Iskanje očeta in izgubljene domovine

Libijsko-ameriško-britanski avtor Hišam Matar je z Vrnitvijo: O iskanju očeta v izgubljeni deželi (The Return: Fathers, sons and the land in between), zgodbo o iskanju ugrabljenega in skoraj gotovo ubitega očeta ter iskanju identitete med življenjem v izgnanstvu in idejo o domovini, vzpostavil povsem nove standarde stvarne literature, ki jim je danes kos le še David Eggers. Matar je za Vrnitev (Mladinska knjiga, 2017) prejel Pulitzerjevo nagrado.

»Nenadoma me je prešinilo, da se po vseh teh letih ni pametno vrniti. Moja družina je odšla leta 1979, pred triintridesetimi leti. To je bil prepad, ki je mene moža ločeval od osemletnega fantiča, kakršen sem bil takrat. Letalo bo preletelo tisti zaliv. Takšna potovanja so zagotovo lahkomiselna. To potovanje bi lahko izničilo sposobnost, ki sem jo pridobil z mnogo truda: kako znati živeti ločen od krajev in ljudi, ki jih imam rad.«

Hišam Matar se je v svojo domovino vrnil (po)iskat svojega očeta Džabalo, dolgoletnega nasprotnika režima polkovnika Moamerja Gadafija, ki je tako usodno zaznamoval tudi življenjsko – dobesedno – pot najbolj vplivnega pisca libijske srednje generacije.

»Josef Brodski je imel prav. Pa Nabokov in Conrad tudi. Trije umetniki, ki se niso nikoli več vrnili v domovino. Vsak se je skušal ozdraviti po svoje. Kar si pustil za sabo, se je raztopilo. Vrni se, in spoznal boš, da tistega, kar si cenil, ni več ali pa je bilo iznakaženo. Toda Dimitrij Šostakovič, Boris Pasternak, Nagib Mahfuz so tudi imeli prav: nikoli ne zapusti domovine. Odidi, in tvoje vezi z izvirom se bodo pretrgale. Postal boš mrtvo deblo, trdo in votlo.«

Kaj storiš, ko ne moreš niti oditi niti se vrniti, se sprašuje Matar, ki je zaslovel že s prvencem V deželi mož (In the Land of Men), kot eden vodilnih piscev svoje generacije (rojen leta 1970) pa se je dokončno uveljavil z izjemno Anatomijo izginotja (Anatomy of a Disappearance), nekakšno predhodnico Vrnitve.

New York. Tripolis. Nairobi. London. Rim. Pariz. Kairo. Matarjeve življenjske postaje, postaje večnega izgnanstva in odtrganosti. Medprostor. Medživljenje. Medčas. Lažna identiteta. Skrivanje. Pretvarjanje. Strah, ki razjeda. Strah za očeta, ki so ga egiptovske varnostno-obveščevalne službe leta 1990 ugrabile v Kairu in ga v znak mešetarske zvestobe »podarile« Gadafiju. Strah za očeta, nekdanjega vojaka, pesnika, pisatelja, borca za človekove pravice, poslovneža, patriarha in nogometnega obsedenca. Strah za očeta, morda živega, ujetega v deset krogu pekla libijskega zapora, od koder so prvih nekaj leta skrivoma celo prihajali drobci sporočil, dokaz, da je Džabala živ. »Okrutnost tega kraja daleč presega vse, kar smo brali o zaporu v Bastiji. Okrutnost prežema vse, vendar ostajam močnejši kot njihove zatiralske taktike… Moje čelo se ne zna skloniti,« je v pismu svoji družini, ki ji reži ves čas diha za ovratnik, sporoči Hišamov oče. V enem izmed naslednjih pisem je še bolj trpek, neposreden. To je pismo iz libijskega gulaga, iz jedra dementne diktature, ki jo, retrogardno in z rožnatimi očali selektivnega zgodovinskega spomina, še danes slavi soliden del evropske levice: »Včasih mine celo leto, ne da bi videl sonce ali bi smel stopiti iz te celice.«

O očetu

Hišam bolj ve kot sluti, da je oče, hkrati mit in legenda, mrtev. Da ga je ubil Gadafijev režim. Če ne v množičnem pokolu zapornikov v zloglasnem zaporu Abu Salima leta 1996, ko so polkovnikovi uniformirani morilci pobili 1270 drugače mislečih, morda leta 2001. Če ne leta 2001, morda tik po izbruhu upora proti režimi spomladi 2011. Če ne … Umrl je človek, upanje je, tokrat preživelo. Pa je res?

Hišam Matar zgodaj spomladi 2012 leti iz Kaira v Bengazi, kjer se je dobro leto pred tem začela libijska »revolucija«. Upor se je hitro sprevrgel v državljansko vojno, v katero se je, motivirana z libijsko nafto in izjemnim geostrateškim položajem sredozemske države na severu Afrike nemudoma vmešala tudi zveza Nato. Hišam je – takrat je živel in delal v Londonu – v časih spopadov upornikov z Gadafijevimi plačanci prevzel vlogo aktivista. »Začetna šok in molk sta se spremenila v jezo, nato v goreč aktivizem, ki je prerasel v navado in dosegel vrhunec v kampanji, ki je v zadnjih dveh letih pred revolucijo leta 2011 povsem posrkala.«

Hišam Matar je pozimi 2011 postal eden od najbolj prepoznavnih glasov upora, a njegov boj je bil vedno bolj oseben kot političen – hotel je rešiti očeta. Do zadnjega, krepko preko zadnjega je upal, da je oče živ; da je ujet v temni samici Abu Salima. Toda ko so uporniki zapornike osvobodili, Džabale Matarja niso našli. Tudi informacij ni bilo veliko. Tiste, ki so bile, so govorile o smrti in ne o življenju. »Prvič je resnica postala neizogibna,« v Vrnitvi, skoraj filmsko »zmontirani«, žurnalistično-zgodovinski in poetično-lirični velemojstrovini, ki nekajkrat spomni na najmočnejše karierne trenutke Davida Eggersa, zapiše Hišam Matar. »Kadar razmišljam o tem, kaj se mu je morda zgodilo, čutim, da se pod mano odpira brezno. Oprijemam se sten. Nazobčane so in nezanesljive, narejene iz mehke gline, ki se v dežju kruši. Globel je okrogla. Kot vodnjak.«

Poezija, ki bralca lahko za trenutek zaniha preko roba stvarnosti, v varno zatočišče fikcije; tja, kjer si je mogoče oddahniti. Ne bo šlo. Ne more iti. Kot po prihodu na gorski prelaz na gruzinsko-ruski meje v Junaku našega časa dahne Pečorin: »Zavrgel sem metafiziko in se ozrl pod noge.«

Po vrnitvi v Libijo se ne sooči le s smrtjo upanja, temveč tudi s padcem iluzij. Revolucija se je spremenila v »revolucijo«. Državi vladajo milice, meje so padle, konflikt se širi po vsem Sahelu. Skoraj nič ni, kot bi moralo biti. Svoboda je bila, seveda, ponovno izdana. Pravilo. A v Vrnitvi, ki jo je tankočutno prevedla Neža Božič, namenoma (skoraj) ni prostora za politično analizo Libije po Gadafiju. »Še nikoli nisem doživel kraja s tolikšnim upanjem in tolikšno zaskrbljenostjo. Vse se je zdelo mogoče in skoraj vsak moj sogovornik je v isti sapi omenil svoj optimizem in slabe slutnje.« Le za droben trenutek se zazdi, da Hišam usodo svojega očeta vidi kot usodo svoje domovine – od obeh je bil ločen proti svoji volji: »Vedno se mi je zdel utelešenje resnične neodvisnosti. To, skupaj z njegovo nerazjasnjeno usodo, zapleta mojo lastno neodvisnost.«

To ni zgodba o krvavem boju za polkovnikovo nasledstvo ter kraji nafte in zemlje. To je, predvsem, zgodba o očetu in sinu. »V deželi, ki ločuje očete in sinove, so se zmedli že številni popotniki. Tu se zlahka izgubiš. Telemah, Edgar, Hamlet in nešteto drugih sinov, katerih drame so se odvijale v tihih urah, so odjadrali tako daleč v negotovo razdaljo med preteklostjo in sedanjostjo, da se zdijo brez cilja.« Biti moški, zapiše Hišam, pomeni biti del verige hvaležnosti in spomina, obtoževanja in pozabljanja, vdaje in upora, dokler sinov pogled ni tako ranjen in goreč, da ob pogledu nazaj vidi le še sence. »Z vsakim minulim dnem oče potuje dlje v svojo noč, dlje v meglo, puščajoč za sabo ostanke sebe in silovito, a očitno dejstvo, obenem frustrirajoče in milostno – kako pa naj sin živi naprej, če mu ni dovoljeno tudi pozabiti -, da ne glede na to, kako si prizadevamo, svojih očetov ne moremo nikoli spoznati do konca.«

In sinu

Vrnitev je tudi boleča, a iskrivo poetična meditacija o času, ljubezni, prostoru, duši in telesu, družini, domu in domovini, vojni in miru, svobodi, tesnobi, prijateljstvu, strahu, žalosti, izgubi – o vsem, kar smo in o vse, kar bomo. Vse skupaj – vsi skupaj – na vrtiljaku čudovito živih in natančnih literarnih asociacij in primer ter tihe, a neposredne zgodovinske zgibanke.

»Najbrž bi morali biti s svoji umrlega, si pokriti ušesa in vztrajati: 'Ne , ni mrtev.' Najbrž to ni samo zanikanje resnice, tiste, ki gre mimo in jo pokopljemo s pokojnim. Nejevera je pravilen čut, saj kako bi mrtvi lahko bili zares mrtvi? Tako mislim, ker se odsotnost nikoli ne zdi prazen ali neveden kraj, temveč živahen, slišen in vztrajen.«

Če bolečina ne bi bila tako nedvoumna,

bi bil vprašal,

kateri od svojih bridkosti naj se vdam.

Tako je v eni izmed svojih pesmi v zaporu zapisal Hišamov oče, ki je znal reči, da nihče ne umre pred svojim časom.

Bolj krutega stavka še nisem prebral.

Knjiga leta.