Italijansko mešetarjenje z vojnimi zločinci

Dediščina fašizma: Kako so se izognili roki pravice zločinci v Italiji.

Objavljeno
13. november 2015 13.52
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Tako kot po prvi svetovni vojni­ se je Italija tudi po drugi­ moriji­ prelevila iz agresorke v žrtev­ in zmagovalko. Zato ne preseneča,­ da nikoli ni doživela svojega »nürnberškega procesa« in formalnega reza z lastno fašistično preteklostjo.

O tem v obsežni knjigi Italijanski vojni­ zločinci piše mlajši italijanski zgodovinar Davide Conti. Zelo zahtevno prevajalsko delo je opravila odlična poznavalka italijanskega fašizma Nevenka Troha, ki je dodala nekaj prepotrebnih opomb, knjigo pa je izdala založba Sophia.

Italija je naredila svoje prve osvajalske korake v Etiopiji, v Evropi pa je okupirala Grčijo, Albanijo in velik del Jugoslavije, vključno s Slovenijo. Njena vojska je skupaj z nemško sodelovala tudi v napadu na Sovjetsko zvezo. Zato ne preseneča, da so vse napadene evropske države po vojni pričakovale in zahtevale sojenje pripadnikom italijanske kraljeve vojske, zlasti tistim z generalskimi čini.

      Taborišče na Rabu.

 

Med njimi sta bila tudi visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in general Mario Roatta, poveljnik 11. armade, kateri je bilo podrejeno tudi taborišče na Rabu. Zakaj sojenja nikoli ni bilo, v zgodovinsko-pravni študiji analizira Davide Conti, pri čemer se opira na domače in tuje, pogosto še ne objavljene arhivske vire. Žal je mogoče pogrešati vire iz držav žrtev agresije.

Čeprav so bile razmere v vseh štirih evropskih napadenih državah (Grčiji, Albaniji, Jugoslaviji in Sovjetski zvezi) različne, je bilo njihovo stališče do vračanja in sojenja vojnim zločincem takoj po koncu vojne dokaj enotno: vse so zahtevale njihovo vrnitev in sojenje na kraju zločina. Anglo-ameriške sile so se sprva s tem načelno strinjale (tako kot z vračanjem nemških vojnih zločincev), a le do prvih razpok med Vzhodom in Zahodom oziroma do začetka hladne vojne.

Z zloglasnim jaltskim sporazumom v začetku februarja 1945 so si trije veliki razdelili Evropo na dve interesni območji: Italija in Grčija sta prišli pod anglo-ameriško perut, Albanija, Jugoslavija, Bolgarija in druge vzhodnoevropske države pa pod vpliv komunistične Sovjetske zveze. To je bilo odločilno za sojenje in vračanje vojnih zločincev in kolaborantov, tudi četnikov, ustašev in domobrancev.

Rešila jih je hladna vojna

V ospredje je namreč stopil boj proti komunizmu, zato so zavezniki začeli izkoriščati te skupine za boj proti komunističnim državam, kamor sta sodili tudi Albanija in Jugoslavija, komunistično gibanje v Grčiji pa je zaradi Stalinove namerne nepomoči tragično propadlo. Italija se je glede sojenja oziroma vračanja vojnih zločincev povsem drugače pogajala z Grčijo (tajni sporazumi) kot z Albanijo, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Za vsem so seveda bile zavezniške sile, ki so iz Italije, tako kot nekoliko pozneje iz Nemčije, hotele čim prej narediti konsistentno in močno članico svojega protikomunističnega bloka.

          Streljanje zapornikov v Loški dolini.



Eno izmed poglavij knjige govori prav o odnosih med Italijo in zahodnimi zavezniki (druga poglavja so: Vprašanje vojnih zločinov v odnosih med Italijo in Grčijo, Italija in Albanija ob koncu svetovnega spopada, Italija in vojni zločini v Sovjetski zvezi, Italija in Jugoslavija: zločini in diplomacija na italijanski vzhodni meji, dodan pa je še intervju z rimskim vojaškim javnim tožilcem Antoninom Intelisanom iz leta 2009, ki se je na podlagi na novo odkritih dokumentov, skritih v tako imenovani omari okostnjakov, lotil iskanja možnosti za obnovitev nekaterih procesov).

Italijanska taktika je bila perfidna in s pomočjo zahodnih zaveznikov, ki so se zaradi hladnovojnih interesov odrekli sojenju celo tistim italijanskim vojakom, ki so storili zločine nad njihovimi pripadniki, uspešna. Še septembra 1946 so Anglo-Američani na letakih objavljali skupne tiralice za nemške in italijanske vojne zločince, a so se še isti mesec prilagodili strategiji hladne vojne. Izročitev vojnih zločincev, ki so jih aretirali zavezniki, italijanskim oblastem je prvi korak k pomilostitvi in splošni ­amnestiji.

Sklicevanje na Italijane kot dobre ljudi

Italijanske oblasti so takoj po objavi seznamov zločincev začele zbirati protidokaze in »pridobivati čas«. Sklicevale so se na vojaški kazenski zakonik v času vojne, ki zahteva recipročnost, kar pomeni, da mora tudi država, ki zahteva vrnitev vojnih zločincev, na podlagi svoje zakonodaje soditi storilcem dejanj proti državi, od katere zahteva vrnitev vojnih zločincev.

Ker Jugoslavija takega zakona ni imela in zato ni sprožila ustreznega postopka, je italijansko vojaško sodišče konec julija 1951 ugotovilo, da ni treba sprožiti postopkov proti obtoženim pripadnikom italijanske kraljeve vojske, s čimer je Italija arhivirala vprašanje vojnih zločincev in s tem potisnila v ozadje tudi razmislek o dediščini fašizma.

Glavno delo je opravila maja 1946 ustanovljena preiskovalna komisija za italijanske vojne zločince, katere edini namen je bil, da vojni zločinci sploh ne pridejo pred sodišče. Mnogim so dovolili, da so se umaknili v tujino. Tako so o vračanju vojnih zločincev odločali zločinci sami, ki so zaradi geo­političnih potreb spet pristali na najodgovornejših mestih in nadaljevali duha fašistične države. Eden z jugoslovanskega seznama vojnih zločincev je postal generalni tajnik italijanskega obrambnega ministrstva, drugi podtajnik.

Padec berlinskega zidu je omogočil obnovo sodnih procesov proti vojnim zločincem, a italijanska vlada spet ni bila pripravljena razmisliti o svoji preteklosti.

Nikoli pa se Italijani niso mogli odreči samoopravičevalni frazi o »Italijanih kot dobrih ljudeh«. In tudi podobne dokumentarne oddaje, kot so bili Hitlerjevi otroci v nemško-izraelski koprodukciji, gotovo ne bodo zmogli.