Evangelij za pitbule: Izpoved ranjene duše ali pornografija?

Pred nami je nov primer, ko je literatura presegla običajen ­bralski okvir in postala vroče­ družbeno vprašanje. Dva literarna zgodovinarja namreč opozarjata, da je podelitev priznanja zlata hruška romanu Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule­ nesprejemljiva, saj se s tem promovira in otrokom priporoča v branje zanje neprimerna, problematična knjiga.

Roman Evangelij za pitbule je izšel leta 2016 pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Nova slovenska knjiga, ki je namenjena odraslim bralcem. Literarni kritiki v različnih medijih so zaznali, da je po jeziku in vsebini drastičen in pretresljiv, vendar nihče ni omenil, da bi bil kakorkoli sporen, nasprotno, namenili so mu pozitivne ocene.

Leto in pol po izidu je roman živel običajno literarno življenje, šele po podelitvi priznanja zlata hruška, ki ga podeljuje Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, je zavrelo.

Po resničnih zgodbah

Roman je zasnovan kot prvoosebna izpoved gimnazijke. Nekomu, ki njeno pripoved snema (kar samemu pisatelju?), govori o poskusu samomora, spolnih zlorabah v otroštvu, incestu, posilstvu, lezbičnosti, v romanu je na splošno veliko vulgarnih opisov spolnosti pa tudi opisov uporabe drog in pijančevanja. Avtor romana Jiři Bezlaj je diplomirani kipar, sicer bolj znan kot (upokojeni) profesor umetnostne vzgoje na bežigrajski gimnaziji.

V intervjuju, ki je bil objavljen v Delu, je Bezlaj povedal, da je roman nastal na podlagi zgodbic, ki so mu jih pripovedovale gimnazijke. Opisani dogodki so po njegovih besedah resnični, a nekoliko literarizirani, da bi zabrisal identiteto pripovedovalk. Samo en lik nastopa s pravim imenom – to je stric Slavc, ki je zlorabil deklico.

Ne problemsko, temveč problematično?

Trinajstčlanski strokovni odbor Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig 2017 (v njem so sedeli Tina Bilban, Tilka Jamnik, Katja Kemperle, Gaja Kos, Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar Črnič, Tone Obadič, Manca Perko, Kristina Picco, Petra Potočnik, Zarika Snoj Verbovšek, Katja Stergar in Vojko Zadravec) je v obrazložitvi zlate hruške za Evangelij za pitbule zapisal, da je to odličen mladinski roman, ki se pogumno loteva najtemnejših procesov sodobne družbe, a vsi se, kot rečeno, s tem mnenjem ne strinjajo.

Literarna zgodovinarka in univerzitetna predavateljica za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić je dejala, da ne bi bilo odprtih vprašanj, če bi roman Evangelij za pitbule ostal na področju književnosti za odrasle, na katerem velja licentia poetica. »Vendar ga je avtor samo domnevno, ne pa tudi dejansko, namenil odraslim, saj je sodeloval pri njegovih predstavitvah na osnovnih šolah, kjer so ga promovirali kot 'mladinskega',« je opozorila.

Teme, ki naj bi bile v romanu obravnavane problemsko, so s stališča mladinske literarne vede obravnavane problematično, je opozorila literarna zgodovinarka. »Glavni literarni lik v knjigi ni otrok, temveč snemalec, ki vodi strukturirani intervju z dijakinjo in jo sprašuje o njeni spolnosti. Pripovedovalec uporablja strategijo zavajanja, saj otroku, tudi devetletnemu, pripiše željo po spolni zlorabi in incestu.

V resnici so to fantazme odrasle osebe. Roman daje vtis legalizacije spolne zlorabe otroka, dekle popredmeti, kar je značilnost pornografije, zagovarja kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok,« je bila ostra Milena Mileva Blažić. Po njenem je to pornografska knjiga z otroki in za otroke.

Najbolj sporno pri vsem pa se ji zdi dejanje Mestne knjižnice Ljubljana in njenega trinajstčlanskega strokovnega odbora, ki bi morala biti »varuha mlade rži«, namesto tega pa promovirata problematičen »mladinski« roman. Priporočata ga tudi v priročniku kakovostnih knjig, ki ga prodajajo zaposlenim v vzgoji in izobraževanju.

Po mnenju Milene Mileve Blažić je dejanje Mestne knjižnice Ljubljana zloraba mladinske književnosti in demokracije ter kršitev 176. člena kazenskega zakonika in konvencije OZN o otrokovih pravicah.

Njenim očitkom se pridružuje literarni zgodovinar in univerzitetni predavatelj mladinske književnosti Igor Saksida. Pravi, da roman ni sporen sam po sebi, saj je to besedilo, namenjeno odraslim, kar dokazuje tudi izid v zbirki Nova slovenska knjiga. Vsaj nenavadno, če že ne strokovno sporno, pa je po njegovem mnenju to, da je bil roman, ki brez kritične distance govori o spolni zlorabi otroka, razglašen za mladinsko književnost in celo nagrajen.

»Opisi spolnosti, ki na odraslega bralca zaradi ali kljub opolzkosti lahko delujejo vznemirljivo, so v šolskem kontekstu, kamor si želi prodreti priročnik Mestne knjižnice Ljubljana kot seznam priporočene literature za otroke in mladostnike, vsekakor neprimerni. To, da se roman znajde na policah osnovnošolskih knjižnic, kar je videti po pregledu dostopnosti knjige na Cobissu, pa je vprašanje, ob katerem bo treba spregovoriti strokovno in skrajno resno. Bržkone meja med književnostjo za mlade in odrasle obstaja: v načinu prikaza problemskih tem in razmisleka o njih,« je prepričan Saksida.

Gimnazijka govori iz nezavednega

Na očitke o pornografskem romanu je avtor Jiři Bezlaj odgovoril: »Evangelij za pitbule je vse prej kot pornografski roman. Govori o gimnazijki, ki je spolno zlorabo v otroštvu potisnila v nezavedno in poskuša premagovati travme s samoironijo in cinizmom. V tem videti propagiranje spolne zlorabe je absurd, očitek, da gre za 'pisanje skozi poželjiv moški pogled', pa naravnost smešen – gre namreč za to, kako žrtev zlorabe občuti in doživlja moški pogled na sebi. Prav tako kaže na popolno nerazumevanje knjige očitek, da opisujem samomor kot zabavno dejanje.

Junakinja romana se s svojo stisko pač bojuje tako, da se norčuje iz sebe in svoje okolice, iz vsega, kar se ji dogaja in kar počne (če citiram kar protagonistko romana: 'Z nikomer nisem govorila o tem, samo divje sem se norčevala iz sebe in iz drugih.'). Tudi svoj neuspeli samomor opisuje enako karikirano – kar bi moralo biti iz knjige jasno vsakomur, ki jo je prebral (če ponovno citiram kar junakinjo: 'Zezam se. Veš, lažje se mi je zafrkavati, kot pa opisovati, kako sem se takrat počutila.').

Seveda si kot avtor ne lastim ekskluzivne pravice do tolmačenja svojega teksta, vendar je interpretacija, ki jo ponuja ogorčena literarna zgodovinarka, lahko samo in res samo rezultat skrajno površnega oziroma površinskega branja.«

Evangelij za pitbule avtor odsvetuje bralcem, ne glede na starost, ki se pri branju knjig zadovoljijo zgolj z iskanjem pikantnih podrobnosti, namesto da bi poskusili razumeti njihovo globlje ­sporočilo.

Urednica knjige Nela Malečkar je poudarila, da je roman Evangelij za pitbule izšel v zbirki, namenjeni odraslim bralcem, toda ker je glavna junakinja gimnazijka, so ga kritike uvrstile med mladinsko leposlovje. »Ponovno se je pokazalo, da ima dobra literatura svoje življenje in da se ne pusti pospravljati po predalih z enoznačnimi etiketami,« je dodala.

Zgodba je po njenih besedah neločljivo povezana s slogom pisanja. »Jiři Bezlaj v njej prepričljivo in psihološko utemeljeno predstavi glavno junakinjo, ki za debelim plaščem besed in dejanj, s katerimi šokira ali provocira druge, skriva svojo občutljivo in ranjeno dušo.«

Pošiljanje izrezkov po socialnih omrežjih

Vodja Pionirske pri Mestni knjižnici Ljubljana Darja Lavrenčič Vrabec je opozorila, da sta sprožitelja negativne kampanje, Igor Saksida in Milena Mileva Blažić, pozitivne odmeve na knjigo, ki se vrstijo od julija 2016, mirno obšla in se oglasila šele zdaj z razpošiljanjem izrezkov iz besedila knjige po socialnih omrežjih. »Tako nestrokovno pripravljeni dokazi za prepoved knjige so zloraba – namesto strokovnega mnenja je nastal pamflet, ki mladim zagotovo ne pomaga zoreti,« je dejala.