Tiskane izdaje
Pred kratkim je hrvaška založba Mozaik, ki spada v skupino Mladinska knjiga, izdala Veliki sodobni slovensko-hrvaški in hrvaško-slovenski slovar na tisoč straneh. Avtorica dr. Anita Peti-Stantić, predstojnica katedre za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ga je pripravljala dobro desetletje.
Ta izjemno bogat dvojezični slovar je bil več kot potreben, saj je zadnji podoben izšel leta 1985, ko torej Hrvaška in Slovenija še nista bili samostojni in ko smo še imeli srbohrvaščino kot uradni jezik SFRJ. Takratni slovar je bil srbskohrvatsko-slovenski in slovensko-hrvatskosrbski, njegov avtor pa je bil Janko Jurančič.
Novi slovar je zasnovan na sodobnem slovenskem in hrvaškem jeziku in temelji na pojmih iz vsakodnevne komunikacije izvornih govorcev, zato predstavlja presek živega jezika, številni pomeni, sinonimi in antonimi pa so obogateni s primeri.
V njem so posebej označeni tako imenovani lažni prijatelji, tiste besede, ki jih govorec slovenščine prepozna kot besede svojega jezika v hrvaščini in jih narobe tolmači, kajti te besede v hrvaščini ne pomenijo isto kot v slovenščini, in obratno.
Slovenščina in hrvaščina sta sosednja in sorodna jezika, zato tako Slovenci kot Hrvati pogosto mislijo, da jezik sosedov poznajo bolje kot ga v resnici. Za avtorico je bil največji izziv zajeti čim več sodobnega jezika.
Zakaj ste se lotili priprave slovarja? Je prejšnji slovar že zastarel?
Za pisanje slovensko-hrvaškega in hrvaško-slovenskega slovarja sem se odločila pred več kot desetimi leti predvsem zato, ker slovar, v katerem bi bil ob slovenskem jeziku hrvaški in ne srbsko-hrvaški, ni bil nikoli napisan. Poleg tega je bil Jurančičev slovar zasnovan na leksičnem gradivu, starem nekaj desetletij, kar pomeni, da ni sodoben in da ne ustreza potrebam ne slovenske ne hrvaške strani.
V čem konkretno se novi slovar razlikuje od prejšnjega?
Novi slovar je zasnovan na sodobnem leksičnem gradivu, do katerega sem prišla tako, da sem upoštevala sodobne enojezične slovarje slovenskega in hrvaškega jezika, črpala sem iz dvojezičnih slovarjev, ki so imeli na drugi strani angleščino (te v obeh jezikih nenehno posodabljajo), izpisala sem vse besede iz učbenika slovenščine, ob tem pa sem slovar deset let dopolnjevala z besedami, ki so se pokazale potrebne pri prevajanju in delu s študenti.
Poleg tega sem se z izbiro leksemov in z načinom njihove obdelave trudila za sodoben pristop k jeziku, ki upošteva različen standardnojezični in funkcionalni status posameznih enot. Pri izbiranju leksemov za slovar sem si prizadevala vanj vključiti vse besede, ki so potrebne pri vsakodnevnem sporazumevanju, in tudi besede, ki so potrebne pri sporazumevanju na različnih ravneh sodobne komunikacije.
Tako so v tem slovarju celotni grozdi besed z raznih področij sodobnega življenja (na primer vsakodnevna navtična, turistična, ekonomska in pravna terminologija), ki jih do zdaj ni bilo v slovarjih tega tipa. Poleg tega sem poskušala navesti čim več običajnih vsakodnevnih primerov. Velik del teh je vzet iz sodobnih korpusov slovenskega in hrvaškega jezika.
Od kod ste črpali nove besede, ki se nenehno rojevajo?
Poleg navedenega sem precej besed črpala iz vsakodnevnega branja slovenskega dnevnega tiska, predvsem Dela. Nekaterih besed ni na obstoječem seznamu, se pa pogosto pojavljajo v novinarskem jeziku. Del teh besed so v seminarskih nalogah izpisali študenti slovenistike v Zagrebu in mi na ta način pomagali.
Kako se je v zadnji dveh desetletjih, od osamosvojitve države, spreminjal hrvaški jezik? Vtis imam, da se je hrvaščina precej bolj spremenila kot slovenščina. Kaj je vplivalo na spremembe? Tudi ideologija?
Zanimivo, da me to sprašujete. Moje drugo strokovno področje je namreč prav sociolingvistika. Napisala sem dve obsežni knjigi na to temo. Eno o primerjalno-zgodovinski standardologiji južnoslovanskih jezikov, kjer sem analizirala jezikovno politiko od 16. do 19. stoletja v južnoslovanskih državah (zelo podrobno tudi slovensko in hrvaško situacijo).
Drugo knjigo, objavljeno lani v hrvaščini – bo pa v teh dneh izšla tudi v angleščini –, pa sem napisala v sodelovanju s kolegom iz Amerike Keithom Langstonom. Njen naslov je Hrvaško jezikovno vprašanje danes: identitete in ideologije. Analizirala sva vse segmente in dosege jezikovne politike ter jezikovnega načrtovanja na Hrvaškem v zadnjih dvajsetih letih, kar je povsem aktualna situacija.
Na podlagi teh raziskovanj lahko rečem, da najsi se še tako zdi, kako velike spremembe je doživel hrvaški jezik, se te bolj nanaša na manjše število besed, zelo izpostavljenih v javnosti (posebno v administrativnem jeziku politike in nekoliko v jeziku medijev ter le malo v izobraževalnem jeziku).
Zgodilo se je nekaj drugega – ni več neposrednega vpliva srbščine, tako da velika večina govorcev hrvaškega jezika uporablja tiste besede, ki so bile že prej v rabi brez pritiska drugih jezikov, tako da pravzaprav po mojem mnenju ni prišlo do velikih in hitrih sprememb, kakor je to včasih prikazano. Morda je prišlo do spremembe v pogosti rabi posameznih besed.
V rabi so tudi mednarodne besede in tako imenovane besede »domačega porekla« kot na primer glasba in muzika, letalo in avion ipd., niso pa v rabi nekatere besede, ki so bili že prej samo del administrativne in politične srbsko-hrvaške ideologije, ne pa vsakodnevne komunikacije na Hrvaškem.
Kaj pa slovenščina?
O tem bi morali povprašati sloveniste, ki imajo podatke o pogostosti rabe posameznih besed pred osamosvojitvijo in danes. Če pa me vprašate o tako imenovanem purizmu, dajanju prednosti besedam domačega porekla, sem imela pri pisanju slovarja vtis, da je v slovenščini takih besed precej več kot v hrvaščini.
Je samo vtis ali je res, da je hrvaščina v zadnjih letih postala bolj podobna slovenščini? So tvorci tako spremenjenega jezika želeli tudi na tak način hrvaščino oddaljiti od srbščine? Opažam namreč, da je v rabi precej slovenskih besed. V nasprotni smeri je tega manj.
Zanimivo, da imate tak vtis. Ne bi rekla, da gre za približevanje slovenščini, vsekakor ne zavestno, temveč v neki meri morda za višjo stopnjo osveščenosti o jezikovnem bogastvu in zgodovini. To posebej velja za tisto jezikovno zgodovino, ki nam je skupna – v nekoliki daljnejši preteklosti, pred 19. stoletjem. V tej zgodovini sta bili Slovenija in Hrvaška – njen velik del – precej bolj povezani v okviru Avstro-Ogrske in sta imeli veliko medsebojnih stikov, kot tudi del skupnega besednjaka, ki je pozneje poniknil pod vplivom srbščine.
Del tega se je vrnil v hrvaščino, tako da je morda zaradi tega nastal vtis podobnosti s slovenščino danes. Ni pa, kolikor vem, raziskav, ki bi to potrdile. Gotovo pa je to, da je danes usmerjenost Hrvaške k Zagrebu kot glavnemu mestu še večja kot v preteklosti in ker v Zagrebu v glavnem govorijo neko urbano varianto mešanice kajkavskega in štokavskega dialekta, je možno tudi s tem pojasniti vaš vtis.
Ste predstojnica katedre za slovenski jezik na filozofski fakulteti v Zagrebu. Kolikšno je zanimanje za ta študij? Ste opazili kakšna nihanja skozi čas?
Zanimanje za študij slovenistike v Zagrebu je bilo tradicionalno zelo veliko in tudi letos imamo od vseh južnoslovanskih jezikov največji vpis. Skoraj 40 študentov se je vpisalo v prvi letnik triletnega programa, kjer bodo kot enega od svojih jezikov študirali slovenski jezik in književnost. Je pa problem – ne samo s slovenskim jezikom, ampak tudi s številnimi drugimi študiji, zlasti južnoslovanskih jezikov –, prenehanje študija po prvi stopnji.
Po njej nadaljujejo študij na bolj praktičnih smereh, da bi lažje našli zaposlitev, kar je po svoje razumljivo. Pred nekaj leti smo imeli na magistrskem študiju slovenistike tudi po 15 do 20 študentov, predvsem tistih, ki jih je zanimalo prevajanje, danes pa jih je precej manj, verjetno tudi zaradi gospodarskega položaja, v katerem sta obe državi. Zdi se mi, da se bo z dobrim regionalnim sodelovanjem, tako pri kulturnih kot gospodarskih projektih, spet povečalo zanimanje za vse ravni študija slovenistike.
Na nedavnem jubilejnem Seminarju slovenskega jezika, kulture in literature v Ljubljani smo poslušali poročila kolegov slovenistov iz raznih držav, vključno iz nekaterih srednjeevropskih ter južnoslovanskih, in zaključek je bil, da je zagrebška slovenistika še vedno najbolj razvit študij slovenistike zunaj Slovenije, na kar smo posebej ponosni.
