Tiskane izdaje
»Veš, puobč, ko si me klical, sem potem razmišljal par dni ... od vseh teh starih reči, od vseh teh češenj je ena, ki neki velja: kozanka! Sem vzel traktor in sem ti prnesu par cepičev.«
Po zelo starem izročilu je kmet, ki jo je odkril, ljubosumno branil drugim, da bi sorto razširili, a Brike in Brici po odmaknjenih vaseh, ki jim je spomin segel najdlje, so Gregorja Božiča, ki je zbiral gradivo za film, najbolj odprto sprejeli, ko je pogovor nanesel na sadno drevje.
Radost, ki je vela iz teh spominov, je v njem zbudila željo po oživitvi žlahtnih sort, ki so jih njegovi sogovorniki izbrskali iz otroštva. Sadje jim ni le omogočalo preživetja, zanje je bilo predmet fascinacije, o čemer se lahko v knjigi prepričamo po njihovih pripovedih.
63 ilustracij
Vsaj tolikšna je morala biti fascinacija mladega filmskega režiserja in sprva ljubiteljskega raziskovalca starih sort Gregorja Božiča, da je projekt Bogastvo starih briških sadnih sort, ki ga je izpeljal z majhno mednarodno ekipo ob podpori evropskih sredstev za razvoj podeželja, sklenil z avtorsko knjigo, ilustrirano monografijo Sadje sonca.
Barbara Ogrič Markež je zanjo izdelala 63 ilustracij sadežev. Češnja kozanka je tako temnordeča, skoraj črna, da bi prisegel, da bolj črnordeče ni na barvni paleti. A jo je našla in z njo navdihnila trcinko, tako zrelo, da bi se med finim papirjem utegnila razmazati češnjeva kri.
Je rekla gospa iz Snežatnega: »Ko smo prodajali v Ljubljani na tržnici, sem ženam za delat štrudelj zmeri priporočala čufarce – mu dajo dober okus. Ma te fine žene so rajši kupovale debele svetle hrustavke brez okusa, zato ker niso mele barvastega soka. So se bale, da se umažejo. Kej češ, ljudje so šutasti in kupujejo z očmi.«
A Sadje sonca ni navadna pomološka knjiga, čeprav so te povzele značaj renesančne botanične umetnosti in njeno čudenje nad stvarstvom narave in so imele še v 19. stoletju izrazito umetniški značaj. Mislim, da je Gregorja Božiča bolj kot čudenje nad raznolikostjo naravnih darov prevzelo druženje z ljudmi, njihove besede, in ga zaznamovala želja, da bi hkrati s sortami, ki izginjajo iz sadovnjakov, ohranil anonimno dediščino teh krajev.
Knjiga, ki jo jemljemo v roke kot pesniško zbirko, je brez platnic, zato da jo lahko odpre veter in da prve strani iz posebno tankega papirja zašuštijo kot listje z drevesa. »Slišiš, kako tle piha?«
Lepo oblikovana monografija, za kar je prav tako poskrbela Barbara Ogrič Markež, prejemnica priznanja za najlepšo slovensko knjigo leta 2013 za knjigo FAO 37-21, ostaja vsebinsko nedokončana. Končuje se namreč s praznimi stranmi in tako vabi bralca k dopolnjevanju.
Namenjena je torej predvsem prebivalcem Goriških brd, da bi jih spodbudila k dejavnemu odnosu do naravne in kulturne dediščine lastnega območja, kar je bil tudi namen projekta. Vsi, ki so jo želeli, so knjigo dobili v dar, slaba desetina naklade, ki je obsegala 1000 izvodov, pa je še na razpolago v Hiši kulture Šmartno.
