Hirošima: Hvalospev človečnosti in človeškemu, ki preživi vse

Hirošimo ameriškega novinarja­ in Pulitzerjevega nagrajenca Johna Herseyja lahko beremo na več načinov. Kot novinarsko besedilo, kot novelo, kot dokument časa, v katerem je neka država odvrgla dve atomski bombi na civiliste in jo odnesla brez kazni, ali kot psihološki portret naroda, ki se je zmogel dvigniti s pogorišča druge svetovne vojne še močnejši.

Toda vsi našteti načini so napačni. Hirošimo – ki ni lahko, je pa vsekakor nujno branje – je treba prebirati predvsem kot zgodbo o šestih posameznikih. Šestih nič hudega slutečih prebivalcih Hirošime, ki so 6. avgusta 1945 plačali ceno za grehe drugih, ker so bili na napačnem kraju ob napačnem času.

Šestih hibakušah (japonski izraz za 'osebe, prizadete v eksploziji' v Hirošimi in Nagasakiju), ki so sicer preživeli jedrsko kataklizmo, a so posledice izpostavljenosti sevanju čutili vse življenje, ne le v obliki krhkega zdravja in psihičnih travm, temveč tudi v obliki družbene izključenosti – hibakuše so za povrhu še lastni ljudje gledali postrani.

Pripovedi šestih pričevalcev, ki jih je zapisal ameriški novinar in so ob prvi obletnici katastrofe izšle v posebni izdaji New Yorkerja, so, čeprav precej stvarno, malone suhoparno nanizane, kratko malo grozljive. Nedvomno je Hersey kot vešč pisec presodil, da bo bralce že s skopim pristopom relata refero zadel v živo.

Če bi se teme lotil kdo z nagnjenostjo k melodramatičnosti, izdelka preprosto ne bi mogli brati. Če pa bi po besedilu posneli film – čeprav struktura in prepletanje usod šestih hibakuš močno spominjata na scenarije hollywoodskih filmov katastrof –, ga ne bi mogli gledati.

Radiacijska bolezen in socialna izobčenost

John Hersey se je prvič podal v Hirošimo pozimi 1945/1946 in v roke so mu prišli zapiski nemškega jezuita Kleinsorgeja. Poiskal ga je in z njegovo pomočjo stopil v stik s petimi osebami, ki so vsaka po svoje doživele dan, ko je nemi blisk razsvetlil nebo, potem pa so mesto pogoltnili ognjeni zublji in so po ulicah Hirošime, ki je pred eksplozijo štela več kot dvesto tisoč prebivalcev, blodili opečeni, na pol mrtvi ljudje. Opisi prvega dne katastrofe so tako pretresljivi, da jih je za potrebe tega članka še najprimernejše navajati v obliki odlomka iz prostega spisa, ki ga je leto dni po eksploziji napisal enajstletni sin ene od preživelih: »En dan pred bombo sem šel plavat. Zjutraj sem jedel arašide. Videl sem svetlobo. Vrglo me je na sestričin spalni prostor. Ko so nas rešili, sem videl samo do tramvaja. Z mamo sva začela pakirati stvari. Sosedje so hodili naokrog opečeni in ­krvaveči.«

Po eksploziji se je pekel šele začel. V hipu, ko je bomba odjeknila, je umrlo sto tisoč ljudi. Ogenj jih je ugonobil še nekaj deset tisoč, ti so umirali nadaljnjih nekaj dni po parkih, pod ruševinami hiš, v preobremenjenih bolnišnicah. Oni, ki so po srečnem spletu okoliščin, pri čemer je igrala ključno vlogo oddaljenost od hipocentra eksplozije, preživeli, so še dolgo zatem trpeli za katero od oblik radiacijske bolezni ali bili žrtve drugih zdravstvenih zapletov kot posledice izpostavljenosti ­žarčenju.

Hersey je vseh šest izbranih hibakuš (poleg jezuita Kleinsorgeja nastopajo še dva zdravnika, krojačeva vdova, kadrovska nameščenka v vzhodnoazijski talilnici kositra, ki je pozneje postala redovnica, in pastor v hirošimski metodistični cerkvi, ki se je edini od vseh javno angažiral) poiskal ob prvi obletnici eksplozije, potem pa še sredi osemdesetih, ob štirideseti obletnici. Knjižica Hirošima (izšla je pri založbi UMco v imenitnem, tekočem prevodu Andreja Hitija Ožingerja in s spremno besedo Boštjana Videmška) torej prinaša njihove življenjske zgodbe skorajda do konca. Hersey, ki se je kot novinar proslavil že med drugo svetovno vojno, ko je pošiljal poročila z evropskih in azijskih bojišč za reviji Time in Life, je umrl leta 1993. Velja za predhodnika tako imenovanega novega žurnalizma, pri katerem avtorji posegajo po literarnih prijemih upovedovanja.

Poskusni zajčki v laboratoriju na prostem

Zdaj je že jasno, da Hirošime vendarle ni mogoče brati samo kot poročilo s kraja katastrofe, ampak se vsiljujejo še drugi nivoji analize. Je neprecenljiv dokument časa – pri tem je ključno, da je njegov avtor pripadnik naroda, ki je bil odgovoren za katastrofo. Nezanemarljiv je tudi podatek, da je tekst v izvirniku izšel prav v ZDA (v japonskem prevodu pa šele leta 1949 – in Hersey pogosto zapiše, da ta ali oni hibakuša niti ni kazal preveč zanimanja za atomsko bombo ali se poglabljal v etične razsežnosti uporabe takega orožja; večina je hotela preprosto pozabiti in se usmeriti v prihodnost).

Iz napisanega je razvidno, da so Američani na obe mesti odvrgli atomsko bombo, ne da bi prav dobro vedeli, kaj so izpustili iz letala. Preizkušanje v arizonski puščavi je dajalo drugačne rezultate, poleg tega tam ni bilo ljudi … Hirošima in Nagasaki sta bila, z žrtvami vred, nekakšna laboratorija pod milim nebom, tamkajšnji preživeli pa neprostovoljni poskusni zajčki.

Ameriški znanstveniki so s svojimi merilnimi pripravami prispeli na kraj zločina tik zatem, ko je bilo jasno, da žarčenje ni več smrtonosno. Resnici na ljubo je treba dodati, da je takoj po katastrofi sevanje samo za štirikrat preseglo običajno, obe bombi sta bili sad tehnologije, ki je bila tedaj še v povojih, in niti pomisliti ne gre, kaj bi se zgodilo, če bi kjerkoli na svetu odjeknila eksplozija najsodobnejšega tovrstnega orožja …

V imenu nekakšne objektivnosti bi bilo najbrž treba zapisati, da je bil japonski narod prežet z militarizmom, da so japonski bombniki z napadom na Pearl Harbor (2400 mrtvih) povzročili, da so se ZDA vključile v drugo svetovno vojno in da so japonski vojaki že prej sejali smrt po azijskih bojiščih. Toda vse to ob eksplozijah dveh atomskih bomb nekako zbledi …

A kot da bi se Japonci tega zavedali – ali pa gre vzrok za njihovo resigniranost iskati v budistični miselnosti, ki jim je velevala vse, tudi Hirošimo in Nagasaki, nemo sprejeti –, je čas po katastrofi zaznamovala letargija, z današnjega gledišča skoraj nerazumljiva. Bili so celo primeri, ko so Hirošimčani, kot piše Hersey, šli v smrt s hvalnico cesarju na ustih, in to ne vojaki, temveč otroci iz vrtca.

Preživeli se praviloma niso imeli volje ukvarjati z razmisleki glede etičnosti uporabe jedrskega orožja (ena redkih izjem je bil pastor Tanimoto, ki je po katastrofi postal glasnik boja proti jedrskemu orožju in je zbiral denar za hirošimske sirote na gostovanjih po ZDA). O strašljivem fatalizmu priča tudi popis dogajanja v dneh takoj po katastrofi: ranjenci so z veliko potrpežljivostjo čakali – na pomoč ali smrt, mukam navkljub so se zahvaljevali za požirke vode, zdravniki in sestre so se zganili v neverjetni ekspeditivnosti in redoljubnosti (pospravljali so trupla in jih upepeljevali, pri čemer so delček pepela od vsakega spravili v posebno kuverto, nanj napisali ime pokojnika in zložili kuverto na pisalno mizo v posebnem prostoru).

Gospodarski razcvet za vsako ceno

V luči vsega, kar je nanizal Hersey v Hirošimi, postane jasneje, kako se je lahko velika azijska poraženka v drugi svetovni vojni kmalu zatem dvignila kot feniks in se usmerila na pot neslutenega gospodarskega razcveta. V rigidni družbi, kakršna je japonska, sta bili marljivost in poslušnost edina rešitev, biti hibakuša pa sramota.

Kot nadaljevalno čtivo se priporoča Skoraj prosojno modrino Rjuja Murakamija (knjiga je izšla leta 2005 pri Cankarjevi založbi v prevodu Iztoka Ilca), ki prinaša boleče realističen popis vsakdana skupine mladih iz tokijske četrti Fuso, v kateri je ameriška vojaška baza. Mularija se vse dni zadeva, denar za drogo pa si med drugim služi s prodajanjem spolnih storitev ameriškim vojakom. Praznina in razčlovečenost sta glavni značilnosti vzdušja, ki ga je uspelo ustvariti piscu, čigar roman je v izvirniku izšel leta 1977.

Morda tudi za sodobno Japonsko velja, kar je ob 50-letnici Singapurja dejal eden od njegovih (mlajših) prebivalcev: »V Singapurju je pomembno zgolj, da imaš boljšo hišo, višje ocene in višjo plačo. Vse je odvisno od tega, koliko ima kdo denarja in kakšen je njegov status. Lee [Lee Kuan Yewa, ustanovitelj Singapurja] ni nikdar dojel, da je ustvaril najbogatejšo državo in najbolj depresivno družbo.«

Čeprav je Herseyja pri popisovanju hirošimske katastrofe in njenih posledic gotovo gnalo tisto večno vodilo »Nikoli več česa takega!«, se je žal že v prvih povojnih desetletjih, ko so prihajale nove in nove vesti, katera država se je vrgla v razvijanje jedrskega orožja, moral sprijazniti s tem, da je bilo njegovo delo jalovo. Zadnji stavek Hirošime zato izzveni pesimistično, celotno sporočilo knjige pa je vendarle treba razumeti optimistično: kot hvalospev človečnosti in človeškemu, ki preživi vse.