Gašper Kralj: Da bi o smrti pisal smrtno resno?

Roman sem ter tja potegne na kriminalko, a to ni.

Objavljeno
20. junij 2017 12.35
Igor Bratož
Igor Bratož

O Gašperju Kralju, avtorju »visoko artikuliranega romanesknega prvenca«, »močnega in prepričljivega prvenca, kot jih je malo, s svežim pogledom na večno aktualno temo«, ne vemo veliko. Znano je, da je doktoriral iz socialne antropologije, da je avtor monografije Izginuli in vrnjeni in da ne živi tu.

Gospod Kralj, niste tu, ampak tam, v Kataloniji. Kaj počnete, kako je naneslo, da ste šli tja?

Bilo je nekje sredi španske nepremičninske krize, ko sem spoznal Katalonko, ki me je povabila na obisk. Če lahko kam postavim začetek te zgodbe, bi ga uvrstil v trenutek, ko sem vstopil v njeno knjižnico, ki gleda na morje. Nekateri se ob podobnih srečanjih zaprejo v spalnico, midva sva se v knjižnico. In tako so izpuhteli dnevi, tedni, meseci; čez dan branje, zvečer sprehodi in debate ob knjigah, ob nedeljah knjižni bolšjak pri katedrali, vsak drugi teden sejem rabljenih knjig pri tržnici Sant Antoni v Barceloni …

V tej knjižnici imam danes pisalno mizo in kavč, tu delam. Naokoli postopajo mački. Sedem jih je, za zdaj, vsi z ulice ali iz zavetišča. Ko se je zadnjič oglasil znanec in me vprašal, kaj pravzaprav počnem v Kataloniji, sem mu rekel, da berem, pišem in skrbim za mačke. On pa mi je rekel, da sem se opisal kot Svetlana Makarovič.

Hiša Hospic, Ljubljana.

Tako slogovno prepričljiv in tematsko močen prvenec, kot je vaš, ne nastane čez noč. Koliko časa ste pisali knjigo? Ste imeli načrt ali zemljevid romana, njegovih zgodbenih meandrov?

Verjetno noben roman ne nastane čez noč. Je bil pa moj literarni porod precej dolgotrajen. Pa še pozno sem začel. Rekel sem si, če do štiridesetega leta ne bom napisal nič spodobnega, se bom lotil česa drugega … Pravzaprav ne vem več, koliko časa sem porabil za roman. Besedilo je bilo z mano vsaj od leta 2012. Takrat sem napisal prvo verzijo, brez sheme ali načrta. Pisal sem in sproti odkrival, kaj pišem.

Preden sem se lotil pisanja, nisem vedel niti tega, da bom pisal o skrbi za umirajoče. Konec koncev tega področja pred pisanjem sploh nisem poznal. Tako da se, kakor o svojih knjigah pravi španski pisatelj Rafael Chirbes, tudi meni zdi, da je moj roman napisal nekdo, ki ve več od mene … Je pa šel tekst potem še skozi dve fazi. Pred vsako ­poznejšo sem naredil ­nekakšno shemo, ki pa se je do konca še večkrat temeljito spremenila. Težko torej rečem, koliko časa sem pisal knjigo. Lahko pa rečem, da se mi zdi skoraj enako pomembno, ­koliko časa z njo nisem imel ali nisem mogel imeti opravka. Po ­izkušnji, ki je za mano, se mi zdi, da so tovrstni odmori zelo ­pomembni.

Pri meni je bilo tako, da sem moral besedilo med eno in drugo verzijo odložiti vsaj za pol leta ali še dlje, preden sem se lahko vrnil k pisanju. Sem pa med pisanjem spoznal, kako pomembna sta zame rutina in stabilno okolje. Zdi se mi, da je celo tako, da kolikor bolj radikalno poskušam pisati, toliko bolj konservativen postajam v vsakdanjem življenju.

Avtor spremne besede Matej Bogataj v vašem besedilu odkriva nekatere vzporednice s francoskim novim romanom, z Robbe-Grilletom, hojo po mentalnem robu primerja z usodami Beckettovih junakov. Kaj porečete na to? Kaj berete?

Na splošno se mi zdi fino, če spremna beseda predstavi še nepoznano delo in ga uvrsti v neko tradicijo, čeprav avtor sam iz nje mogoče niti ne črpa neposredno. Vplivi so lahko iz drugih virov, drugih romanov, filma, gledališča … Romanov Robbe-Grilleta nisem bral. Prebral sem nekaj esejev – njegovih in Nathalie Sarraute, a potem, ko sem imel Rok trajanja že napisan. Becketta sem pa bral, ampak že kar pred nekaj časa. Širša javnost ga bolje pozna po delih za gledališče, mene so pa takrat še posebej pritegnili njegovi odbiti, milimetrsko natančni, samodestruktivni romani, trilogija … Nisem pa ga imel v mislih, ko sem pisal Rok trajanja.

Seveda je hvaležno, če pisec spremne besede postavi roman v tako dobro družbo. Od beletristike ta hip berem Monarha senc Javierja Cercasa, da vidim, kakšen je 'resnični' konec uspešnice o španski državljanski vojni Vojaki Salamine. Od esejistike sem pa pri Jeanu Améryju, berem knjigo Revolt in resignacija v španskem prevodu Marise Siguan Boehmer in Eduarda Aznarja Anglèsa.

Ne bi hotel, da bi ponudili svojo interpretacijo zgodbe, a vendar moram vprašati – ali ni to, da 'strokovnjaka za navzočnost' napade virus preganjavičnosti, lep primer bizarnega, črnega humorja? Ste po naravi vesel človek?

S humorjem lahko govoriš o temah, o katerih je težko govoriti, ne da bi izpadel patetičen. Ne predstavljam si, da bi o smrti pisal smrtno resno, le kdo bi to bral … Nekaj ljudi je že reklo, da roman vsebuje pretanjen humor, kar me zelo veseli. Čeprav je humor v Roku trajanja mogoče nekoliko prikrit, lahko roman tudi po mojem mnenju mirno berete brez antidepresivov. Ali sem sam po naravi vesel človek, je pa drugo vprašanje. Prepričan sem, da me ljudje, ki me poznajo nekoliko bolje, ne bi tako opisali.

Kljub opazni igrivosti, ki stavi na nezanesljivost, labirintnost, nedoločljivost in podobno (in bralcu lepo zaplete razumevanje vseh podrobnosti), se zdi, da vas kljub nekaterim nastavkom v Roku trajanja ni potegnilo v vabljive žanrske vode na srhljivko cepljene kriminalke. Bi vas morda mikalo kdaj prihodnjič?

Rok trajanja vsebuje nekatere poteze, s katerimi sem ter tja potegne na kriminalko, a to ni. Je pa mogoče zato videti, da me vleče v žanrske vode. Ampak iz izkušnje, ki je za mano, vam lahko povem, da me ne. Zdi se mi, da žanrska ­literatura ni kompatibilna z mojim načinom dela, pa tudi s predstavo, ki jo imam o romanopisju, ne. Raje imam, da mi pravila postavi roman sam, ne žanr. Začeti čim bolj svobodno in opazovati, kako se razvija roman brez premis.

Prevod dela Eduarda Galeana Otroci dni vaju je s Tino Malič konec lanskega leta pognal med finaliste zadnje nagrade španskega veleposlaništva v Ljubljani esAsi, namenjene najodličnejšim literarnim prevodom iz španščine v slovenščino. Koliko prevajate in kakšne vrste izziv je to po vašem? 

Vsak prevod je poseben izziv, osebno me pomirja, zdi se mi, da delam nekaj koristnega, ker bo knjigo, ki jo prevajam, lahko bral še kdo. Pri pisanju nimam tega občutka. Ne bom pa povedal nič novega, če rečem, da je za nekoga, ki ima ­ambicije v romanopisju, zelo dobra pot do tja ravno prek prevajanja. Tina je sijajna, o prevajanju v tandemu pa se mi zdi, da se kar dobro prenašava. Rezultati so že fini.

Sodelovati sva začela, še preden sem šel v Španijo, takrat sva prevajala Galeanove Odprte žile Latinske Amerike. Knjiga je iz sedemdesetih in je klasika, še vedno ena najboljših radiografij kapitalističnega plenjenja kontinenta. Odkar sem v Kataloniji in več pišem, mi prevajanje daje še strukturo. Je stalnica v dinamiki dneva, ki se običajno začne s pisanjem; če tekst steče, se mu prepustim, če mi ne gre oziroma ko se ustavi, se zatečem k prevodu.

Ker je pisanje pri meni zelo nezanesljivo opravilo in so med enim in drugim zamahom nepredvidljivo dolge prekinitve, imam prav s prevajanjem razmeroma stalen stik z jezikom. Slovenščine od obiska do obiska namreč tudi po več mesecev ne govorim.