Tiskane izdaje
»Knjiga mora biti vedno napisana tako zanimivo, da jo lahko berejo bralci vseh starosti,« je ob razglasitvi lanske večernice povedal Vinko Möderndorfer (1958), ki ga poznamo kot plodnega in večkrat nagrajenega vsestranskega ustvarjalca – pesnika, pisatelja, dramatika in režiserja. Ta njegova misel zagotovo velja tudi za njegov prvi mladinski roman Kot v filmu, ki je poleg večernice prejel še nagradi modra ptica (2013) in desetnica (2014).
V njem se skozi Gašperjevo pripoved oči odraslih, predvsem staršev, lahko drugače dotaknejo drobcev najstniških pogledov in dilem (četudi jih je v resnici popisal izkušeni odrasli), ob samotarju Maksu, ki živi sredi gozda zgolj s svinjo Katarino Veliko in neštetimi knjigami, pa se spomnijo, da smo tako kot Gašper, ki neprestano googla in se s svojo simpatijo in sošolko Tino druži zgolj po skypu, preveč tehnološko odvisni in omreženi. Medtem pa pozabljamo na drobne radosti, ki nas čakajo v dandanes prepogosto pozabljenem svetu brez televizije, mobilnikov in računalnikov. Kaj je v življenju treba, je črno na belem zapisano v Gašperjevem dnevniku, radovednost bralca pa zbujata tudi posvetilo »za nečaka Gašperja, ki je čisto drugačen« in avtorjeva spremna beseda, ki razkriva delček njegove intime.
Kot v filmu je vaš prvi mladinski roman. Kaj vas je spodbudilo k pisanju? Je bil to vaš nečak Gašper, kot piše v posvetilu, ali ste si pri njem zgolj izposodili ime, če se smem tako izraziti?
Vedno sem nameraval napisati zgodbo ali roman, v katerem bo glavni lik najstnik ali mlajši najstnik. Svet odraščajočih mladih se mi je zdel še posebno zanimiv, sploh pa v času, ki ga živimo, v katerem ni časa za res iskrene odnose. Vse nekam drvi, se preriva, rine na vrh … Odraščajoči človek pa je sam. Anonimni razpis Mladinske knjige (Modra ptica) pa me je spodbudil, da sem začel pisati prej, kot sem mislil. In tako je nastal roman Kot v filmu. Nečak Gašper mi je posodil ime in začelo se je.
Priznavate, da se vam zdi pisanje za mladino bolj odgovorno in da je pisati za odrasle drugače, saj se z odraslostjo izgubi otroška iskrenost. Ko ste pisali ta roman, pravite, da ste imeli tremo, ker se vam je zdelo, da je treba za to publiko pisati najboljše, in da tega ne boste znali. Kako ste jo premagali? Kako dolgo je nastajal ta roman v primerjavi z drugimi vašimi deli?
Moram povedati, da pisanje za otroke oziroma za najstnike ni zelo drugačno, kot če pišeš roman za tako imenovane odrasle. Zgodba je zgodba. Roman je roman. Razlika je v resnici samo v tem, da se zgodba dogaja okrog življenja zelo mladega človeka. Kar pomeni, da se mora pisatelj poglobiti, vživeti v posebno psihologijo, v poseben svet, ki ga živijo najstniki, in ta svet je drugačen kot svet štiridesetletnika. Podobno bi bilo, če bi pisal o starcih. Vživeti se v svet junakov romana, ga raziskati, se poglobiti v čustveni svet starih ljudi … To je vse. Res pa je, da to včasih ni lahko. Kljub vsemu počasi pozabljamo (pa ne bi smeli) otroka v sebi, in zato ga mora pisatelj, ki piše takšno zgodbo, spet najti. Gre za transformacijo (pisatelj se transformira, tako kot igralec) v razmišljanje, ki je drugačno, brez nekaterih odraslih izkušenj, tudi jezik je drugačen. Če je bilo to težko? Ne vem. Na začetku. Potem pa kar steče. Ja, in na začetku je bila trema. Ampak saj je vedno. Premagaš pa jo tako, da stisneš zobe in se vržeš v zgodbo. Premagaš jo tudi tako, da si upaš napisati kakšno neumnost, ki jo pozneje popraviš (ali pa tudi ne). Ne spomnim se, kako dolgo je nastajal roman Kot v filmu. Kot vsak roman. Imel sem srečo, da takrat nisem delal v gledališču in sem lahko bolj skoncentrirano pisal. Pol leta? Mogoče malo več.
Kako pa se je bilo potopiti v razmišljanje in doživljanje 12-letnega dečka? Po vaših besedah je vsako pisanje izpovedovanje osebnih doživetij in postavljanje osebnih vprašanj. Zdi se, da vaše avtobiografske elemente nakazuje (tudi) spremna beseda. Je v knjigi morda tudi kaj iz vašega najstniškega dnevnika?
Pišemo, vsaj jaz, vedno zaradi sebe, zato da bi sebi povedali nekaj. V resnici nikoli ne razmišljam o bralcu. Ne pišem za bralca, kar je čuden paradoks. Pišeš roman, ker te spodbudi natečaj za roman, vendar trdiš, da ne pišeš za bralca. Pa je to vseeno res. Pišem zato, da bi sebi povedal nekaj, da bi sam pri sebi nekaj razčistil, da bi povedal, kaj si mislim o svetu, o odnosih med ljudmi itd. In tako sem pisal tudi roman Kot v filmu. To ni moja osebna biografska zgodba, še manj od mojega nečaka Gašperja, ki je junaku posodil ime, hkrati pa je sestavljena tudi iz mojih zelo osebnih biografskih izkušenj. Pa iz izkušenj ljudi, ki so mi pripovedovali o sebi, iz opazovanja, gledanja filmov, branja knjig. Vse to vpliva na nastajajočo zgodbo. In še veliko domišljije je zraven. Veliko izmišljenega. Vendar vse to mora biti pregneteno tako, da je verjetno, da je pretresljivo, do solz smešno, skratka polno življenja. Bralec, čeprav ne misliš nanj, mora vsemu temu verjeti. V zgodbi mora najti svojo zgodbo. Če se to zgodi, se zgodi čudež. Zgodba je dobra. Če pa se to ne zgodi, zgodba roma v predal in je bila res in dokončno napisana samo za pisatelja. Pisanje je eno takšno čudovito izmišljanje!
Kako ste sprejeli, da je knjiga prejela najpomembnejša priznanja za mladinsko leposlovje? Koliko vam pomenijo?
Priznanj nisem pričakoval. Bil pa sem zadovoljen z romanom. In to je najpomembnejše. Ko so priznanja prišla, sem bil iskreno vesel. Še bolj pa sem bil vesel, ker so se z mano veselili tudi nekateri kolegi, ki se ukvarjajo s takšnim pisanjem in so brez dvoma večji mojstri od mene. To mi pomeni največ.
Knjigo ste predstavljali tudi po šolah. Kakšen je bil odziv mladih bralcev? O čem so vas spraševali?
Žal zaradi zasedenosti v gledališčih nisem kaj dosti hodil po šolah. Kjer pa sem bil, je bilo vedno zelo zanimivo in dinamično. Bolj kot sicer. Očitno je mlade bralce zgodba pritegnila. Zelo so se poistovetili z glavnim junakom Gašperjem. Spraševali so me marsikaj. Spomnim se vprašanja neke deklice; v romanu namreč nastopajo tudi žival Katarina pa pes buldog pa cela ptičja republika se vplete v zgodbo, no, in deklica me je vprašala: Kaj imate rajši, živali ali besede? Izjemno vprašanje! Zelo zanimiva formulacija, tako rekoč ontološka. Brez pomišljanja sem odgovoril: Živali!
Četudi se Gašperju dogajajo preobrati, ki bi življenje postavili na glavo tudi izkušenemu odraslemu, se zdi, da je ton optimističen. Je bilo to tudi vaše sporočilo? Da se stvari na koncu vendarle uredijo (ali pa se z njimi sprijaznimo), ali kot pravite v spremni besedi, da stvari uredijo punce oziroma da te težave odraslih, ko najdeš svoj par, ne zanimajo več. Da je v paru velikokrat lažje.
V življenju se problemi ne uredijo sami od sebe. Probleme moramo urediti sami. Nekatere zmoremo, drugih ne. Pa vendar življenje teče naprej in samo naprej. Že to je optimistično. Nekatere hude reči, ki se nam zgodijo, življenje uredi tako, da enostavno teče naprej. Ne ustavi se. Babica mi je rekla: čas zaceli vse rane. To je zelo res. Res, da včasih ostanejo brazgotine, tudi to drži, in te brazgotine naredijo, da smo malo pametnejši, močnejši, zrelejši. Včasih. Ne vedno. Kadar pa spremljamo zgodbo mladega junaka, ki je star dvanajst let, potem vse to še bolj velja. Ne gre za sprijaznjenje s težavo, gre za to, da se mladost hitro celi. Starši se ločijo. Velik šok! Boli! Ne veš, kaj se dogaja, kakšno bo življenje zdaj, vse se zruši. Potem pa ugotoviš, da je to še bolje. Imaš oba starša na drugačen način, mogoče sta zdaj s tabo še bolj intenzivno. Ali pa ti ostane samo en starš in zato spoznaš nekaj o ljubezni, nekaj o človeškem značaju, nekaj o hudi stiski. Včasih čez noč odrasteš, in to je okej, včasih jokaš in spoznaš, kakšne so resnične solze, včasih pa greš samo naprej. In zelo res je, da greš lažje naprej skupaj, če najdeš svoj par. V dvoje je svet lahko pravljica.
Je v povezavi z romanom še kakšna zanimivost?
Zanimivost v zvezi z romanom Kot v filmu? Ja. Zaradi romana Kot v filmu mi je urednica Alenka (Veler, op. p.) naročila nov roman. Je že izšel: Kit na plaži.
