Glasovi (in obrazi) Šaleške doline

Dobrih dvajset let je že, kar je Vlado Vrbič na poletnih raziskovalnih taborih za mladino iz Šaleške doline vodil novinarske delavnice. Pa ga je Jure Trampuž, ki je šele razmišljal, da bi postal novinar in ni mogel vedeti, da bo prav zaradi pravih vprašanj na pravem mestu nekoč izvrsten novinar, pobaral, kako jih lahko uči novinarstva, ko pa sam ničesar ne napiše. »To sem si pa kar k srcu vzel,« se spominja Vrbič, »pa sem napisal prvih pet portretov znanih ljudi iz Šaleške doline. Prvi so bili bolj duhoviti, kasnejši bolj resni.«

V dveh letih, od 1997 do 1998, je potem napisal 50 portretov in jih sproti objavljal v tedniku Naš čas. Že leta 1998 so izšli v zbirki Zaleščanski portreti – Zalesje je staro poimenovanje za Šaleško doline, ki ga je v svojih povestih uporabljal pisatelj Gustav Šilih.

Prva Vrbičeva portretiranka je bila pred dvema desetletjema učiteljica Herma Groznik. Kmalu so ji sledili nekdanji direktor Rudnika in župan Nestl Žgank, oče Gorenja Ivan Atelšek ter zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Alojz Fijavž. Morda ne bi bilo nikoli zapisano, če ne bi prav Vrbič v Fijavževem portretu spomnil, da so trojici Velenjčani takrat pravili AFŽ, kar je bila po drugi svetovni vojni kratica za Antifašistično fronto žensk. AFŽ so bili marsikomu v Sloveniji in tudi v Beogradu trn v peti zaradi njihove ambicioznosti in določnosti in sicer, kakor je zapisal Vrbič, »tako dolgo, da so jih drugega za drugim odžagali«.

A vsi trije še danes veljajo za nekakšne tvorce modernega Velenja. Niso edini in knjižni spomenik, ki ga je s portreti dolini postavil Vrbič, je posvečen še mnogim drugim. Obenem s svojimi pričevanji ne pripovedujejo le svojih zgodb, temveč dajejo svojevrsten prispevek z zgodovinopisju doline.

Psevdonim U. Hrast

Vrbič – morda, ker je bil v tistem času direktor občinskega Kulturnega centra Ivana Napotnika in se ni želel izpostavljati, morda zaradi svojega precej hudomušnega sloga pisanja – se je ves čas, tudi v knjigi, podpisoval s psevdonimom U. Hrast. Desetletje kasneje, leta 2007, se je lotil pisanja novih 50 portretov znanih Šalečanov in jih v Našem času začel objavljati leto kasneje. Prvi, ki se ga je lotil, je bil portret Šoštanjčana in fotografa Joca Žnidaršiča.

Že od prej je bilo portretirancev toliko – dolina ne nazadnje ni tako velika, da bi to lahko dolgo ostala skrivnost in njegova identiteta več ni mogla ostati prikrita –, zato se je pod nove portrete podpisoval s pravim imenom. Tako je nastala nova zbirka, knjiga Sto zaleščanskih portretov, v kateri je 100 portretov znanih Šalečanov. Šaleška dolina nista le mesti Velenje in Šoštanj s kraji, zaselki in hribi v okolici, vanjo prištevajo tudi Šmartno ob Paki, čeprav leži med Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino.

Zanimiv je Vrbičev ustvarjalni pristop. Življenjepise in spomine portretirancev je ustvarjal tako, da jih je intervjuval, njihove pripovedi povzemal in jim dodajal svoja opažanja ter komentarje, a je vselej dal končno besedilo portretirancu v odobritev. »Samo eden objave ni dovolil,« pravi Vrbič, a njegovega imena ne izda. Raje pove anekdoto, da je enega izmed portretirancev napisal že za prvo knjigo, potem pa sta oba na to pozabila in ga je o njegovem življenju intervjuval še za drugo zbirko: »Razen faktografskih podatkov je nastal povsem drugačen tekst in to je dokaz, da se tudi naše spominjanje z leti spremeni.« Zgodovinar Jože Hudales, Vrbičev zaleščanski vrstnik, tudi sam portretiranec, v spremni besedi to razloži takole: »Vsak spomin ne odseva natanko tistega in vsega, kar se je enkrat v preteklosti z nami in okrog nas dogajalo, ampak je vedno naš današnji oziroma sedanji pogled na dogajanje in odseva našo današnjo percepcijo nekega preteklega dogajanja.«

Na vprašanje, kakšen je po toliko letih pogovorov z domačini značilen, tipičen, recimo temu povprečen prebivalec Šaleške doline, ima Vrbič pripravljen odgovor: »Je moški, domačin ali priseljenec s Kozjanskega ali iz Bosne. Imel je skromno otroštvo, med služenjem JLA mu ni bilo prehudo, v Šaleški dolini pa se je potem dobro znašel. Večina jih ima svojo hišo in avtomobil, bili so vključeni v razvoj in rast Velenja, imeli so kup funkcij ...«

Kulturni delavec in publicist Vlado Vrbič, sociolog po izobrazbi, zdaj direktor Knjižnice Velenje, je bil urednik, avtor, soavtor in prevajalec nekaj monografskih del, avtor TV-dokumentarca, režiser večjih spominskih dogodkov v dolini, je pa tudi soavtor velenjskega grba in gesla Velenje, mesto priložnosti.

»V knjigi so predstavljeni znani Šalečani, ki sem jih v Zalesju in drugod po Sloveniji srečeval od februarja 1997 do julija 2016. Nihče ni v zaleščanskih portretih predstavljen po krivici, marsikoga pa po krivici v knjigi ni, a nekje je bilo treba delo skleniti,« razlaga Vrbič. Hudales dodaja, da bodo proučevalci in bralci iz portretov lahko vedno razbrali glasove prebivalcev teh krajev.«