Tiskane izdaje
Največja literarna žirija na Slovenskem, v kateri je bilo 18 strokovnjakov za literaturo z različnih postaj kresnikove zgodovine, je za najboljši slovenski roman, kresnika vseh dosedanjih kresnikov, izbrala Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. Z izborom se simbolno vračamo v prvo leto kresnika 1991, leto rojstva slovenske države, in »kristaliziramo« četrt stoletja romaneskne bere na Slovenskem.
Žirija je presojala med 25 romani in pred tednom dni prišla do najboljše peterice; v njej so bili še Jančarjeva romana Katarina, pav in jezuit in To noč sem jo videl, Kovačičeve Otroške stvari ter Vojnovićev roman Čefurji raus!. Končni izbor je pristal pri knjigi, o kateri je avtor govoril, da je »dokument o duši«.
Ko so Lojzeta Kovačiča kmalu po podelitvi nagrade kresnik vprašali, kaj je »raison d'être« Kristalnega časa, je odgovoril: »Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo zrak tega sveta, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov, predpisov.«
Kot je takrat poročal Delov novinar, ga zaradi splošne informativne dezorientiranosti tam sploh ni bilo. V Delovi dokumentaciji je ostala ena sama fotografija: Lojze Kovačič – še podnevi – sam sedi za mizo, za njim pa fičo in druga avtomobilska pločevina.
Novo pisanje resničnosti
Žirija je leta 1991 v utemeljitvi nagrade kresnik zapisala: »Kovačičeva umetniška refleksija o sebi in človeku sploh, o ljubezni kot naši določnici in trajni razburljivki, o umetniškem ustvarjalcu, njegovi vesti in nepopolnosti, o njegovi omejeni zmožnosti opisati tako sebe kot bližnjika, refleksija o nedotakljivosti osebnega v skupnosti, o svobodi in dogmatičnosti in še zadržani pogledi na mistično transcendenco – živi v romanu v neštetih mojstrsko in poetično izoblikovanih drobcih s silo svoje polne narave.«
Avtobiografski roman, napisan v obliki dnevnika, je sicer zamejen z letnicama 1988 in 1990, vendar pa se avtor z refleksijami in reminscencami vrača v otroštvo, na različne postaje svojega življenja, sooča se z boleznijo, smrtjo, premišljuje o ljubezni, vprašanjih vere in ustvarjanja.
Tokrat so člani žirije Kresnik 25 seveda delo brali v kontekstu celotnega pisateljevega opusa (za Otroške stvari je dobil še enega kresnika leta 2004, njegov zadnji roman Zrele reči je ostal v rokopisu, izšel pa leta 2010).
Vanesa Matajc meni, da je Kristalni čas, skupaj s še nekaj predhodnimi Kovačičevimi romani, ustvaril novo pisanje resničnosti v slovenski pripovedni prozi. »Ta moj literarnozgodovinarski pogled pa se opira še na drug, za moje branje nič manj bistven: ta ali oni fragment Kristalnega časa vedno znova razpre nov pogled tudi v moje lastne resničnosti«.
Tina Vrščaj je neposredna: »Roman je vrhunska literarna mojstrovina, Lojze Kovačič pa največji slovenski pisatelj dvajsetega stoletja.« Tomu Virku pa se zdi Kovačičev proustovski projekt vrhunec slovenske proze nasploh. »Kristalni čas je del tega projekta, ob Prišlekih in Petih fragmentih med literarno najmočnejšimi.«
Matej Bogataj Kristalni čas bere kot trenutek, ko so utrjenemu in malo tudi utrujenemu avtorju dostopni vsi ključni trenutki njegovega življenja in ko se zgostijo vsa prepričanja in razmišljanja, on pa jih uspe literarno suvereno in v skladu z asociacijsko logiko izpisati. »Neprizanesljivo do sebe in nekoliko bolj spravljivo do tistih, s katerimi se je rad srečeval.«
Kovačič, prišlek v lastni domovini
Ko je bilo Jamesu Joyceu 22 let, se je za vedno izselil iz rodne Irske, saj jo je imel za sila nazadnjaško. Lojzeta Kovačiča je usoda iz rodnega Basla v Švici leta 1938 pripeljala v Slovenijo starega deset let. Prvi je v enem najpomembnejših evropskih literarnih opusov 20. stoletja sonarodnjake soočil z resničnostjo, ki je niso hoteli ali bili zmožni videti.
Da je to lahko storil, je moral oditi. Drugi je v najpomembnejši prozni opus druge polovice slovenskega 20. stoletja, po teži nič manjšega od Joyceovega, vložil svojo najintimnejšo resničnost in nas skoznjo soočil z našim lastnim svetom, katerega resničnosti prav tako nismo hoteli ali bili zmožni videti. Da je to lahko storil, je moral priti od zunaj. In se naučiti jezika. Ta nova domovina mu je bila veliko časa zelo bleda mati.
Kovačičev oče, po rodu Slovenec, je leta 1899 iz Cegelnice pri Novem mestu odšel za kruhom po svetu ter v Nemčiji spoznal ter poročil Elizabeto, hčerko nemškega krojača. Med stalnimi selitvami po Evropi so se jima rodili trije otroci, Lojze in njegovi sestri.
Ker niso imeli urejenega državljanstva, so bili leta 1938 iz Švice izgnani nazaj v Jugoslavijo, najprej so se znašli v Cegelnici, pozneje pa v hudi revščini v enosobnem stanovanju na Starem trgu v Ljubljani, kjer je Kovačič obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo.
Leta 1944 je oče umrl, po vojni pa so nove oblasti Kovačičeve izgnale v begunsko taborišče v Avstrijo, kjer je umrla tudi mama, edini, ki je po posredovanju kulturniškega vrha lahko ostal, je bil mladi Kovačič. Živel je v Domu Ivana Cankarja, bil tudi brezdomec, kratek čas zaposlen kot novinar na Mladini. Med služenjem vojaškega roka je bil kaznovan in obsojen na pol leta kazenskega bataljona. Zaradi objave prvega nadaljevanja romana Zlati poročnik v Besedi je bil postavljen pred sodišče, revija pa ukinjena.
Pod udbovskim nadzorom, mnogokrat zasliševan, v očeh oblasti kot prišlek neprilagojen »novi družbeni stvarnosti«, se je vse do osemdesetih let soočal z eksistenčnimi težavami. Kot dramaturg lutkovnega gledališča je bil od leta 1963 zaposlen v Pionirskem domu, pozneje je bil tam dolgoletni mentor mladim literarnim ustvarjalcem.
V petdesetih letih politično preganjani avtor je postopoma postal priznan konec šestdesetih, ko je leta 1969 za roman Deček in smrt prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1973 pa Prešernovo nagrado za prozno delo Sporočila v spanju – Resničnost. Brez naklonjenosti Josipa Vidmarja se to najbrž ne bi zgodilo.
Kovačičeva literarizirana biografija obsega pet novelističnih zbirk in prek deset romanov, med njimi Resničnost, Pet fragmentov, tri dele romana Prišleki, Kristalni čas in Otroške stvari. Poleg literature za odrasle je Kovačič tudi avtor številnih pravljic, slikanic, kratke proze in radijskih iger za otroke. Njegova literatura predstavlja eno najpomembnejših in avtorsko izpisanih podob slovenskega polpreteklika, zato je precej nerazumljivo, da je bil doslej zelo slabo prevajan, njegova proza pa kljub kompleksnosti, s katero izpiše fresko usodnega zgodovinskega obdobja na Slovenskem, ni nikoli našla poti do filmske upodobitve.
Sam se s svojim statusom na prizorišču slovenske literature in slavo ni nikoli obremenjeval, nasprotno, znana je njegova izjava v intervjuju ob sedemdesetletnici, ko je dejal, da bi rad »vsaj enkrat snel klobuk pred samim sabo«.
