Tiskane izdaje
»Življenje je kot zapletena partitura, je pomislil Tsukuru. Polno je šestnajstink, dvaintridesetink in drugih čudnih oznak. Že samo branje te partiture je zahtevno delo, a tudi če jo prav prebereš in ti jo uspe celo prevesti v ustrezne zvoke, ni nujno, da bodo drugi ljudje to razumeli, kot je bilo mišljeno, in znali ceniti.«
S temi besedami je japonski pisatelj Haruki Murakami v romanu Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja (prevod Aleksander Mermal, Mladinska knjiga, 2016) pojasnil, zakaj so njegova dela magičen splet besed, glasbe, slik in alegorij.
Na podlagi tega bi lahko ugotovili, zakaj so njegovi romani vedno razdeljeni v dva vzporedna svetova in dojeli, zakaj Murakami – ob navdušenju mladega in zgražanju starejšega japonskega občinstva – skorajda enakopravno meša katakano in hiragano (kitajska in japonska zlogovna pisava), tako da ima v primerjavi z japonskimi klasiki, kot je, denimo Jasunari Kavabata, v izvirnih delih veliko manj kanjijev, kitajskih pismenk, ki so jih pred reformo pisave v japonskem jeziku dosledno uporabljali.
Prav zaradi tega podvojenega Murakamijevega sveta so njegova dela univerzalna in imajo veliko oboževalcev, in to ne le na Japonskem, temveč po vsem svetu. Murakamisti ali harukisti, kot jih pogosto imenujejo, veljajo skorajda za svojevrstno bralsko sekto, ki pobožno čaka vsako njegovo novo knjigo, si ritualno zareže v zavest njene slike in glasbo ter še naprej prosi literarne bogove, naj to jesen končno ovenčajo Harukija Murakamija z Nobelovimi lovorikami.
Haruki Murakami. Foto: Reuters
Kot krompirjev čips
»Romani Harukija Murakamija imajo precej skupnega s krompirjevim čipsom,« je pred desetimi leti zapisal Tim Hornyak, kolumnist časopisa Japan Times. »Na podoben način izzovejo odvisnost in nas pogosto pustijo nepotešene. Pa vendar se človek ne more upreti temu, da si ne bi v samopostrežni trgovini kupil še ene vrečke čipsa in v knjigarni še enega Murakamijevega romana. Tako zelo nas privlačijo.«
Kljub zelo različnim kritikam – eni razglašajo njegova dela za »stilistične ekshibicije brez posebne vsebine«, drugi pa ga uvrščajo med japonske in svetovne klasike – lahko brez dvoma govorimo o fenomenu Murakami. Njegova dela prebirajo v približno petdesetih jezikih in v prav toliko državah so se že večkrat uvrstila med najbolj brane romane.
Upreti se mu ne morejo niti sosedje, kot so Korejci in Kitajci, ki so sicer zelo kritični do vsega, kar prihaja iz Japonske, pa tudi Rusi, Evropejci, Avstralci in Američani ne. V časih, ko književna dela tiskajo v skromnih nekaj sto izvodih, dosegajo njegovi romani milijonske naklade. In to ni Harry Potter, čeprav imajo z njim nekaj skupnega: magijo v ozadju stvarnosti, resnico, skrito v nadnaravnem, in neskončno iskanje sveta, v katerem je pojasnjen smisel dobrega, da bi lahko dobro za vedno premagalo zlo.
Nov roman
Točno opolnoči s 23. na 24. februar se je v japonskih knjigarnah pojavilo najnovejše Murakamijevo delo. Roman Kišidančo Goroši še ni preveden, je pa na platnici knjige izpisan tudi angleški naslov Killing Commendatore oziroma Umor komturja (predstojnik vitezov).
Po romanu 1Q84 – leta 2009 je izšel prvi del, leta 2010 pa drugi – je to znova roman v dveh delih, ki ima skupno 1100 strani, vendar je tokrat napisan v prvi osebi, tako kot je Murakami pisal svoje prve romane. Pripovedovalec je 36-letni slikar, ki ga žena nepričakovano zapusti s priznanjem, da je zaljubljena v drugega, on pa se odseli na goro nedaleč od Tokia, kjer išče motive, ki bi jih lahko upodobil v tem stanju duševne praznine.
Pisatelj je v pogovorih z novinarji povedal, da je začel pisati roman z naslovom in krajem dogajanja. Ideja o komturju izvira iz Mozartove opere Don Giovanni (Murakami je veliki ljubitelj in izvrstni poznavalec zahodne resne glasbe), v tej zgodbi pa se pojavi na sliki Umor komturja, ki jo glavni junak najde v hiši 92-letnega Tomohika Amade, prijateljevega očeta, ki so ga preselili v dom starejših občanov.
Kot v večini prejšnjih romanov je Murakamijev junak tudi tokrat osamljen moški, ki se iz običajnega življenja napoti v iskanje smisla. Ko je pisatelj začel graditi njegov lik, se je odločil, da mora biti slikar. Stari Amada je slikar, a slikar tradicionalne šole.
Ko na podstrešju najde sliko, na kateri je upodobljen umirajoči vitez, se nenadoma zgodijo vse mogoče čudne stvari. Glavni junak se loti slikanja portreta skrivnostnega in silno bogatega poslovneža Menšikija, ki živi v vili na sosednjem griču. Murakami priznava, da je ta oseba nastala po zgledu ameriškega Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda, ki ga je prevedel v japonski jezik.
Iz jame skačejo zgodbe
Med slikanjem portreta, ki v njem zbuja svojevrstno zmedo, slikar sredi noči zasliši zvonjenje. Ker ne more takoj ugotoviti, od kod prihaja zvok, se loti iskanja, med katerim pride do zaprte jame, ki spominja na vodnjak. S pomočjo Menšikija jo odpre in v njem najde bronast zvon, kakršne je mogoče videti v budističnih templjih. S tem motivom v Murakamijev roman vstopi še en klasik. Tokrat je to japonski pripovednik Ueda Akinari iz obdobja Edo. S sklicevanjem na stare avtorje si želi pisatelj pokazati, kako lahko velika dela iz preteklosti služijo kot svojevrstni muzeji motivov in čustev.
Pri Murakamiju je nemogoče odkriti jamo, ne da bi iz nje skočila nova neodvisna zgodba, in tako je tudi tokrat. Pod zvonom se pojavi duh z imenom Ideja, ki je na videz enak vitezu s slike, slikar pa se po vsem tem ne more več upreti privlačnosti temnega podzemlja, temveč postane del krvave bitke med dobrim in zlom, ki pa se zdi Murakamijevim kritikom preveč obrabljena. Očitajo mu, da je izgubil čarobnost, s katero je pred dvema ali tremi desetletji bogatil svoja dela tako, da se jim ni bilo mogoče upreti.
Glede na svoja prejšnja dela pisatelj v svojem zadnjem romanu vidi velik premik. »Moji romani so zgodbe z odprtim koncem,« pravi, »a tokrat sem začutil potrebo po 'koncu'.« Zato odpelje glavnega junaka nazaj k ženi, ki mu prizna, da je noseča z ljubimcem, on pa na koncu sprejme njo in otroka.
Murakami je pisal ta roman, ko je pred nekaj leti potoval od Fukušime do prefekture Mijagi, torej prek območij, ki sta jih leta 2011 prizadela potres in cunami. »Prepričan sem, da je katastrofa na severovzhodnem območju pustila velikansko brazgotino na duši japonskega naroda,« pravi pisatelj. Pod vplivom teh čustev si je želel napisati zgodbo o slikarjevem iskanju samega sebe in začetku novega življenja.
Hkrati je Murakami brazgotino, ki jo je zarezala naravna nesreča, povezal z zgodovinsko brazgotino, posledico genocida, ki ga je v prejšnjem stoletju zagrešila japonska cesarska vojska. Tako kot je cunami, ki je vzel več kot dvajset tisoč življenj, pustil večni pečat na japonski duši, tako si želi pisatelj zagotoviti, da bodo tudi japonski zločini, ki so azijskim narodom v preteklosti prizadejali strahotno gorje, ostali za vedno zarezani vanjo.
Murakami se kot japonski intelektualec na vse načine bojuje proti zgodovinskemu revizionizmu, in čeprav se zaveda, da pisatelji ne morejo kaj dosti storiti na političnem prizorišču, si želi ponuditi osebni zgled, ki dokazuje, da se je mogoče z nemotenim pripovedovanjem še vedno bojevati proti pozabi in izkrivljanju zgodovine.
Nobelov komite
Po mnenju nekaterih kritikov pa si Murakami ne zasluži Nobelove nagrade, ker piše o družbenih problemih z distance in brez interakcije. Eden od njegovih najbolj zagrizenih nasprotnikov je Kenzaburo Oe, ki je leta 1994 dobil to najvišje priznanje in tako postal drugi Japonec na Nobelovem seznamu. Pred njim je leta 1968 dobil Nobelovo nagrado Jasunari Vatanabe. Oe je prepričan, da Murakamijevi romani razkrivajo popolno pomanjkanje aktivnega odnosa do družbe in pasivno privolitev v vplive popularne kulture.
Njegov zadnji roman poskuša to spremeniti. Umor komturja je angažirano delo, in čeprav tudi v tem romanu stvarnost ostaja razdeljena na dva svetova, ki sta kruto odtujena drug od drugega, v njem spoznavamo novega Murakamija. O tem, ali nam bo ta bolj ali manj všeč kot do zdaj, pa ob kakšni drugi priložnosti.
