Tiskane izdaje
Tiskani mediji se danes v boju za pozornost bralcev zatekajo k različnim metodam, ena od preverjenih je objavljanje daljših, poglobljenih besedil. V tej bitki je Irena Štaudohar s svojim peresom gotovo v prvi bojni črti.
In če bi ji tečni teoretiki novinarskih žanrov iz v marsičem obrabljenega in nekoristnega dvajsetega stoletja lahko očitali, da njeno pisanje ni podajanje novic in poročil o konkretnih dogodkih iz tukaj in zdaj, bi ob podatkih o branosti njenih člankov nedvomno obmolknili.
Njeni teksti res niso klasično novinarstvo, temveč so več kot to – in da izrezkov ne bo treba shranjevati na mesta, kjer so za vedno izgubljeni, je izbor zdaj izšel v knjigi: Magija za realiste (Beletrina, 2015).
Poročila o tukaj in zdaj, hipni in enodimenzionalni odzivi so se že zdavnaj preselili na splet (ali bi se tja vsaj morali preseliti), ki je po svoji naravi zanje tudi najprimernejši. Časopisni papir poseljujejo zapisi, ki so bodisi stopničko višje od dnevnoaktualnega žurnalizma bodisi avtorji vanje vpletajo tudi precejšen del sebe in tako bralcem poskušajo prodajati svoje mnenje, slog ali celo svetovni nazor.
S tem ni nič narobe, »ljudje si želijo brati o ljudeh« je žurnalistična mantra že iz daljnega preteklega stoletja, nerodno je le, kadar »jaz« povozi vse ostalo, besedilo pa izzveni plehko …
In prav to je ena od pasti, za katero pri Ireni Štaudohar niti od daleč ni misliti, da bi se ji približala, njena pisava bralce nagovarja in stik z njimi ohranja do zadnje pike, ne da bi jih informirala o banalnostih, kot so, kje in s kom pije kavo, kakšni so njeni spomini na otroštvo in zakaj verjame v romantično ljubezen. Vse to za tisto, kar nam poskuša povedati, ni pomembno.
Brez prve osebe ednine
Odsotnost prve osebe ednine v besedilih, zbranih v Magiji za realiste, je namreč zanimiva zaradi nečesa drugega: teksti so na prvi pogled razvrščeni (in naslovljeni) po vzoru velikega renesančnega misleca Michela de Montaigna (ki ga Štaudoharjeva duhovito poimenuje »prvi bloger«).
Vsako poglavje ima naslov po določenem predmetu, pojmu ali pojavu, ki ga avtorica jemlje pod drobnogled: O dvomu, O možganih, O samoti, O seksu, O času, O spominu, O sočutju …
Natanko tako, kot je Montaigne pred približno štiristo petdesetimi leti strukturiral svoja spoznanja v Esejih (1580–1588), le da se je on sklanjal pretežno nadse in bralce zelo podrobno in docela brez dlake na jeziku obveščal, kaj je tam videl. Irena Štaudohar je v tem pogledu veliko bolj skromna, bazen, iz katerega črpa, so zanimive, zvečine v slovenščino neprevedene knjige.
Edini – a ne zanemarljivi – osebni pečat, ki ga svojim tekstom vtisne, so komentarji napisanega, včasih komajda zaznavni in mogoče vidni le bolje poučenim, venomer pa blagohotni in scela optimistični. Odtod tudi podnaslov knjige: Življenje, nadaljevalni tečaj. Avtorica nas s svojim pisanjem, s katerim ponekod razkrinkava ustaljena verovanja in namiguje, da je vse relativno, vendarle noče pritirati v obup, ampak nas opozoriti na lepote življenja v vseh svojih pojavnih oblikah, od človeških do rastlinskih.
Tematike, ki se jih loteva, bi bilo mogoče razvrstiti v dve skupini. V prvi so pojavi in pojmi, ki nas spremljajo od pamtiveka, pa se naše razumevanje njih spreminja skozi stoletja, začenši z dojemanjem, da so malone božji in se vanje ne gre vtikati, še manj jih poskušati doumeti. Toda vse od razsvetljenstva (in že omenjenega Montaigna) naprej, je božje moralo priznati prevlado razumu in znanosti.
Sploh zadnja je v današnji dobi edina zveličavna, znanstvene razlage pa so prenekateri mehanizem človeške duševnosti, od ljubezni do pomnjenja, nehote zbanalizirale na kemične reakcije v organizmu ali specifične možganske povezave.
Irena Štaudohar ne skriva, da jo znanost fascinira, vendar iz nabora njenih odkritij pretanjeno odbira tista, ki v nas vendarle ohranjajo verovanje v ščepec božjega ali kakorkoli ga že imenujemo, tisti skrivnostni dejavnik, ki mu najbrž nikoli ne bomo mogli priti do dna. Ko bo vse jasno in ko se človek ničemur več ne bo čudil, bo konec človeštva, je misel, ki – je najbrž stara toliko kot človeštvo.
Namesto moraliziranja spravljivost
Drugi sklop zapisov pa so spodbudili družbeni fenomeni – in tem tekstom bi bilo krivično očitati, da niso novinarski, saj se odzivajo na aktualno stanje – za katere se nam zdi, da so vzniknili čisto na novo in nimamo orodij, s katerimi bi jih proučevali.
Eden takih pojavov je selfi, v montaignovski dikciji poimenovan »avtoportret«. Naše vznemirjenje in moraliziranje sta malce pretirana, selfi navsezadnje ni od včeraj, le imenoval se je drugače in ni bil dostopen vsakomur tako kot danes, ko je s pametnim telefonom v roki vsakdo lahko umetnik te fotografske zvrsti.
Tradicija avtopotretiranja sega v renesanso, Dürer je poleg vseh ostalih umetnin naslikal še več kot 1500 avtopotretov. V tistem času so ljudje vzporedno z zavedanjem o neponovljivosti posameznika in razvojem koncepta avtorskih pravic v svoje domove spustili tudi danes nepogrešljiv del opreme: ogledalo. »Zakaj so slikarji slikali avtoportrete? Zato ker so jih lahko,« ugotavlja avtorica, ki s svojimi besedami tudi bralcem nastavlja ogledalo.
Podobno je z obsedenostjo s hrano, recepti in restavracijami, v katere se nam uspe prebiti in potem s fotografijami tam zaužitih obrokov teroriziramo vse prijatelje in znance.
Kot bi se zahodni svet delil na dva tabora: na one, ki to počno, in druge, ki se nad tem zgražajo. Irena Štaudohar se je zato odločila poiskati knjigo, katere avtor se te obsedenosti loti na znanstven, pa tudi spravljiv način. Našla jo je v delu The Table Comes First Adama Gopnika, stalnega sodelavca revije New Yorker.
Gopnik bralcu pojasnjuje zgodovino restavracij, kdaj in zakaj so se te pojavila in kdaj ni bilo več čudno, če so vanje zavile tudi ženske. Hrano in prehranjevanje predstavi kot vezivo družbe in družine, kosila (ali večerje) se nam vtisnejo v spomin bolj zaradi ljudi, s katerimi smo jih použili, kot zaradi jedi, s katerimi so nam postregli. Vsaj tako bi moralo biti. »Zato je Darwin dejal, da se dobrih večerij spominjamo kot srečnih dni, ovitih kot muha v pajkovo mrežo spomina. Dobre večerje so srečni dnevi,« ugotavlja Štaudoharjeva.
Nadaljevalni tečaj za branje
Kaj ima torej novinarka Sobotne priloge skupnega z Montaignom? Več, kot bi si mislili. Po dobrih dvajsetih letih komercialne rabe interneta se najbrž moramo sprijazniti z dejstvom, da ta človeštva ne bo popeljal na zmagovito pot samoizobraževanja.
Na spletu so resda dostopni zadnji dosežki znanosti, a v praksi je bolj orodje za brskanje za banalnostmi. Tudi knjig je v spletnih knjigarnah, kolikor si jih srce poželi in vse so oddaljene samo za par klikov, a prav njih mnoštvo marsikoga odvrne. Tako kot »ljudje radi beremo o ljudeh«, smo bolj dojemljivi tudi za priporočila, ki jih dobimo od soljudi.
Novinarji kot bolj javno izpostavljeni imajo pri tem še več kredibilnosti in ena od njihovih vlog v novih časih je izbirati za bralce. Če to kdo počne s pretanjenim okusom, blagohotnostjo značaja in pozitivistično usmerjenostjo, kar premore Štaudoharjeva, se ga vsaj po tem lahko primerja z renesančnim filozofom, ki je s svojimi humanističnimi razmisleki o neumestnosti mučenja in usmrtitev na javnih krajih v ljudeh budil sočutje in nov uvid v stanje stvari. Magija za realiste ni samo nadaljevalni tečaj za življenje, ampak predvsem za branje.
