Ivan Sivec - Pentalogija o grofih Celjskih s skrivnostno šifro

Neutrudni pisec Ivan Sivec se je tokrat lotil zgod in nezgod ene najbolj znanih in pomembnih plemiških rodbin, ki je živela­ in gospodovala na Slovenskem – grofov in knezov Celjskih. V petih knjigah, Vitezi jutranje zarje, Bleščeče celjske zvezde, Kraljica s tremi kronami, ­Samotna divja roža in Poslednji celjski knez, je povzel vzpon in padec plemičev, ki so kultivirali naše kraje. Knjige so izšle pri založbi Ico.

Gotovo ste eden najbolj delavnih slovenskih pisateljev, zato ni presenetljivo, da ste se lotili pisanja pentalogije o slovenskih plemičih. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Kot je znano, sem med zgodovinskimi romani že pred tem napisal trilogijo o Karantaniji in tetralogijo o Rimljanih na naših tleh, Celjski pa so se kar sami razširili v pet obsežnih romanov. V prvem, Vitezi jutranje zarje, sem predstavil svobodne gospode z Žovneka, ki so bili začetniki celjskega rodu, v drugem, Bleščeče celjske zvezde, tri glavne velikane celjske rodovine, potem pa sem prikazal še tri posamezne osebnosti: v Kraljici s tremi kronami Barbaro Celjsko, v Samotni divji roži Veroniko Deseniško in v Poslednjem celjskem knezu Ulrika II. Celjski so bili ena najsposobnejših in najuglednejših evropskih plemiških rodbin, tako da si že sami po sebi zaslužijo podrobnejši prikaz življenja in dela.

Ste že nekakšen specialist za posamezne osebe iz zgodovine naših krajev, mar ne?

Res sem napisal osemnajst biografskih povesti in romanov, med zgodovinskimi pa jih je zdaj s Celjskimi vred šestnajst. Stvar je verjetno v tem, da je treba za pisanje takega romana najmanj petkrat več priprav kot za sodobni roman in tako mnogi pisatelji, ki so redno zaposleni, tega časovno ne zmorejo. Za vsako svojo zgodovinsko knjigo predelam okoli sto strokovnih virov: od knjig do člankov, od razprav do polemik. Obiščem tudi več muzejev, se pogovarjam s številnimi strokovnjaki, ki mi pozneje napišejo spremno besedo, pridobim veliko arhivskega­ gradiva, marsikaj iz materialne dediščine pa fotografiram tudi sam. Pri Celjskih so mi pomagali Franci Kralj, Anton Ravnikar, Rolanda Fugger Germadnik, Karel Gržan in Tomaž Lazar. Prvič je priznani slikar Jože Barachini v oljni tehniki naslikal tudi pet Celjanov, ob tem pa ovekovečil še sebe in mene.

V šoli so nas učili, da so Nemci pred stoletji pobili vse slovenske plemiče. Koliko so ti, ki jih imamo za slovenske plemiče, res bili Slovenci, koliko so na njihovih gradovih govorili slovensko?

V šoli so nas res marsikaj učili, veliko tudi pod vplivom tistega, kar so pričakovali v Beogradu in na Dunaju. Od tod tudi vsiljeno mnenje, da Slovenci nimamo zgodovine, da smo narod hlapcev in dekel. Ozemlje tedaj ni bilo strnjeno ne ozemeljsko ne jezikovno, temveč je bilo razdeljeno po lastnikih. Navadno so grofje in knezi znali jezik domačinov, listine so pretežno napisane v latinščini, veliko so govorili tudi nemško, ogrsko, češko, poljsko … Naj povem samo na primeru ­Sigismunda Luksemburškega, ki se je poročil z našo Barbaro Celjsko. Z osmimi leti so ga poslali na Ogrsko samo zato, da se je naučil jezik domačinov. Barbara Celjska je kot ogrska, češka in nemška kraljica seveda odlično znala govoriti tudi vse te tri jezike.

Je v tistih časih sploh mogoče govoriti o slovenstvu in slovenščini?

Kako da ne! Že Brižinski spomeniki, ki so nastali okoli leta 1000, so napisani v stari slovenščini, namenjeni pa so bili najširšemu ljudstvu. Celjski so živeli od 12. do sredine 15. stoletja. Vsak dober gospodar mora razumeti, če hoče dobro sam sebi, v posrednem in prenesenem pomenu besede, tudi jezik svojih ­podrejenih.

Koliko so torej celjski grofje in knezi bili naši?

O tem se bo v znanstvenih krogih verjetno še veliko pisalo. Prihajajo novi in novi pogledi. Na srečo mlajši zgodovinarji niso prav nič obremenjeni in celjskih grofov in knezov ne jemljejo več samo kot razredne sovražnike. Vsekakor je dejstvo, da so živeli na naših tleh, da so imeli veliko ozemlja na Hrvaškem, na današnjem avstrijskem Koroškem in še marsikje. Celjski dvor je imel gospodarske in kulturne stike po vsej Evropi, našo deželo so v nekem pogledu kultivirali, ji pokazali napredek, pridobili državno kneževino. Marsikaj bi se lahko naučili od Celjanov tudi danes.

Romani pentalogije so napisani kot zgodbe, ki jih presekajo zapisi kronista Modesta. Zakaj ste se odločili za tak pristop?

Za kroniko v petih obsežnih romanih sem se odločil zato, ker mi ta pristop omogoča veliko več svobode, oziroma da pojasnim marsikateri dogodek veliko bolj natančno in osebno kot sicer. V bistvu je to literarna zvijača, saj kronist piše za gospodarje uradno zgodovino, za nas, ljudstvo, pa pravo resnico, z ljubezenskimi zgodbami ter vsemi drugimi potmi in stranpotmi vred. Večina tedanjih kronistov je sicer pisala o Celjanih mnogo slabega tudi zato, ker jim je bilo tako naročeno. V bistvu je šlo bolj ali manj za rumeni tisk. Še najbolj se je približala resnici Anna Wambrechtsamer v romanu Celjski grofje danes in nikdar več, s pomočjo svojih imenitnih razi­skav. A to je zdaj že malce zastarelo, njen čudoviti roman je namreč nastal pred tri četrt stoletja.

Vsaki knjigi ste dodali poglavja o uporabljeni literaturi, pa zgodovinska dejstva po letnicah in še kaj. Koliko časa ste raziskovali in pisali teh pet knjig?

Celjski grofje in knezi so mi vzeli tri leta življenja. A mi ni žal. Vsi so mi zlezli pod kožo, vse zdaj razumem precej drugače. Nekateri pravijo, da je to knjižni projekt desetletja. Morda res. Uporabljeno literaturo sem dodal namenoma, da lahko bralec, ki prebere romane, seže tudi po strokovni literaturi. Te je zdaj že veliko. Nasploh je o Celjskih veliko novih odkritij, znanje dnevno kroži med muzeji in inštituti, mladi zgodovinarji so zelo razgledani, tako da je treba samo zasaditi plug v to obsežno njivo.

Še posebej sem vesel, da sem z dr. Gržanom in s pomočjo svojih raziskovanj v Jurkloštru in Hrvaškem Zagorju ustrezno zaokrožil najlepšo ljubezensko zgodbo na naših tleh – o Veroniki Deseniški. Kot pravi Gržan, ne potrebujemo več Romea in Julije, zdaj mora v učbenike nova Veronika.

Koliko pisateljske svobode ste si vzeli, koliko pa ste upoštevali zgodovinska dejstva?

Vedno se držim Aristotelovega načela, da je treba zgodbo znotraj zgodovinskih dejstev napisati tako, da je vsekakor možno, da se je tako zgodilo, četudi se ni pripetilo natanko tako. Domišljija mora pač dati svobodi prosto pot. Sicer pa je vse romane prej pregledal profesor Kralj.

Poleg velikih dogodkov je v knjigah obilo podrobnosti o tem, kako so takrat živeli. Verjetno to naredi take zgodbe še posebej zanimive, mar ne?

Upam, da res. Sicer pa me je od malih nog vleklo med etnologe, nisem po naključju magistriral na etnologiji. Letos je minilo petdeset let, odkar sem v Gorenjskem glasu objavil prve etnološke članke, že kot dijak pa sem bil informator za Gorenjsko tedaj vodilnega etnologa Nika Kureta.

Je v slovenski zgodovini še kaka osebnost, o kateri bi radi napisali biografski roman?

Seveda jih je še veliko. Celjski so me nekoliko izčrpali, a počasi se spet postavljam na noge. V veliko spodbudo mi je, da bralci zelo radi posegajo po zgodovinskih romanih, mnogi jih tudi namenoma želijo ohraniti za poznejše rodove. Veliko izvodov je odpotovalo v ZDA, Kanado in Avstralijo. Tako iz Slovenije kot od drugod dobivam dokaj prijazne odmeve. Slovencem očitno ni vseeno, kaj se je v preteklosti dogajalo na naših tleh. Pa še nekaj sem storil: v vseh petih knjigah je podtaknjena skrivnostna šifra. Trije bralci so jo že odkrili ...