Franc Rode o cerkvenih izzivih

Nova kardinalova knjiga: prikaz Cerkve v prelomnih zgodovinskih obdobjih, Frančišku se izogne

Objavljeno
14. december 2015 17.08
jer*Slovesnost škofovskega posvečenja, Franc Rode
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Kardinal Franc Rode je napisal že več knjig, tokrat se je podpisal pod delo z naslovom Cerkev pred izzivom stoletij. Ne, ne govori o izzivih, ki so pred Cerkvijo ta čas in bodo v prihodnosti, kakor bi bralec pričakoval iz naslova, temveč o izzivih, s katerimi se je soočala skozi vso zgodovino.

Knjiga, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba, je nekakšen zgodovinski prikaz Cerkve vse od njenega nastanka do danes, Franc Rode v njej spregovori tudi o vrsti papežev, vendar, presenetljivo, konča z Benediktom XVI. Aktualnega papeža omeni le enkrat in to povsem mimogrede, za bralca pa bi bil kajpak zanimiv Rodetov pogled na njegov pontifikat. Avtor knjige se je nedvomno za to premišljeno odločil in zanimivo bi bilo vedeti, zakaj. Toliko bolj, ker je kardinal Rode ob izvolitvi Jorgeja Maria Bergoglia na papeški sedež marca leta 2013 izjavil, da tega od vseh papežev najbolje pozna. Povedal je, da ga pozna že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko ga je teden dni gostil v Ljubljani. Pozneje pa ga je srečeval na mednarodnih srečanjih tako v Rimu kot v Bergogliovi nadškofiji v Buenos Airesu, je še dodal. Ob njegovi izvolitvi je Rode dajal vtis, da je navdušen, pozneje pa je bilo na eni od tiskovnih konferenc v podtonu zaznati njegovo kritično zadržanost do Frančiška.

Prikaz Cerkve skozi čas

V knjigi ni nekih novih spoznanj in niti nima teh pretenzij, je pa lahko zanimivo branje za tiste, ki ne poznajo cerkvene zgodovine ali pa jo, vendar ne izpod peresa cerkvenega avtorja. Čeprav je pisana s stališča katoliškega vernika in visoko pozicioniranega moža v cerkveni hierarhiji, avtor zgodovinska dejstva niza brez nazorskega predznaka, spregovori tudi o zdrsih in stranpoteh cerkve in papežev, medtem ko je vrednotenje zgodovinskega dogajanja subjektivno in usklajeno s prevladujočo cerkveno interpretacijo. Odliki knjige sta jedrnatost ter prikaz Cerkve v družbenih, političnih ter kulturnih kontekstih skozi čas. Žal tu in tam umanjka kakšna letnica, ki bi manj poučenemu bralcu koristila pri razumevanju. Na primer, vsi ne vedo, kdaj je bil drugi vatikanski koncil, še manj bodo vedele naslednje generacije, ki bodo časovno še bolj oddaljene od njega.

Izzivi, s katerimi se je soočala cerkev v različnih obdobjih, so bili med drugim nastanek novih narodov, renesansa, reformacija, absolutizem, razsvetljenstvo, francoska revolucija, islam ... Islam je ta čas v središču pozornosti javnosti, a ta za cerkev ni izziv prvič, temveč je bil to v vsej krščanski zgodovini.

Islam in krščanstvo se nista pojavila istočasno, med njim je razmik šestih stoletij. Rode prikaže razliko med njima, ki je že v samem izvoru. Jezus je odklanjal zemeljsko kraljestvo, ustanovitelj islama prerok Mohamed pa je postal politični voditelj in vladar, ustanovitelj islamske države. Njegovo poslanstvo so nadaljevali kalifi. Po Mohamedovi smrti so muslimani v manj kot stoletju ustvarili državo, ki se je raztezala od Indije do Pirenejev. In islam ni samo religija, ampak tudi civilizacija, pravi Rode. Ustvarja identiteto in zavest pripadnosti, ki presega vse druge, jih celo zanika. Tako je Bošnjak pozabil, da je Slovan, ko je postal musliman.

Evropa, bojno polje

Rode opiše odnose med islamom in krščanstvom skozi zgodovino, razlike in nasprotja med njima, o islamu govori tudi kot o veliki civilizaciji in z osvojitvijo novih ljudstev ter v stiku s starimi kulturami Indije in Kitajske tudi kot o svetovni civilizaciji. Na svojem ogromnem ozemlju je razvijal bogato in raznovrstno kulturo in ustvaril cvetoče gospodarstvo.

O odnosih med verama pa Rode pravi, da se je islam samo tam, kjer je bilo navzoče krščanstvo, znašel pred religijo, ki se mu je postavila po robu. Med vsemi neverniki, kar so muslimane tudi kristjani, je bila krščanska celina, Evropa, od nekdaj glavno bojno polje.

Danes milijoni muslimanov živijo v neislamskih državah. Nekateri govorijo o tretji islamski invaziji v Evropo, kjer naj bi s svojo množičnostjo dosegli to, kar jim v prejšnjih stoletjih ni uspelo z orožjem. Kakšna bo prihodnost? Rode navaja zgodovinarja Bernarda Lewisa, ki pravi, da bo imela navzočnost muslimanov v Evropi velikanske posledice v prihodnosti – bodisi za Evropo bodisi za islam.

Rode meni, da je sožitje z muslimani mogoče, ne nazadnje med njimi in kristjani tudi v preteklosti niso bila samo nasprotja.

Cerkev je vpletena v svetovno dogajanje, vendar zadnje merilo njene uspešnosti po Rodetovih besedah ni v politični moči ali družbenem vplivu, ampak »v njeni svetosti, ki se izraža v ponižnem služenju, ko se oblast uresničuje v skrbi za človeka in moč v ljubezni«.