Tiskane izdaje
Starost je žalost, je pri nas pogost rek. Vendar ni nujno vedno tako. Seveda starost prinaša različne tegobe, po drugi strani pa razbremenjuje in v precejšnji meri omogoča bolj jasno presojo. Hendrik Groen v svojem skrivnem dnevniku zapiše: Rodiš se brez vsega in umreš brez vsega, vmes pa je tisto, čemur pravijo življenje.
Val prihaja s severa
Zadnje čase je pisanje o staranju in dogodivščinah starejših občanov, praviloma upokojencev, zelo popularno. Starci so povsod in vse več jih je. Nekateri so precej trmasti in kar nočejo umreti. Vsi pa se zelo otepajo z osamljenostjo in trudijo ohraniti človeško dostojanstvo. Val knjig o trmastih starcih prihaja s severa Evrope in se je morebiti začel že s hudomušnim pisanjem finskega pisatelja in novinarja Arta Paasilinne ter romanom Dedu za petami. Prelomnica je bil roman Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil švedskega novinarja in pisatelja Jonasa Jonassona. Ta svetovna uspešnica je na novo definirala bralčev pogled na starejše, v bistvu že odpisane državljane oziroma družinske člane.
Stoletni Allan Karlsson, ki se je srečal s skoraj vsemi pomembnimi ljudmi svojega časa, je predal štafeto starejšemu občanu Oveju v romanu Mož z imenom Ove švedskega novinarja, blogerja in pisatelja Fredrika Backmana. Ove, obseden z redom v svoji soseski, pričakuje tako obnašanje od vseh, tudi od prišlekov, ki so nekoliko temnejše poti in sploh čudni. Opisovanje dogodivščin sicer precej kislega, a v srcu zelo mehkega in dobrega Oveja, se občasno zlije tudi s splošnim pogledom starejših občanov na svet.
V ta literarni paket bi lahko uvrstili tudi roman Babica vas pozdravlja in se opravičuje, v katerem se izmenjujeta optika starostnice, babice, ki se poslavlja, in optika vnučke, ki »izvršuje njeno oporoko« oziroma skuša popraviti številne napake, ki jih je babica nagrmadila z leti. Življenje v domu za ostarele, ti imajo praviloma zelo poduhovljene nazive, je delno opisano tudi v Japonskem ljubimcu, novem romanu ameriško-čilske pisateljice Isabel Allende.
Nizozemska uspešnica
Še najboljše je dom za starostnike opisal Hendrik Groen v Skrivnem dnevniku Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4, ki je bil ob izidu na nizozemskem velika uspešnica. Lani so ga nizozemski bralci razglasili za najboljši roman leta. Ker je Hendrik Groen psevdonim, je bilo veliko ugibanja o avtorju. Aprila lani je nizozemski časopis NRC Handelsblad razkril, da je avtor tega dnevniškega zapisa Peter de Smet, 61-letni knjižničar, ki prej ni še ničesar objavil.
Duhovito napisan Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4 mnogi primerjajo z britanskim Dnevnikom Jadrana Krta. Svojčas so pronicljive misli odraščajočega Krta, ki se je čudil nad svetom odraslih, osvojile svet. Zato ni čudno, da Skrivni dnevnik Hendrika Groena tržijo kot Jadrana Krta za tretje življenjsko obdobje. Tokrat nam s podobnimi mislimi starajočega se Nizozemca postreže republikanec v zadrti monarhiji. Prijazen, a vztrajen prebivalec doma starejših je odločen, da ne bo čakal na smrt, ker bo ta tako ali tako prišla, temveč se bo do takrat skušal zabavati in potrošiti ves privarčevani denar.
Zapis se začne s torkom, 1. januarja 2013. »Tudi letos mi je za starčke eno figo mar. Vse to podrsavanje za hojico, ta neumestna nepotrpežljivost, to večno jamranje, pa piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje.«
Ugotovil je, da če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja, zato z nekaj somišljeniki v domu ustanovi društvo Starine, ne pa crkovine z naslednjimi pravili:
1Cilj društva je z izleti polepšati življenje v zlatih letih.
Izleti se začnejo po enajsti uri ob ponedeljkih, sredah, četrtkih ali petkih.
Udeleženci ne smejo tarnati.
Treba je upoštevati različne zdravstvene omejitve.
Treba je upoštevati višino osnovne državne pokojnine.
Organizator vnaprej ne sme izdati več informacij, kot je nujno potrebno.
Ob upoštevanju točk od 2. do 6. je dovoljeno vse.
Vrata so zaprta. Do nadaljnjega ne sprejemamo novih članov.
Ugotovijo, da se da s skupnimi močmi še kaj zanimivega narediti z življenjem. Zato se dogovorijo, da bo vsak pripravil izlete presenečenja za druge člane, in tako si bodo popestrili še teh nekaj preostalih dni.
Hendrik Groen je vljuden in prijazen, koliko se le da, pa vendar je hkrati drzen upornik. Za božič, denimo, okrasi trideset centimetrov visoko jelko, čeprav to »ni v skladu s predpisi«. Slednje je pogosta mantra direktorice doma, ki pa vse te predpise skriva pred radovedneži. Zadeva gre celo tako daleč, da se klub Starine odloči najeti prav tako starega in upokojenega, a še vedno čilega odvetnika, da bi po sodni poti dosegli pravico do ogleda domskega pravilnika. Če bodo še živi. Ta misel se jim pogosto prikrade v ospredje, ko se lotijo načrtov. Zato imajo pred dolgoročnimi prednost kratkoročni načrti.
Pisec dnevnika ne zapisuje le katastrof v domu, kot je recimo zastrupitev ribic v akvariju, ki so se preobjedle zanič piškotov, ali pa velika prometna gneča, ki jo pred dvigalom povzročajo starčki in starke s svojimi prevoznimi sredstvi, temveč tudi izvirno komentira dogodke z vidika nekoga, ki ga nič več ne more presenetiti, razen prostate.
Smrt je vseskozi
To je knjiga veselega in trpkega branja, pri katerem je smrt vsakodnevno prisotna, kot v prvih frontnih črtah. Ker je v torek, 31. decembra 2013, Hendrik Groen še vedno živ in čil, na koncu zapiše naslednje: »Novo leto mi ne bo ušlo. Potem pa pomladi naproti! Pa na vinsko potovanje! V strahu in trepetu, ali ga bomo dočakali. Trepet pride sam od sebe. Starine, ne pa crkovine morajo tudi v prihodnje upravičiti svoje ime, sicer nismo nikakršen klub. Po potovanju pa moram spet narediti nove načrte. Dokler so načrti, je življenje. Popoldne grem kupit nov rokovnik in blokec. Hendrik Groen bo pisal nov dnevnik.«
