»Vas ljubezen osrečuje? Ne. Ali ljubezen osrečuje osebo, ki jo ljubite? Ne. Ali ljubezen vse uredi tako, da je vse v redu? V resnici ne. Seveda sem vse to verjel. Kdo ni? Je v vseh naših knjigah, filmih; je sončni zahod tisočih zgodb. Zakaj bi bila ljubezen, če ne zato, da razreši vse?«
Besede Juliana Barnesa v romanu Moški in ženska ljubita drug drugega in nista srečna. Ključ za vse ljubezenske romane. Moški in ženska ljubita in nista srečna.
Zakaj nas med številnimi romani naše civilizacije vsakič znova, ne glede na čas, v katerem so nastali, nagovorijo bolj ali manj iste zgodbe? Kot da so njihovi avtorji nezavedno izpisali arhetipske podobe, ki smo jih prepoznali za svoje. Razlika med starimi in sodobnimi zgodbami je samo v kostumih in kodih obnašanja, bistvo ostaja isto.
Morda od tristotih strani romana ostane samo vročična atmosfera, morda podoba hrepenenja ženske, ki stoji na pomolu in gleda v morje, kot jo je izpisal John Fowles v Ženski francoskega poročnika, morda smrtni krči Eme Bovary, ki jo je Flaubert kaznoval za njene iluzije.
Ko govorimo o največjih ljubezenskih zgodbah, govorimo o zgodbah, ki jih poznamo bolj ali manj vsi. Vsi smo bili v določenem obdobju pripeti na romantične junakinje in njihove ljubimce: Romeo in Julija, Mr. Darcy in Elizabeth, Ana in Vronski, Scarlett in Rhett, Jane in Mr. Rochester, Catherine in Heathcliff, Vikont in Markiza.
Skupni imenovalec – prepovedana ljubezen
V zahodni literaturi pravzaprav ni velikega ljubezenskega romana brez trikotnika, brez prepovedane ljubezni. Zakaj bi govorili o srečnem paru, ki se ukvarja s tem, kako preživeti ali kako se imeti še vedno rad, ko pa prepovedana ljubezen ponuja toliko dramatičnih zapletov in toliko mejnih situacij.
Denis de Rougemont v knjigi Ljubezen in Zahod govori prav o perverziji zahodnega človeka, »ki obsoja varanje, prešuštvo, hkrati pa vsa njegova umetnost govori prav o tem«.
Se je velika, strastna ljubezen najprej morala zgoditi, da je postala tema velikih romanov, ali smo jo najprej zapisali in s tem ustvarili polje hrepenenja, ki mu sledimo v naših življenjih? Ana – razpeta med Vronskim in možem, gospa Bovary – razpeta med možem in dvema ljubimcema, Lady Chatterley – razpeta med bolehnim možem in gozdarjem ... Zgodbe s tragičnim koncem, predvsem za ženske, ki so se odločile izstopiti iz moralnih ali družbeno sprejemljivih okvirov in slediti svoji strasti.
Še zdaj se naježim ob spominu na Flaubertov mojstrski opis strašne smrti gospe Bovary z arzenikom ali kar s propadom in smrtjo vseh treh akterjev kot v Nevarnih razmerjih: Vikonta v dvoboju smrtno rani mladi tekmec, Madame de Tourvel umre od vročice strtega srca, spletkarska markiza pa poleg črnih koz, ki uničijo njeno lepoto, doživi še socialno smrt – družba jo izobči.
Transakcijski psihoanalitik Zoran Milivojević v knjigi Formule ljubezni vztrajno in brez milosti ruši mite ljubezni, kot so: »ljubezen je smisel življenja«, »ljubezen je strast«, »prava ljubezen je brezpogojna«, »prava ljubezen je bolečina«, »prava ljubezen je večna zaljubljenost« in podobno.
»Če bi rekla, da se identificiram z večino teh zablod o ljubezni, kaj to govori o meni?« sem ga takrat vprašala. To govori predvsem o tem, da ste precej romantični. – In to je torej nekaj negativnega? »Bistveno vprašanje je, ali ste zadovoljni s svojim ljubezenskim življenjem,« je odvrnil.
»Če ste zadovoljni, je to v redu. Nekateri ljudje so zadovoljni, če v ljubezni trpijo, saj so prepričani, da so vse velike ljubezni nesrečne.« Je imel Dostojevski prav, ko je v Sanjah smešnega človeka zapisal, da tu na Zemlji ne znamo ljubiti brez bolečine?
Čeprav Milivojević trdi, da so si romantično ljubezen izmislili trubadurji in da od mita Tristana in Izolde naprej ljubezen ni več sredstvo, ampak je postala cilj življenja, jo literatura opeva že pred tem obdobjem. Spomnimo se na Visoko pesem, poezijo Sapho, Ovidijevo Umetnost ljubezni, da o grški mitologiji in vseh neobičajnih oblikah usodnih ljubezni med bogovi in polbogovi ne govorimo.
Helen Fisher, biološka antropologinja, v svojih knjigah ugotavlja, da ljubezen in zaljubljenost poznajo vse kulture. Najstarejša ohranjena ljubezenska pesem naj bi bila stara štiri tisoč let, to je sumerski klinopis, ki opeva iste stvari kot vse sodobne popevke: zaljubljenec hrepeni po duši in telesu ljubljene, ne more spati, sanjari in je začaran ... Človek se je očitno zaljubljal že pred Tristanom in Izoldo. Očitno romantična ljubezen ni zgolj izmislek družbe 12. stoletja, ampak je univerzalna izkušnja.
Zakaj nikoli ne bomo nehali brati velikih ljubezenskih romanov? Zato, ker je usoda našega časa tako močno zaznamovana z intelektom, racionalizacijo in odčaranjem sveta, medtem ko del nas še vedno išče in potrebuje začaranost, čudeže in fantazme. Fantazme, vsi smo zaljubljeni v fantazme – stavek iz Angleškega pacienta.
Lestvice najlepših
Lestvice so nevarna stvar. Vedno so stvar okusa. In slej ko prej te začnejo jeziti. Ko poguglam največje ljubezenske romane vseh časov na spletu, se najprej pojavi lestvica, na kateri je na prvem mestu Petdeset odtenkov sive, in to z daleč najvišjim odstotkom glasovalk. Največja romantična zgodba vseh časov? Ali so ženske začele brati predvčerajšnjim ali pa to veliko pove o stanju duha naše civilizacije.
Načeloma sem proti podcenjevanju množičnih uspešnic, že s tem, da so pritegnile takšno količino bralcev, kažejo na določeno anomalijo v družbi, na določeno razpoko, frustracijo, željo, ki je bila predolgo zanemarjena. In vendar si ne morem kaj, da me ta podatek ne bi zjezil; zato iščem dalje.
Lestvica Telegrapha na prvo mesto postavi Laclosova Nevarna razmerja, ljubezen kot vojaško strategijo. Na drugem je Pasternakov Dr. Živago, za njim Prevzetnost in pristranost Jane Austen. Sledi Viharni vrh Emily Brontë, za njo je Jane Eyre njene sestre Charlotte Brontë.
Oba romana sta izšla v času, ko za ženske ni bilo sprejemljivo, da pišejo romane, oba sta izšla pod psevdonimi. Sploh Emily, sramežljiva, zaprta vase, ki ni prestopila hišnega praga, je izpisala mojstrsko gotsko zgodbo o Catherine Earnshaw in posvojencu romske krvi Heathcliffu, divjem, čudaškem, brutalnem junaku, ki vzbuja strah zaradi globine in silnosti čustev.
Na lestvici je tudi Flaubertova Gospa Bovary, zgodba o tem, kako nevaren je šund, kako nevarne so fantazije, ki prestopajo meje v realnost. Zelo moderna zgodba pravzaprav, kot napisana za naš čas, v katerem spet živimo dvojno življenje na spletu. In nato Soba z razgledom, zgodba o dveh, ki se ljubita, a dolgo ne vesta, ali drugi čuti enako.
Gre za približevanje in oddaljevanje, podobno dinamiko kot v Stendhalovem Rdeče in črno, le da je tu Julian Sorrel nekakšen antijunak, častihlepen, preračunljiv. Romana Rdeče in črno ni na lestvici, je pa zato V vrtincu Margaret Mitchell. Ameriška državljanska vojna in odprava suženjstva kot ozadje, lepotica z Juga Scarlett O'Hara in moški s svobodnimi nazori, »jenki« Rhett Butler.
In potem je tu še Dama s kamelijami Alexandra Dumasa mlajšega, uspešnica svojega časa, ki se je preselila v medij opere, baleta in drame. Arhetipska zgodba o kurtizani, ki se spreobrne v svetnico, arhetip, ki ga je katoliška cerkev zgnetla iz Marije Magdalene.
Revija Reader’s Digest na prvo mesto postavlja, ah, že skoraj pozabljeno, a srce trgajočo avstralsko Pesem ptic trnovk; mlada Maggie, ki se kot deklica zaljubi v kardinala Ralpha, a je njegova ambicija po škrlatnem plašču močnejša od ljubezni. Drugo mesto si spet delita sestri Brontë z gotskima romancama Viharni vrh in Jane Eyre, na tretjem Angleški pacient Michaela Ondaatjeja (1992) o štirih trpinčenih dušah, ranjenih od vojne, na petem Ženska francoskega poročnika Johna Fowlesa.
Na lestvici Goodreads so na prvih mestih vsi romani Jane Austen in sester Brontë, nekam vmes, na četrto mesto, so mlade oboževalke vampirskih ljubezni s svojimi glasovi potisnile Zono somraka Stephenie Meyer, Drakule Brama Stokerja ni niti med prvih sto, medtem ko je na dvaindvajsetem mestu pristala Shakespearova klasika Romeo in Julija.
Revija Time je na prvo mesto lestvice največjih romantičnih mojstrovin vseh časov spet postavila Prevzetnost in pristranost Jane Austen, na drugo Chaucerjev roman v verzih Troilus in Kresida, na tretjem je Viharni vrh Emily Brontë, na petem Fitzgeraldov Veliki Gatsby. Tolstojeva Ana Karenina je na sedmem mestu, Murakamijev Norveški gozd, ki si je sposodil naslov iz skladbe Beatlesov, na desetem.
Idiota ni na njej, Ljubimca Marguerite Duras tudi ne.
In vaš izbor?
Uršula Cetinski:
Prevzetnost in pristranost Jane Austen je gotovo ljubezenski roman, ki ga vedno znova prebiram. Za razliko od Thackerayja in Dickensa, velikanov romanopisja viktorijanske dobe, ki sta izkušala družbo in jo upodabljala v širokem socialnem razponu, so imele pisateljice, tudi sestre Brontë ali George Eliot, izkustveno veliko manj manevrskega prostora, zato pa so se literarnega upodabljanja ljubezenskih fantazij in fantazem lotevale z briljantno, filigransko izbrušenostjo pri ustvarjanju literarnih junakinj in junakov ter njihovega ozkega, pa vendarle kompleksnega sveta, kar je Jane Austen dodatno začinila z inteligentnim, naravnost subverzivnim humorjem.
Še globlja izkušnja od branja ljubezenskega romana je njegovo prevajanje. V neizmeren užitek mi je bilo, ko sem prevajala Venero v krznu (1869) Leopolda von Sacherja Masocha, ki ni velik roman v literarnem smislu, ima pa močan socialni vpliv. Med prevajanjem sem se počutila, kot da bi s Sacherjem Masochom plesala nekakšen verbalni tango.
Po zaslugi tega romana je po analogiji s sadizmom nastal neologizem mazohizem, ki označuje tudi odnos med junakom Severinom in njegovo »gospodarico« Wando in njune peripetije sredi dehteče toskanske pokrajine. Veliki klasični ljubezenski romani me vedno znova opomnijo, da je hrepenenje po svobodi neustavljivo, cena zanj pa kruto odmerjena.
Dušan Jovanović:
Izpostavil bom dve ogromni umetnini, ki sta me hipnotizirali, preplavili z intenzivnim čustvovanjem in močno, tisti hip se je zdelo – neozdravljivo melanholijo. Prvi je roman Norveški gozd Harukija Murakamija. Ko Kizuki, karizmatični prijatelj Toruja in fant Naoko, naredi samomor, Toru in Naoko začneta hoditi na dolge nedeljske sprehode po Tokiu. Ko Naoko postane za Toruja absolutno nepogrešljiva, se nekega dne zlomi in izgine. V Toruju zazija praznina, obsedeno jo išče in ji piše pisma.
Šele čez nekaj časa izve, da je v gorskem sanatoriju daleč od Tokia. Medtem Toru spozna Midori, ki je optimistična, vesela, polna življenja. Midori se zaljubi v Toruja. Dve drastično različni ljubezni. Ko Toru obišče Naoko, spozna Reiko, krhko učiteljico klavirja, ki se je prav tako večkrat zlomila in zato zapustila moža in hčer.
Reiko in Toru se približujeta drug drugemu, a vmes je senca Naoko. Murakamijev roman o osamljenosti, odraščanju, iskanju upanja in ljubezni je žalosten. Iskanje izgubljenega časa in izgubljene mladosti. Bralec je obdan z nepovratnostjo izgube. Trpko in do nezavesti lepo.
Drugi roman je Muzej nedolžnosti Orhana Pamuka. Sin premožne istanbulske družine Kemal na plesu ob zaroki pleše z revno daljno sorodnico Füsün. Z njo začne ljubimkati in živeti razbeljeno erotično življenje. Ko Füsün brez razlage izgine, Kemal spoznava dejanske razsežnosti njunih skrivnih popoldanskih srečevanj.
Vse bolj se zaveda, da je nepovratno izgubil svojo edino ljubezen. Razdvojen med tistim, kar od njega pričakujeta družina in družba, in tistim, kar si želi sam, najprej naskrivaj, nato pa vse bolj očitno in obsedeno išče svojo izgubljeno ljubezen. Uteho začne iskati v predmetih, ki ga spominjajo na Füsün in njuno ljubezen.
Približa se Füsüninim staršem v barakarskem naselju in končno je pripuščen tudi v družbo Füsün in njenega moža, kar ga napolnjuje z razdvojenimi čustvi, s peklenskimi notranjimi boji, s trenutki neznanske sreče in prikrite bolečine.
Kljub ponižanjem, trpljenju in dokončni izgubi izvoljenke ji bo Kemal z ustanovitvijo muzeja njenih osebnih stvari ostal zvest do konca življenja. Ta neverjetno napisana zgodba je po mojem najvišji vrh sodobnega ljubezenskega romana.
Aleš Šteger:
Izpostavil bi tri romane. Prvi je Vzgoja srca Gustava Flauberta. Je zgled za to, kako napisati roman tako, da odrezan pramen las pove več, kot lahko besede izrečejo o ljubezni. Drugi je Nadja Andréja Bretona. Je velika majhna študija norosti in iracionalnega, roman o nezmožnosti in odsotnosti, začimbah, brez katerih ni mogoče pisati o ljubezni. Tretji je Aleksandrinski kvartet Lawrencea Durrella. Kaže na to, kako ljubiti v prepletu, pokazati ljubezen v njenih številnih obrazih in perspektivah, in to v izjemnem jeziku.
Kaj imajo ti veliki klasični ljubezenski romani, da so se zapisali v kolektivno zavest civilizacije? Na neki način ti trije romani povedo več o bralcu kot o tem, kaj bi morali romani imeti, da bi ugajali, ali celo, da bi bili brezčasni. Vsak od njih ima neko bodico, ki se zasadi v dušo in postane njen del. Moj del.
Tiskane izdaje
