Goran Vojnović: Figa ni krik. Je dolg, tih izdih

Na literarno prizorišče je leta 2008 priletel kot komet in za prvenec Čefurji, raus! leto zatem prejel prvega kresnika in nagrado Prešernovega sklada.­ V takratni kresnikovi konkurenci je med drugim pustil za sabo Jančarjev roman Drevo brez imena.

Novembra 2011 je z letnico izida 2012 sledil roman Jugoslavija, moja dežela, ki je leto pozneje prinesel avtorju drugega kresnika. Oktobra 2013 so prišli v kino Čefurji, ki jih je sam režiral. Film je v kinu videlo več kot 55.000 gledalcev. Figa je tako tretja avtorjeva nominacija za kresnika. Po razmerju med številom izdanih romanov in številom nominacij za kresnika se uvršča ob bok Dragu Jančarju in Andreju Skubicu. Zanj je letos že prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

V Čefurjih ste se lotili teme priseljencev, v Jugoslaviji očetovske figure in domovine, v Figi ste spisali epopejo treh generacij neke družine. Vsi trije se prostorsko gibljejo po območju bivše skupne države. To najbrž ni naključje.

Ne, to je moj prostor. Življenjski in kulturni. Pa tudi literarni. Dvojezični ljudje imamo namreč dve literarni domovini. Imamo, če poenostavim, Lojzeta Kovačiča in Mešo Selimovića. Predvsem pa je prostor nekdanje skupne države zame prostor spominov. Moji romani domujejo tam, kjer domujejo moji spomini. Spomini so brezno, iz katerega zajemam besede.

Vsi trije romani na neki način govorijo o mejah med ljudmi in o mejah med narodi. Kaj vas tako privlači v tej tematiki?

Svet mojega otroštva je razmejen svet. Geografsko, kulturno, jezikovno. Moja materinščina je, denimo, razpadla na štiri dele. Meja poteka skozi mene in včasih imam zoprn občutek, da ne morem do sebe, da se je meja v meni zaprla in da sem obtičal na eni strani. ­Prepolovljen.

Moč meja je v resnici strašljiva. Vsaka meja te namreč s časom neizogibno odtuji od zamejstva, naj je še tako prehodna. Moj svet danes je zato zamejen, spet geografsko, kulturno in jezikovno. Čutim, kako se zapira vase, kako znotraj tega našega majhnega sveta ustvarjamo vsak zase še manjše. Ker ne zmoremo čez, na ono stran.

V primerjavi s Čefurji in Jugoslavijo, ki postavljata v prvi plan družbene travme, nastale po razpadu Jugoslavije, je to v Figi nekako v drugem planu, v ospredju pa je družinska zgodba. V tem smislu je morda Figa vaš najbolj univerzalni roman. Univerzalen v znanem tolstojanskem smislu, da so si vse srečne družine podobne, nesrečne pa so seveda vsaka po svoje. Kako nas določa družina?

V družini smo goli drug pred drugim, neskriti, brezsramni, najlepši in najgrši obenem. Hkrati se v družini naučimo skrivati pred seboj in drugimi. Na neki način se vse življenje trgamo od družine, želimo si biti svoji, edinstveni in neponovljivi, luščimo se vsega, kar je v nas, a nismo samo mi, luščimo se podedovanega in privzgojenega, iščemo točko, na kateri se začne naša izjemnost, a je nikdar zares ne najdemo, ker smo vsi vraščeni v svojo družino in je družina s svojimi zgodbami, patologijami, konec koncev tudi boleznimi, vraščena v nas.

Med temami Fige je tudi vprašanje­ demence, ki ga vzpostavite prek lika babice Jane. To je zelo redka tema v slovenski literaturi. Spomini nas gotovo zelo oblikujejo, konec koncev smo tudi to, česar se spominjamo. Sami ste tudi dejali, da so spomini brezno, iz katerega črpate kot pisatelj. Ko ni več spomina, nas ni.

Res nas ni in ravno zato je demenca tako tragična. Ker človek umre v živem človeku. In mi, ki smo še včeraj živeli v njegovih spominih, danes umiramo z njim. Gre za, skoraj dobesedno, razkrajanje duše. In še nekaj je. Ko nas nekdo zapusti, nastopi čas žalovanja in prebolevanja, pri izgubi spomina, ki je prav tako zapuščanje, pa je trenutek odhoda nedoločljiv, ljudje na neki način lahko leta žalujejo za nekom, ki je še vedno ob njih, ga prebolevajo. Zato je to odhajanje tako boleče.

Naslov Figa ima lahko v slovenskem jeziku dvojni pomen. Je seveda drevo in obenem sadež, v pregovoru 's figo v žepu' pa pomeni nekaj povsem drugega.­ Drži tudi, da je v primerjavi z naslovoma vaših prvih dveh romanov, reciva blasfemično, bolj umirjen in marketinško morda manj atraktiven.

Moja prva dva romana sta drezala v občutljive družbene točke, v nerazčiščeno sedanjost in preteklost, zato sta imela temu primeren naslov, ta dva naslova sta kričala s polic in izložb knjigarn. Čefurji so bili moj krik, tudi Jugoslavija, bolj zamolkel morda, a še vedno krik. Z njima sem izkričal iz sebe, kar je moralo biti izkričano. Tržniki, celo tisti, ki delujejo v založništvu, imajo krike seveda radi in verjetno bi si želeli, da bi bil tudi naslov tretjega romana bolj kričeč, a Figa pač ni krik. Figa je dolg, tih izdih. Morda sem se od kričanja celo malce utrudil, a tudi to ni bilo odločilno pri izbiri naslova. Figa je preprosto beseda, ki v meni prikliče drevo, hišo ob njem, ljudi v hiši, ves svet, iz katerega je zrasla ta pripoved, in zato se je morala imenovati Figa. Dvojni pomeni me v bistvu niso zanimali.

Mojca Kumerdej, z romanom Kronosova žetev prav tako nominiranka za kresnika, pravi, da mora, preden začne pisati, najprej najti pravi jezik. Ko ga ima, vse steče. Kako je s tem pri vas? Nekje ste izjavili, da se nimate za pisatelja, ampak za pripovedovalca.

Dobro razumem iskanje jezika, o katerem govori Mojca. Čefurji zagotovo ne bi bili napisani, če ne bi našel jezika zanje. Šele ko je Marko Ðorđić dobil svoj jezik, je knjiga o njem postala možna, šele takrat se mi je zazdela smiselna. A pri meni jezik, vsaj tako se mi zdi, pride iz zgodbe, iz likov. V tem smislu sem morda res prej pripovedovalec kot pisatelj. V moji glavi se najprej izoblikuje zgodba, potem liki, odnosi med njimi, kakor na filmu uzrem posamezne prizore, potem šele zaslišim glas pripovedovalca, ki bo postal jezik knjige.

Čefurji so doživeli gledališko in filmsko uprizoritev, Jugoslavija gledališko, o Figi pa se mi zdi, da se po notranjem ustroju temu upira. Če ne drugega, že s sublimno montažo različnih časovnih okvirov, ritmom jezika in mnogoterimi pripovedovalskimi glasovi izpišete roman, ki ga učinkovito lahko ponotranji res 'samo' literatura. Imam prav?

Bi se kar strinjal, čeravno danes na naših odrih in po svetu uprizarjajo verske knjige in filozofske tekste, rekel bi, da nekatere avtorje izrazito privlačijo nedramska besedila, da jim, ne vem, ugibam, negledališka dela dopuščajo več svobode.

A zagotovo je Figa od vseh mojih romanov najbolj literarna ali vsaj najmanj filmska. Morda sem se kot pisatelj osamosvojil, se odtrgal od filmarja v sebi. Pri filmu me v resnici že dolgo žalosti prav nezmožnost osvobajanja od pripovedne linearnosti, enoplastnosti. Delno je to razumljivo, zaradi specifičnih delovnih pogojev, finančnih omejitev in podobno, a potem je tu še neka meni težko razumljiva dog­matičnost, ujetost filma v pisana in nepisana pravila, v tako imenovane zakonitosti filmske pripovedi, ki so večinoma banalne in omejujoče ter zgolj omogočajo veščim, da za nemajhen denar poučujejo nevešče na raznoraznih delavnicah. Vsekakor je literatura prostor veliko večje svobode in mi je tudi zato vedno bližje. Filmske zgodbe me večinoma dolgočasijo in ne preseneča me, da ljudje čedalje raje gledajo televizijske nadaljevanke, ki so bližje literarnemu ­pripovedništvu.

Glede na to, da so bili vsi trije vaši romani doslej nominirani za kresnika in deležni tudi drugih nagrad, naklonjeni pa so vam tako bralci kot kritika, se težko izognem malce trivialnemu vprašanju, kaj vam to sploh pomeni. Ni namreč pogosto, da slovenski romanopisec z vsakim romanom poseže tako visoko.

Nagrad, ki sem jih prejel, sem bil seveda zelo vesel. A ko skušam razmišljati o nagradah onkraj nečimrnosti, se mi zdi, da imajo v kulturnem preobilju in ob nezavidljivem položaju, v katerem se je znašla kritika, preveč odločilno vlogo. Moti me, da smo ustvarjalci tako odvisni od njih, tako zelo jih potrebujemo za preboj, doma in še bolj v tujini, pa za pozornost medijev in seveda občinstva. Filmi, se mi zdi, le še tekmujejo za nagrade, tudi knjige vse bolj. Kresnik je po svoje dober primer tega. Na Rožniku se zbere pet finalistov in neodločena žirija, napetost se načrtno ustvarja, kakor na kakšni športni tekmi …

Občinstvo v tem najbrž uživa, za avtorja pa je to mučno doživetje. Ko namreč športnik izgubi ali zmaga, lahko iskreno pokaže, kaj čuti, lahko joče od veselja ali razočaranja, lahko brca od besa, na Rožniku pa je, ker gre za kulturo, zapovedano neiskreno dostojanstvo, množično pretvarjanje, da smo zmagovalci vsi, da je zmagovalec literatura. Čeprav bo vsak izmed nas razočaran, če ne bo dobil kresnika, in čeprav bo vsaka nagrada vrgla nepravično senco na nenagrajena dela.