Iz pozabe oživljeni roman

Na kritike svojih literarnih del je odgovarjala z »Vedno sem pisala za preproste ljudi in mladino«. Ali pa: »Sem in ostanem ljudska pisateljica.« In še: »Ljudje me pa le berejo, da morajo v knjižnicah po pol leta čakati na mojo knjigo!«

Leta 1891 v Novem mestu rojena Ilka Vašte, krščena kot Klotilda Franja Burger, velja za eno najplodovitejših in svojčas zelo popularnih slovenskih pisateljic. Objavila je šestnajst knjig, med njimi deset obsežnih zgodovinskih romanov, v katerih je raziskovala slovensko preteklost. Njen najpopularnejši in velikokrat ponatisnjeni roman je Roman o Prešernu, ki ga je tik pred začetkom druge svetovne vojne izdala v samozaložbi. Pod naslovom Visoka pesem ga je tudi dramatizirala, prvo uprizoritev je drama doživela že leta 1940 v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

Pri bralcih je bil roman kljub ne ravno afirmativnim kritikam in večino zadržanim mnenjem prešernoslovcev zelo priljubljen. Enako velja za njena druga dela. Kljub temu so tri ostala v rokopisu. Eno med njimi, roman Žrtev novega živ­ljenja, njen prvi roman, ki je zajel tematiko iz sodobnega življenja, je po skoraj šestdesetih letih nedavno le izšel pri novomeški založbi Goga. Zakaj šele zdaj?

Povabilo z založbe

Odgovor prinaša literarni zgodovinar dr. Emil Cesar, avtor ene od dveh spremnih besed k romanu. (Avtor druge, ne ravno posebej posrečene razprave Mesto, s katerega se producira ženska pisava, je Blaž Gselman.) Pisateljica je napisala roman leta 1959. A k temu je bila spodbujena že leta 1953, s povabilom takrat ustanovljene Prešernove družbe, naj za novo založbo prispeva delo, ki bo nagovorilo množično bralstvo. Vabilo naj bi vljudno odklonila, a obljubila, da se bo takšnega dela lotila v prihodnosti. Kljub temu je na prošnjo Miška Kranjca, naj pomaga z odgovori na vprašanje, kako naj knjige nove založbe nagovorijo tako ruralno, delavsko kot urbano prebivalstvo, odgovorila s kratko zasnovo svojega novega romana. Odziva na to zasnovo ni dobila.

Svoje delo je sprva naslovila Mara in Kata ter podnaslovila Novela iz polpreteklih dni. V njem se je med prvimi lotila predvojne ilegale, ljubljanskega meščanstva pa tudi bolnišničnega partizanskega življenja. Osrednja junakinja je Mara, »vzgojena« in zaprisežena mlada komunistka, vsa goreča za stvar, ki po koncu vojne tragično konča. Ne sicer, ker bi se sprla s sistemom. Zaradi zverinskega mučenja gestapa med vojno je postala hroma, in ker s svojo invalidnostjo noče zaznamovati prihodnosti svojega moža Aleša, sicer sina bogate predvojne trgovke, ki se je odpovedal premoženju in odšel partizane, da bi si jo pridobil, si vzame življenje.

Pogrešal je pretrese

Rokopis je pisateljica leta 1959 najprej poslala koprski založbi Lipa, potem pa ga vseeno namenila Prešernovi družbi. Marca 1960 je prejela pismo, v katerem je njeno delo vehementno zavrnil Miško Kranjec, takrat glavni urednik Prešernove družbe. Njegovo stališče do romana je bilo uničujoče, kritika pa usmerjena predvsem k slabi motiviranosti ter pomanjkanju »duševnih in duhovnih pretresov« glavnih protagonistov. Če pustimo ob strani, da se je Kranjcu, denimo, zdelo malo verjetno, da bi se sin bogate ljubljanske trgovske družine, »salonski komunist«, kot ga je označila avtorica, pridružil partizanom in odpovedal svojemu premoženju zgolj zato, da bi osvojil srce komunistke Mare, ampak bi se moral v njem zgoditi veliko temeljitejši duhovni prevrat, je tej kritiki težko očitati kakšno zategnjeno ideološkost. Kranjčeve trde pripombe namreč precej držijo. Liki v romanu so dejansko bolj kot ne površinsko shematični, recimo temu skorajda črno-belo jasni.

Del odgovora bi morda lahko iskali v dejstvu, da je Kranjca zmedel sklepni, žanrsko skoraj kriminalni del romana, v katerem se hroma Mara žrtvuje za moža in celo stori vse, da bi ga spravila skupaj s svojo medvojno prijateljico. Kranjec bi sicer to še razumel, če bi bila Mara žrtev »surovosti našega življenja, ne pa žrtev sentimentalnosti«.

A ne glede na vse, v romanu Ilke Vašte za tisti čas ni bilo nič ideološko ali idejno krivovernega. Poleg tega je pisateljica pripeljala v roman malokdaj obdelan predvojni in medvojni malomeščanski svet ter opise nekaterih resničnih dogodkov ilegalnega življenja v Ljubljani. Prav tako nekateri liki slonijo na resničnih osebah ali njihovih spominih, tudi medvojnih izkušnjah pisateljičine hčere Zlate Vašte Visenjak. Tako so v romanu opisani življenje v ženskem delu taborišča Gonars, upor taboriščnic proti tamkajšnjim nevzdržnim razmeram ter kazenska internacija v taborišče smrti na otoku Rab.

Prav žensko doživljanje vojne je bila izrazita novost tega romana. In navsezadnje, Ilka Vašte je bila k pisanju romana povabljena, na njeno skico romana se leta 1953 Kranjec ni odzval, zdaj pa je zavrnil pisateljico, ki je imela veliko več bralcev od marsikaterega pisatelja. Zato je dejansko težko razložiti, kaj tako neprimernega je bilo za Kranjca v tem romanu, da ga je odločno in brez povabila ali vsaj dobrohotnega namiga, naj avtorica roman pač popravi, zavrnil.

Ker je bila ženska?

Pisateljico je kritika zelo prizadela in rokopisa ni več poslala nobeni založbi, tudi pozneje, ko se je lotila njegove razširitve in predelave, ne. Na Kranjčevo pismo ni odgovorila niti ni iskala stika z njim, s Prešernovo družbo pa je prekinila sodelovanje. Njena naslednja dela so izšla pri Mladinski knjigi in Državni založbi Slovenije. Odločitev za izid romana je tudi zaradi bolezni in starosti prepustila potomcem. Umrla je leta 1967.

Žrtev novega življenja sicer nima posebne literarne vrednosti. Zaradi svoje preproste idejne teznosti, ideološke plakativnosti, tudi pedagoškosti in psihološke premočrtnosti glavnih likov, je pač otrok svojega časa. Še zdaleč ne edini, ki je takrat ugledal luč knjigarniških polic. Vendar je s svojo tematiko in načinom razumevanja predvojne in medvojne družbe na Slovenskem, literariziranimi opisi resničnih dogodkov, predvsem pa s tako rekoč prvim poskusom opisa ženskega doživljanja vojne in fašističnih taborišč ter z njim povezanih usodnih odločitev dragocena literarna kurioziteta. Zanimiva za vse, ki so radovedni do dogodkov in odmevov našega polpreteklika – naj gre za njegovo literarno upodobitev ali posebnosti takratnega kulturnopolitičnega konteksta.

O resničnih vzrokih Kranjčeve zavrnitve romana, ali vsaj motivaciji teh vzrokov, najbrž ne bomo nikoli izvedeli kaj bolj določnega. Morda so bili dejansko strogo in odkrito estetski, torej umetniški, morda so bili osebni, morda pa je imelo z njimi kaj opraviti tudi dejstvo, da je bila Ilka Vašte pri bralcih pač zelo priljubljena in brana pisateljica.