Tiskane izdaje
Če velja, kar je povedal Franz Rosenzweig, namreč, da je jezik več kakor kri, lahko poanto Klempererjeve teze o LTI vidimo v njegovi trditvi, da je nacizem polzel v meso in kri tedanjih množic s posameznimi besedami, frazami, s skladnjo, »ki jim jih je vsiljeval z milijonkratnim ponavljanjem, in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale«. Besede so bile kakor nizke doze arzena, zato je tudi za prihodnje treba svariti pred LTI in veliko teh besed za zmeraj položiti v množični grob. Avtor, ki je preživel tri obdobja nemške zgodovine, viljeminsko, weimarsko republiko in Hitlerjev čas, je o LTI ugotovil, da je hudo revna. Deluje kakor načelna zaobljuba uboštva.
Polastila se je vojske, šla je na letake, v časnike, revije, šolske knjige, znanstvena in leposlovna dela. Nacionalsocialistom je dala zahtevano svobodo: lahko so napadali državo in se ji rogali, pri tem so se sklicevali na ustavne pravice. V umetnosti, znanosti, filozofiji in estetiki so se osvobodili vseh omejitev. Niso bili več vezani na dogmo o moralnem in lepem, tako svobodo so razglasili za velik napredek. Posameznik ni več pomenil nič, narod je bil vse. Cilj LTI je bil: »Oropati posameznika njegove individualnosti, ga omamiti kot osebnost in ga spremeniti v del črede brez misli in brez volje.« Spremeniti ga v atom kotalečega se kamnitega bloka in govorico množičnega fanatizma.
Je v sodobni Sloveniji mogoče potegniti kake vzporednice, so imeli snovalci prevoda te knjige v mislih aktualne lekcije iz domače jezikovne »zaobljube uboštva«? Mogoče, a vrnimo se k sveže prevedenemu originalu. V dnevniku prvega leta doživljanja LTI – govorimo o letu 1933 – je avtor zaznal začetek ostrega razlikovanja med »arijskim« in »nearijskim«. Izraz ljudstvo (Volk), je zapisal, je bil v govoru in pisanju uporabljen tako pogosto kakor sol pri jedi. Vsemu so dodali še »ščepec« ljudstva. Pojavili so se prvi novi izrazi, mešanica tehnicizma in rasnih predsodkov: prisrčni pozdravi – 25 odstotkov; Hitlerjeva železna metla; znanost na nacionalsocialistični podlagi; judovski duh; novembristi ipd. Prišle so prve tri besede in izgubil je prvega prijatelja. Z njim sta se zapletla v analizo dogajanja in prijatelj T. je vztrajno zatrjeval, da Hitler noče nič hudega, kvečjemu osvobodilno vojno, ki bo koristila vsem, ves hrup okrog Judov pa da ima le propagandni namen.
V tovarni, kjer je delal, so organizirali kazensko ekspedicijo za nekaj nesramnih komunistov, špalir gumijevk, malo ricinusa, nič krvavega, a učinkovitega, kazenska ekspedicija pač. Toda tisti hrup okrog Judov je pri rejencu T.-ju učinkoval. Ko ga je vprašal po nekem mladem znancu, ki ga je poznal, je odgovoril: »Pri AEG, saj veš, kaj to pomeni?« Ker ni vedel, mu je razložil: Sami pristni Germani, Alles echte Germanen.
Vzdušje, ki je naraščalo, bi ponazoril tedaj vse aktualnejši glagol aufziehen, ki pomeni 'dvigniti', 'zagnati', 'napeti', 'naviti', 'nanizati', 'vzrediti', 'vzgajati' ... Junija 1933 je Goebbels na visoki šoli za politiko razložil, da je NSDAP zagnala (aufgezogen) »velikansko organizacijo, ki vključuje milijone in obsega vse: narodno gledališče, ljudske igre, športni turizem, potovanja, petje, in to organizacijo podpira država z vsemi sredstvi«. Firerjevi govori pred izbranim nemškim ljudstvom so se začeli zgledovati po italijanskem fašističnem zgledu, toda Mussolinijevo retoriko je – ja, sposodimo si Klempererjevo aufziehen – »dvignil« v retoriko krčevitega kričanja.
Kot filolog si je avtor odgovoril, da je imela Hitlerjeva nesramno odkrita retorika tako neznanski učinek prav zato, ker je z virulentnostjo kužne bolezni vdrla v jezik, ki mu je bilo dotlej z njo prizaneseno. Vse naprej je bilo stvar fanatizma. Goebbels je besedo prignal prek meja mogočega. Leta 1944 je v Reichu zapisal, da je položaj mogoče rešiti le z »divjim fanatizmom«. Mesto, je ugotovil Klemperer, kjer divji fanatizem kot pojem več ne dopušča krotkega fanatizma, to mesto označuje propad besede.
Ne iz razuma,
Primeri so tile: »rdeče 'zmage'«, »rdeči 'častniki'«, »rdeči 'generalštab'« ipd. Ni težko videti predpostavke večvrednosti in ljudi, ki so nekaj manj, in to so tudi vizualizirali. Plakati nacistov so očem ponujali tip brutalnega in zagrizeno napetega bojevnika z zastavo, puško ali mečem, može fanatizirane volje na uslugo Hitlerju. Toda plakat kradljivca premoga se je bolj kakor vsi ti polastil vsakdanjika delavcev (na fotografiji). Bil je del pravljice, balade z duhovi, nagovarjal je domišljijo. Stopala kradljivca premoga so že skoraj v amfibijskem stanju, konec suknjiča je videti kakor konica repa in zgrbljena drža tatu, ki se tihotapi proč, spominja na držo četveronožcev. Ime mu je Kradljivec, z besedno alteracijo je dvignjen nad vsakdanjik in je poetičen.
LTI besedi sistem ni naklonjena, omenja jo z zaničevanjem, a omenja jo pogosto, tudi če ima v mislih Kantov sistem kot logično vozlano miselno mrežo za lovljenje celote sveta. Kantov greh je bil, da je hotel filozofirati v smislu sistematično misliti, to pa je nekaj, kar nacionalsocialist zavrača iz najgloblje notranjosti svojega bistva, in to mora prezirati zaradi nagona po samoohranitvi. K temu gre »vera vanj«, to je vera v Hitlerja kot nezmotljivega.
Klemperer je z nemalo razočaranja v svojih dnevnikih ugotavljal, kako so čudovite osebe, na primer Paula von B., sčasoma pod vplivom »vere vanj«, postajale vse bolj fanatične, zapuščale so človečnost in spregledovale očitne rasne zločine in poneumljanje vseh vrst. Rekla mu je: »Sprejeti morata in razumeti, da vsa pripadam Hitlerju, vendar ne smeta misliti, da so se zato moja prijateljska čustva do vaju spremenila ...« Po tehtnih protiargumentih so ji solze napolnile oči in rekla je: »Ne, zdi se, da res nima smisla, kajti vse, kar me vprašate, prihaja iz razuma, kolikor je pri tem čustev, pa so ena sama zagrenjenost spričo nečesa, kar ni bistveno.« »In od kod vam ta gotovost?« jo je vprašal. Odgovorila je: »Od koder prihaja vsaka gotovost: iz vere. In če vam to nič ne pove, potem – no, potem ima naš firer vendarle prav, ko se obrača proti ... (ravno je še pogoltnila besedo 'Judom' in nadaljevala) proti sterilni inteligenci.«
Takole je avtor v dnevnikih popisoval, v knjigi o LTI pa nizal svoja spoznanja. Od tod do dokazov o tem, da je bila drugi svetovni vojni v retoriki LTI za alibi pravzaprav judovska vojna, ni bilo daleč. Izraza zaničljivega poroga, groze in paničnega strahu sta postala judek in črna smrt, antisemitizem je bil Hitlerjevo osnovno čustvo. Jud je najpomembnejši človek v Hitlerjevi državi, najljubši grešni kozel, najbolj splošen nasprotnik, najprepričljivejši skupni imenovalec, »najbolj trajna sponka, ki drži skupaj najrazličnejše dejavnike«. Jezusova podoba je postala točka germanskega pohujšanja. »Snemite to sliko«, visela je nad posteljo, je zahteval častnik SS, ki je ženo pripeljal v zasebno porodnišnico, »nočem, da bo prva stvar, ki jo bo videl moj sin, judovski deček.«
Knjiga, ki jo je izdala založba *cf. v prevodu Alenke Mercina, bo ponudila bralcem mnogo razmišljanj, komentar in sklepno besedo Elke Fröhlich ter študijo Vlaste Jalušič. Je tudi dobra iztočnica za premislek o domačih predsodkih, predvsem pa o teh, ki se po Pegidi spočenjajo v mestu Dresden, kjer je kot Jud bival Victor Klemperer.
