Tiskane izdaje
Majhno mesto, kjer imajo vsi nekaj za bregom, umor fatalne 15-letnice, lokalne Lolite, v katero so vsi zaljubljeni, dih jemajoč tempo in nenehni presenetljivi obrati pri iskanju morilca so glavne sestavine velike knjižne uspešnice mladega, 28-letnega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja z naslovom Resnica o aferi Harry Quebert, ki je pri nas v prevodu Alenke Moder Saje izšla to poletje pri Mladinski knjigi.
O Dickerjevem trilerju pravijo, da je na književno sceno udaril kot tornado: prodal se je v nakladi dva milijona izvodov, z vrha lestvic najbolje prodajanih knjig je vrgel Petdeset odtenkov sive E. L. James in Inferno Dana Browna, prevedli so ga v 32 jezikov, bil je nominiran za Goncourtovo nagrado in nagrado femina ter dobil nekaj drugih nagrad.
Kritiki so v njem videli vse mogoče: da je švicarski odgovor na Dekle z zmajskim tatujem, da je to knjiga, v kateri se Pokora (Atonement) sreča z Hladnokrvno (In Cold Blood) in s Twin Peaksom, da je Dicker po intenzivnosti suspenza primerljiv z Danom Brownom, da je njegov literarni slog podoben Rothu, Nabokovu, Franznu in podobno.
Slednje moramo takoj zanikati: Dickerjev literarni slog s prej omenjenimi pisatelji nima nobene zveze. V njegovem romanu resda nastopata dva pisatelja v glavnih vlogah – eden je glavni osumljenec za zločin, drugi zadevo popisuje in hkrati išče morilca – posamezna poglavja pa uvaja serija zelo poetičnih napotkov, kako je treba pisati, a zaradi tega bi temu žanrskemu, komercialnemu izdelku težko pripisali kakršnokoli zaresno literarno ambicijo. Metaliterarnost in literarne aluzije so samo okrasek okrog klasičnega who done it.
Resnica o aferi Harry Quebert je torej predvsem spretno skonstruiran triler z elementi, ki bralca takoj pritegnejo. Da bo zadeva razumljivejša, je treba najprej obnoviti zgodbo. Postavljena je v majhno mesto Aurora v New Hampshiru, kamor se odpravi osrednji protagonist, mlad, bogat in slaven pisatelj Marcus Goldman, po inspiracijo.
Potem ko je napisal uspešnico, poskuša napisati nov roman, a mu ne gre in ne gre od rok – je v pisateljski blokadi. Morda mu bo pomagalo bivanje pri mentorju iz študentskih časov, slavnem pisatelju Harryju Quebertu. Toda zadeve se obrnejo na glavo, saj na Harryjevem vrtu najdejo posmrtne ostanke.
Izkaže se, da so to kosti 15-letne Nole Kellergan, ki je pogrešana že 33 let. Prvi osumljenec je kar Harry Quebert, saj je bila Nola njegova ljubica, pokopana pa je z njegovo knjigo v rokah, z naslovom Vir zla, ki ji jo je posvetil.
Goldman ima naposled v rokah dobro zgodbo, a ne samo to: s knjigo, v kateri bo razkril resnico o morilcu, lahko reši Harryja, če bo seveda krivca pravočasno odkril. Od tu se napleta zgodba, polna možnih osumljencev, med katerimi so skrivnostni bogataš, spaček, nemoralni šef policije in še kdo. Zgodba je sicer izredno napeta in bralca res ne spusti iz rok, a na njej ni nič večplastnega, je samo zgodba, pa tudi liki so precej stereotipni.
Da gre za načrtno komercialno preračunano knjigo, med drugim priča tudi, da je dogajanje postavljeno v Ameriko. Tako lahko Dicker računa na globalnega bralca, kar bi bilo bržkone težje, če bi se zgodba dogajala v kaki švicarski vasi.
Čeprav je knjiga v literarnem smislu daleč od popolnosti, jo je iz nekega ne povsem nerazumljivega vzroka težko odložiti in pravzaprav je zelo primerno čtivo za pod borovec nekje na morju.
