Tiskane izdaje
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v četrtek prvič podelilo Jermanovo nagrado (po uglednem filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu) za prevod družboslovnih in humanističnih besedil. Prejel jo je klasični filolog dr. Matej Hriberšek, docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Dr. Hriberšek je prevedel prvih šestih knjig (sledi jih še pet) enciklopedičnega Naravoslovja (Naturalis historia) rimskega polihistorja Plinija Starejšega, najobsežnejšega ohranjenega proznega dela rimske antike, ter avtobiografsko kompilacijo barona Žige Herbersteina Ljubemu zanamstvu (Gratae posteritati) iz obdobja zgodnje novoveške latinščine.
Nagrajeni ste bili za dva prevoda. Prvi je Naravoslovje (Naturalis historia) rimskega polihistorja Plinija Starejšega. To ni ne leposlovje ne esejistika, ampak enciklopedično delo. Kakšna je razlika med prevajanjem prvih in slednjim?
Glavna razlika je ta, da je v Plinijevem primeru prevajalec postavljen pred številne drugačne prevajalske izzive, kot je na primer strokovno izrazje, pri katerem je treba biti zelo previden, da ne podležeš skušnjavi in ga posodabljaš oz. prevajaš s sodobnimi termini. Pri delu je treba upoštevati številne druge antične pisce, komentarje, zbrati in se poglobiti v ustrezno znanstveno literaturo ... Priprava na tak prevod zahteva ogromno energije in časa (tudi denarja).
Druga razlika je jezik; Plinijev je velikokrat strokovno suhoparen, drugič presenetljivo slogovno bogat, poln presenetljivih preobratov, skratka prav poseben, in tega je treba približati bralcu na tak način, da ga razume. In omeniti je treba tudi to, da se pri takem delu, kot je Plinijevo Naravoslovje, znajdeš pred tisoči stvarnih podatkov, realij, ki potrebujejo krajše ali daljše pojasnilo. Tu so stotine zemljepisnih in osebnih imen, številni zgodovinski dogodki, eni znani bolj, drugi manj. Že sam omenja, da je pojasnjenih dejstev v vseh 37 knjigah Naravoslovja približno 34.000. Pri pojasnilih teh pa se ta številka še nekajkrat poveča.
Ponekod, na primer pri geografiji, so v izvirniku zgolj gola imena. Vi ste k temu prispevali tudi poglobljene komentarje. Na čem ste jih utemeljili? Koliko so vam bili v pomoč prevodi in komentarji v drugih jezikih?
Glavna dilema, pred katero sem se znašel, ko je bila narejena prva verzija prevoda, je bila, kaj narediti s komentarjem: ali ga sploh ne narediti, ali narediti kratek ali obsežen komentar. Prav zaradi kopice neznanih dejstev, ljudi in dogodkov sem se odločil, da bi bilo, če že prevajam najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike, pošteno tako do navadnega bralca kot tudi do zahtevnejšega uporabnika, da ponudim tudi ustrezna pojasnila k Plinijevemu besedilu.
Tako je ob prevodu nastal tudi dva in pol krat obsežnejši komentar k prevodu, ki obsega več kot 800 strani in pojasnjuje vse, kar bi utegnilo zanimati bralca, od razlag navadnih realij in imen, do prevodnih dilem in različnih težav, povezanih z izvirnim besedilom, tu so številne reference na druge antične pisce, zbirke, korpuse, skratka ves aparat, ki ga znanstveni komentar potrebuje.
V čem je smisel takšnega komentarja?
Tudi sam sem bil v zadregi, kaj narediti. Vendar glede na to, koliko je neznanega v teh prvih šestih prevedenih knjigah, in koliko truda bi bilo potrebno vložiti za iskanje teh podatkov, sem sklenil: če že delam na tako zahtevnem projektu, potem je smotrno to narediti. Samo za primer. Plinij omenja deset različnih mest z imenom Selevkeja, deset različnih Aleksandrij, dvanajst različnih Antiohij, pet različnih kraljev Selevkov in še in še. Tako je nastajal in rasel komentar.
Namenjen je tistemu, ki ga našteto zanima, ki želi več; kogar ne zanima in želi zgolj prevod, pač po komentarju ne poseže. V tujini so takšni prevodni projekti, kot je Plinijevo Naravoslovje, dolgoletni, tudi trideset- in še več letni projekti, pri katerih so sodelovali ali še sodelujejo različni strokovnjaki, ki si delo razdelijo. Včasih posamezno knjigo pripravi en sam, velikokrat pa na posamezni knjigi delajo cele skupine; knjigo prevedejo in komentirajo, pripravijo kritično izdajo besedila te knjige in napišejo spremno študijo, skratka pripravijo znanstveno edicijo posamezne knjige.
Pri delu sem se opiral na vse najpomembnejše izdaje Plinijevega Naravoslovja: nemško, francosko, italijansko in angleško. Omeniti pa moram še to. Če gledamo najboljše edicije Plinija, vidimo, da sodobni komentarji k Naravoslovju niso puste filološke razlage dejstev in vsebine, ampak so prave kulturološke študije s poglobljenimi razpravami o posameznih fenomenih, ki jih Plinij v svojem delu opisuje.
Koliko je Naravoslovje Plinijevo izvirno avtorsko delo in koliko je povzemal po drugih virih?
Plinijevo Naravoslovje ni avtorsko delo, ampak je kompilacija. Sam po izobrazbi ni bil naravoslovec in se tudi ni ukvarjal z naravoslovjem; bil je navdušenec nad naravo in naravnimi fenomeni, kar je, kot vemo, plačal tudi z življenjem ob izbruhu Vezuva leta 79. Obsežno strokovno literaturo, ki jo je prebiral (sam pove, da je kot vir uporabljal 146 rimskih in 327 grških piscev), je v strnjenimi obliki kot povzetke ali iztrgane odlomke zbral v svojem Naravoslovju in jih dopolnil še z nekaterimi svojimi dognanji in razmišljanji.
Veliko piscev, ki jih povzema, je manj znanih, opus večine pa je sploh izgubljen ali ohranjen le fragmentarno. Kljub temu, da ne gre za avtorsko delo, smo lahko Pliniju še kako hvaležni za to kompilacijo, saj nam posreduje antično vedenje o številnih naravoslovnih strokah, ki bi bilo sicer izgubljeno. Naravoslovje je bilo namreč kljub svoji obsežnosti še vedno dovolj kratko in strnjeno, da je bilo v poznejši antiki in skozi ves srednji vek najpomembnejše strokovno referenčno delo za področje naravoslovja, uporabljali pa ga tudi v novem veku, še zlasti, ko se je oblikovala naravoslovna znanstvena terminologija.
Katera področja Plinij obravnava?
Plinij v Naravoslovju obravnava kozmologijo (združeni astronomija, astrologija in meteorologija), geografijo (opis tedaj znanega poseljenega in odkritega sveta), antropologijo (nauk o človeku), zoologijo (kopenske in vodne živali, ptice, žuželke z dodatkom o primerjalni anatomiji živih bitij), botaniko, farmacijo (zdravila, pridobljena iz rastlin, iz živalskih in iz človeških snovi) ter rudna bogastva, torej metalurgijo in mineralogijo. Znotraj teh ima nekaj daljših vsebinskih sklopov, posvečenih tudi drugim področjem, na primer zgodovini umetnosti (daljši odlomki v knjigah 33-36).
Grkov ni ravno cenil. Zakaj? Kaj jim je očital?
Plinijev odnos do Grkov je pogosto hladen, če ne že prav negativen. To je Plinijeva reakcija na ideal lagodja, ki so ga v Rim prinesli rimski aristokrati, ti pa so se ga navzeli v času študija v Grčiji. V pohlepu, materializmu in ekstravaganci kot glavnih vzrokih za propad rimske morale je videl dediščino Grčije. Po svoji filozofski naravnanosti je bil stoik, ki je poudarjal čut za dolžnost; razkošje pa je za stoicizem pomenilo ne živeti v skladu z naravo, na kateri je Plinij zasnoval svoje delo.
Njegova oklenitev stoiške filozofije je bila njegova reakcija na moralno pešanje rimske družbe in splošen življenjski slog zgodnjega cesarskega obdobja; to se vedno znova potrjuje v Plinijevih kritičnih digresijah o družbi. Grkom očita puhlost, praznost, pretiravanje, lahkovernost, zahrbtni učinek grške medicine in medicinske literature ... V tem se skriva neka nenavadna Plinijeva dvojnost, če ne že kar dvoličnost; zanimivo je, da je po eni strani kot klen Rimljan tako odklonilen do Grkov, po drugi strani pa se kot znanstvenik tako močno opira na grške vire.
Plinij piše v srebrni (zgodnji) latinščini, pogosto so mu očitali boren jezik, češ da gre za jezik znotraj jezika. Kako vi kot prevajalec ocenjujete njegov jezik in kako ste se spopadali z njim?
Če bi rekli, da je njegov jezik boren, bi bili krivični do Plinija. Prej bi rekel, da je jezik neznačilen. Srebrna latinščina ni nobena težava. Težava pri njem je bolj ta, da sta njegov jezik in slog takšna, kot ju srečamo, če beremo sodobno enciklopedijo, kjer je treba povedati čim več na čim manj prostora. In tako je tudi pri Pliniju. Zato njegov slog ni poln, pri njem ni dolgih zaokroženih stavkov; slog je kratek, odsekan, zgoščen poln nenavadnih figur in slovničnih posebnosti, besednih zvez, ki jih je treba opisovati, miselnih preskokov, k temu pa prištejmo še reference na grške pisce, strokovno izrazje in drugo.
Kot filolog lahko jezik ocenim kot zelo zahteven in predvsem nenavaden. To ni klasični pisec, kjer so slovnična pravila docela in striktno upoštevana, pisec, ki ga vzameš v roke zvečer pred spanjem, ko si rečeš, da boš prebral še nekaj 'za dušo'; prej te razjezi, ker od tebe zahteva ogromno miselnega napora in se celo kdaj pa kdaj vprašaš, ali sploh znaš latinsko. Spopasti se s takšnim piscem je pa pravi izziv, ki te vedno znova preseneti. Prav pri Pliniju sem vesel svojih izkušenj, ki sem si jih pridobil z delom na latinskem slovarju; besedno žonglerstvo, iskanje sopomenk in novih pomenov, ki je potrebno pri slovarskem delu, mi pride izjemno prav tudi pri prevajalskem delu, pri Pliniju pa sploh.
Plinij Starejši je v strokovni in prevodni literaturi na Slovenskem malo navzoč. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Če raziskujemo Plinijevo navzočnost v preteklosti na naših tleh, ugotovimo, da je glede na pomen res izjemno malo zastopan. Deloma je tako zato, ker kot zahteven pisec, ki ne piše v klasični latinščini, ni bil vključen v pouk latinščine, kar pomeni, da se učenci z njim – razen redkih izjem – niso srečevali, če ga pa že najdemo v učbenikih za latinščino, so ga brali redko ali sploh ne. Prevajalci se zanj niso odločali zaradi obsežnosti in zahtevnosti njegovega dela pa tudi zato, ker bi težko našli založnika, ki bi bil pripravljen tako obsežno delo izdati.
Sploh pa je pisec, ki ne velja za tipičnega klasika, kar pomeni, da so pri tudi sicer razmeroma skromni beri prevodov na naših tleh (s tem mislim na obdobje pred 2. svetovno vojno) imela pri izbiri prednost bolj znana imena rimske književnosti ter manj obsežna dela. Pozneje Plinij ni bil eden prvih dezideratov, gotovo zaradi svoje obsežnosti, čeprav ga kot strokovno referenco vseskozi najdemo v znanstvenih in strokovnih delih.
Prvi preboj je naredila Založba Modrijan leta 2009, ko je objavila izbor iz Plinijevega Naravoslovja, drugega pa zdaj Založba ZRC, kjer Plinijevo Naravoslovje izhaja v zbirki Historia scientiae; prvi del (knjige 1–6 s komentarjem) je izšel 2013, letos bo izšel drugi del (knjigi 7 in 8), v naslednjih letih pa knjige 9–11. Računamo, da bi nekje v 15 letih prišli do konca.
Komisija, ki vam je podelila nagrado, pravi, da je ta Plinijev monumentalni tekst v vašem prevodu Slovencem verjetno lažje berljiv, kot je bil v latinski različici svojim sodobnikom? Kaj vse ste storili, da je tako?
Predvsem sem se že na začetku dela odločil, da je treba opustiti kakršnokoli poustvarjanje Plinijevega jezika in sloga ter narediti prevod bralcu berljiv in zanimiv. Prav zato je prevod precej bolj literaren, kot je izvirnik. In kot kažejo odzivi, je bila odločitev pravilna. Drugi razlog pa je, da sem za strokovne termine skušal, če se je le dalo, poiskati ustrezne slovenske izraze. Pri delu sem se posvetoval ne samo s kolegi filologi, ampak tudi z geografi, biologi, veterinarji, zgodovinarji znanosti, skratka z vsemi, ki so mi lahko pomagali, da je rezultat tak, kakršen je.
Drugi vaš nagrajeni prevod je Herbersteinova kompilacija Ljubemu zanamstvu, kjer niste imeli na voljo nobenih prevodov in komentarjev v drugih jezikih. To vam je gotovo oteževalo delo?
Herbersteinovo avtobiografsko delo Gratae posteritati (Ljubemu zanamstvu), ki je bilo projekt Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, je posebnost ne le zaradi svoje vsebine (tretjina je napisana v prozi, avtor je sam Žiga Herberstein, dve tretjini pa vključujeta zbrane pesmi, ki so jih drugi pisali njemu na čast), ampak tudi zaradi dejstva, da gre za prvi prevod tega dela sploh. To te kot prevajalca in komentatorja postavlja pred zahtevno nalogo in pred kritične oči domače in tudi tuje strokovne javnosti. Dejstvo, da se nimaš na kaj opreti, seveda otežuje delo, a je obenem tudi izziv, ki ti daje spodbudo.
Težav je bilo veliko: sam jezik in slog, ki niha od suhoparno opisnega do bogato retorično nabreklega; številni omenjeni kraji in posamezniki, Herbersteinovi sodobniki, ki jih je bilo treba identificirati in pojasniti njihovo vlogo v posameznih primerih; številne aluzije na antične, poznoantične, krščanske, srednjeveške in novoveške pisce, ki jih je bilo treba poiskati in pojasniti; veliko terminoloških vprašanj; omembe malo znanih krajev, ki jih je bilo treba identificirati; in še in še. Zato se je bilo treba najprej temeljito posvetiti študiju obdobja, v katerem je živel in deloval Herberstein, pa seveda tudi literaturi tega obdobja, sproti pa je besedilo samo narekovalo svoje zahteve in me usmerjalo k različnim virom, zbirkam in strokovni literaturi.
Kot sem omenil tudi na tiskovni konferenci, je tako delo oz. tak projekt nekaj, kar je želja vsakega filologa. Ti in besedilo, pri katerem se ne moreš opreti na druge, razen na svoje znanje in izkušnje, potem pa: pokaži kaj znaš. Tudi tu je treba povedati, da so zelo pomagali timsko delo in posveti s kolegi filologi pa z drugimi sodelujočimi pisci spremnih študij ... V delu pred nami ne zaživi samo Žiga Herberstein, ampak celotna zgodovina evropskega prostora v prvi polovici 16. stoletja. To je najbolj vidno iz komentarja k prevodu, ki po svojem obsegu presega samo besedilo. Tudi tu sem bil enako kot pri Pliniju v dilemi, ali naj bo komentar tako obsežen, vendar se glede na odzive izkazuje, da je bila odločitev pravilna; upam, da bo v pomoč morebitnim novim prevajalcem in vsem, ki se bodo s to tematiko ukvarjali.
Poleg proze ste v tem delu prevajali tudi pesmi drugih avtorjev. Tu je treba biti jezikovno še posebej vešč. Kako ste se spopadali s pesniško formo?
Dve tretjini celotnega dela prinaša pesmi, ki so jih Herbersteinu na čast pisali njegovi stanovski kolegi, štipendisti, varovanci, prijatelji in znanci, med katerimi so bili nekateri ugledni in pomembni diplomati evropskega formata, vsi pa so bili brez izjeme humanistično izobraženi. V njih opisujejo življenje in delo Herbersteina, njegove diplomatske misije in dosežke, družinski grb, njegove ceremonialne oprave, nekatere so priložnostne pesmi, skratka: pester nabor.
Pesmi so večinoma tipično humanistične, zelo učene, polne aluzij na antične pisce in motive, s slavilno tematiko in pogostim pretiravanjem, vse pa pisane v različnih metričnih obrazcih, ki jih poznamo že od antike: v heksametrih, elegičnih distihih, jambskih senarjih, sapfiških kiticah ... Vsebinsko so zahtevne zaradi številnih omenjenih posameznikov in omenjenih dogodkov, pogosto tudi manj znanih, ki jih je bilo treba pokomentirati, da bralec ve, s čim se srečuje.
To so bili zame, ki sem doslej prevajal večinoma samo prozo, prvi obsežnejši prevodni pesniški poskusi (skupaj okoli 1800 verzov). Pesmi so prevedene v izvirne metrume, tam, kjer pa sem se izvirnemu metrumu na ljubo lepi slovenščini izognil, pa so nadgrajene s kakšno drugo odliko, na primer rimo. Nekatere izmed teh pesnitev so pravi lirični biseri; vesel sem, da mi je v prevodu uspelo to poustvariti.
Ali kot filolog lahko poveste, kakšna je razlika med prevajanjem iz mrtvih in živih jezikov?
Vprašanje zahteva večplasten in obsežen odgovor, saj je odvisno oz literarne zvrsti pisca, obdobja ... Omejil se bom samo na eno od razlik, in to nezanemarljivo: to je tempo prevajanja. V pogovorih s kolegi, ki prevajajo iz živih jezikov, izvem, da lahko na dan prevedejo tudi po deset ali celo do petnajst strani, odvisno seveda od besedila.
Če to primerjamo s Plinijem ali antičnimi pisci: po mojih izkušnjah so tri strani na dan tisti zgornji maksimum, ki ga je še mogoče doseči, kaj več pa ne. Seveda so tu še številni jezikovni, terminološki in drugi problemi, ki jih je treba razreševati z zamudnim brskanjem po slovarjih (tudi dejstvo, da jih je večina že dostopnih v elektronski obliki, pogosto ne zmanjša količine časa, ki jo je treba vložiti v iskanje), virih, zbirkah in strokovni literaturi.
Kaj vas je spodbudilo k študiju klasične filologije? Kakšno je sploh zanimanje za ta študij?
Zanimanje za staro zgodovino, pa seveda dejstvo, da sem se učil latinščino na srednji šoli in fakultativno tudi grščino. Iskreno povedano sem se ob izbiri za študij odločal med medicino in filologijo. Ker sem bil v latinščini še kar uspešen in ker je kazalo, da bom lahko gotovo dobil službo, sem se potem odločil za filologijo, in sicer za čisto filologijo (latinščina, grščina), ker se mi je to zdelo najbolj smotrna kombinacija. Zanimanje za ta študij še vedno je, čeprav so zelo opazna nihanja: pridejo obdobja, ko ga je več, pa obdobja, ko upade. Študij seveda ni množičen, smo majhen oddelek, a se trudimo po najboljših močeh.
