Tiskane izdaje
Dvorišče celjske okoliške šole, danes I. osnovne šole, je bilo avgusta 1942 polno otrok in njihovih staršev. Nemški vojaki so otroke so iztrgali iz naročij mam, nekatere starše pobili, druge poslali v Auschwitz, otroke pa po prvem rasnem pregledu v prehodno taborišče v Frohnleitnu blizu Gradca. Skupno so Nemci iz Celja odpeljali približno 600 otrok, najmlajši je štel le nekaj tednov. Večino so odpeljali v otroška taborišča, tisti, ki so ustrezali kriterijem, ki jih je postavil Heinrich Himmler, pa so pristali v zavodih esesovskega Lebensborna. Najprimernejši so bili najmlajši, saj bi jih brez spomina na družino in okolje, od koder so prišli, laže vzgojili v prave predstavnike nemške vrste. Med njimi je bila tudi devetmesečna Erika Matko.
Erika je postala Ingrid, dobila mamo Giselo, očeta Hermanna von Oelhafna ter brata Dietmarja. Oče ni živel z njimi, ljubezni, topline, materinske ljubezni Ingrid ni bila deležna. Ko je Gisela po vojni z otrokoma iz sovjetske cone v Nemčiji pobegnila v britansko, je otroka takoj poslala v zavod, stran od sebe. Ingrid je šest let preživela v zavodu, kjer je hlepela po ljubezni edine ženske, ki jo je poznala kot mamo. Ta jo je le tu in tam obiskala. Po enem takem obisku ji je mala Ingrid pisala pismo: »Ljuba mamica, prosim, vzemi me domov za vedno. Toži se mi po tebi in babici in teti Eki. Kadar kdo govori o tebi ali kadar pomislim nate, zmeraj jokam.« Mamica je ni odpeljala.
Iz zavoda jo je leta 1952 skupaj z Dietmarjem končno odpeljal povsem odtujen in zelo star ter bolan oče. Bil je vzkipljiv in Ingrid se ga je grozljivo bala. In prav z njim je ostala sama, saj so nekega dne prišli po Dietmarja. Tudi on je bil namreč rejenec, ki pa je imel družino v Münchnu! Ingrid je kmalu ugotovila, da tudi ona ni od rojstva članica družine von Oelhafen.
»Zakaj so me starši zapustili?«
Enajstletna je izvedela, da Hermann in Gisela nista njena prava starša, vendar nič drugega. Nikoli ni niti pomislila, da ni Nemka. »Spraševala sem se, zakaj so me starši zapustili,« je dejala v Muzeju novejše zgodovine Celje na predstavitvi knjige, ki jo je spisala skupaj z britanskim preiskovalnim novinarjem Timom Tatom. Kot je dejala, se je njen svet spet zatresel pri petnajstih, ko je bil oče že mrtev in je živela z mamo in njenim pravim sinom Hubertusom v Hamburgu.
Približno triletna Ingrid z Dietmarjem, dečkom, za katerega je dolga leta mislila, da je njen brat. Foto: osebni arhiv
»Zagledala sem plakat s svojo fotografijo iz otroštva s podpisom Erika Matko. To je bil šok. Iskal me je Rdeči križ. Po radiu sem redno poslušala oddaje, v katerih so otroci iskali svoje starše. Ko pa sem videla svoj plakat, sem se začela spraševati, kakšni so moji pravi starši. Hotela sem ostati pri krušnih starših in strah me je bilo, da bom morala stran,« je svoje notranje boje povzela Ingrid. Kasneje je svoje poslanstvo našla prav v poklicu, v katerem je pomagala otrokom. »Bila sem fizioterapevtka in ukvarjala sem se predvsem z otroki. Z ljubeznijo sem opravljala poklic, ki je bil v bistvu poklicanost. Vedno pa mi je bilo zelo hudo, ko sem videla starše, ki so bili ob svojih nemočnih otrocih. Mislila sem si, da če bi bila jaz invalidna, me mama prav gotovo ne bi vzela k sebi.«
Dve Eriki
Leta 1999 so jo nepričakovano poklicali z Rdečega križa in vprašali, ali si želi poiskati svoje biološke starše. Zakopala se je v mamine dokumente, do takrat je namreč pregledala le njen z zapisi zelo skopi dnevnik. Med dokumenti je našla potrdilo o cepljenju na ime Erika Matko in na njem zapisano, da je bila rojena 11. novembra 1941 v kraju Sauerbrunn, za katerega še ni slišala, prav tako je prvič slišala za projekt Lebensborn (Izvir življenja). Rdeči križ jo je povezal z Georgom Lilienthalom in ta ji je odkril pošastne ideje projekta, s katerim so hoteli čim hitreje širiti rajh. Ker domačih rasno neoporečnih otrok zaradi vojne ni bilo dovolj, jih je bilo treba ukrasti drugod. In Lilienthal, ki je Lebensborn proučeval desetletja, je Ingrid povedal, da ima dokumente, ki razkrivajo, da prihaja iz Jugoslavije.
Slovenske oblasti se niso izkazale, so ji pa iz Nadškofijskega arhiva v Mariboru odgovorili, da je bil njen oče Johan steklar, mama Helena pa je bila iz Bistrice ob Sotli. Ugotovila je, da je Rohitsch Sauerbrunn nemško ime za Rogaško Slatino. Vendar njena sreča ni trajala dolgo, se spominja: »Z občine so sporočili, da v Rogaški Slatini še vedno živi Erika Matko, ki se je rodila 11. novembra 1941, zato Ingrid von Oelhafen ne more biti Erika Matko. In sem si rekla: 'Na, zdaj pa še imena nimaš več!'« Kmalu je svoje ime vendarle odkrila v spisu enega od nürnberških procesov – Erika Matko.
Dokaz
Leta 2003 je s tako imenovanim najditeljem očetov Josefom Focksom prvič prišla v Slovenijo. Najprej na srečanje ukradenih otrok, ki je vsako leto v Celju, potem pa sta se odpravila v Rogaško Slatino. Želela je spoznati Eriko Matko, vendar odgovora na pismo, ki ji ga je poslala, ni nikoli prejela. Srečala se je z Marijo Matko, ki je bila poročena z Ludvikom, sinom Johana in Helene, ki sta imela še hčeri Tanjo in Eriko. Vnuki Johana in Helene so privolili v analizo DNK, ki je s 93,3-odstotno gotovostjo potrdila, da je Ingrid njihova teta.
Ingrid Matko-von-Oelhafen danes. Drži prvi uradni dokument o svojem obstoju, potrdilo o cepljenju, ki ga je izdal Lebensborn. Foto: osebni arhiv
Šele oktobra 2007, ko je 62 let po drugi svetovni vojni svoje arhive odprla Mednarodna služba za sledenje, je Ingrid ugotovila, da so jo po vojni iskali. Ne domači, ampak Karitas in Rdeči križ, ki se je celo srečal z njeno nemško mamo Giselo. »Srečna sem bila, ko sem izvedela, da me je pred toliko leti nekdo iskal, bila pa sem tudi zelo prizadeta ob zavesti, da je to iskanje onemogočila ženska, ki sem jo nekoč klicala mama.«
Odkrila je, da je na usodni avgustovski dan 1942 na dvorišče šole prišla družina Matko s tremi otroki. Erika je bila spoznana za večvredno, Ludvika in Tanjo pa so vrnili staršem. Najverjetneje je mama povedala, da so imeli še enega otroka, in tako se je družina vrnila domov z dojenčico Eriko. Verjetno so jim v roke porinili siroto. »Sovražila sem mamo, ker nisem mogla razumeti, kako lahko kar tako pusti svojega otroka,« je s tresočim se glasom pričala Ingrid in nadaljevala: »Tak čas je bil. Bala se je.« Sprva je bila jezna na vse, tudi na Eriko, ker ji ni odgovorila, danes jo razume: »Domnevam, da je doživela šok, ko je izvedela zame. Bi pa rada več izvedela o svoji mami, potem bi res sodila v to družino.«
Otroci – največje žrtve
Večina ukradenih otrok se je vrnila domov, vendar so bili domovi porušeni in požgani, otroci pa sirote. Njihove zgodbe so bile slišane pozno. Nekatere prepozno. Ingrid je dolgoletno čakanje na kakršne koli podatke oropalo ponovnega snidenja s starši, bratom in sestro, ki so medtem že umrli. S pisanjem knjige se je očistila, je dejala, knjiga je izšla prav na njen rojstni dan prejšnji teden pri založbi Modrijan. V njej so tudi zgodbe nekaterih otrok Lebensborna, ki jim je vsem skupno iskanje identitete in izgubljene materinske ljubezni. To so občutili vse življenje. Ingrid se ni nikoli poročila: »Kako bi odraščala tukaj? Verjetno bi bila poročena in imela otroke. Ker bi kot otrok doživela več ljubezni.«
Knjiga je opomin. Program Lebensborn je bil namreč zelo živ že pred vojno, in kot opozarja Ingrid, živimo v najbolj nevarno razdeljenih časih po letu 1945, zato je čas, da se začnemo učiti iz zgodovine. Sama je nacistično ideologijo porazila, piše v knjigi: »Do Matkovih ne čutim bližine na način, kakor naj bi jo čutila do domačih. /.../ V resnici se čutim veliko bliže svojemu pokojnemu krušnemu bratu Hubertusu. Resda nisva bila v krvnem sorodstvu, a v najinem odnosu se skriva največji poraz nacistične ideologije: kri ni najpomembnejša.« Kdo je torej Ingrid oziroma Erika? »Erika Matko je bila otrok Lebensborna, ukraden iz Jugoslavije, ki je izginil v norosti programa Lebensborn. Ingrid von Oelhafen je Nemka, fizioterapevtka, ki je prinesla olajšanje generacijam otrok. Ingrid je Nemka, Erika je iz Jugoslavije. Obe sta jaz.«
