Tiskane izdaje
Čeprav knjiga pripoveduje o gulagu, ni tipična taboriščna literatura. Kolimske zgodbe Varlama Šalamova so ena najboljših kdaj napisanih knjig o človeškem trpljenju. To so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu izpod peresa mojstra, ki je poldrugo desetletje živel v zadnjem krogu pekla, na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi. Pred tem je bil v drugih taboriščih, skupaj 27 let. In po čudežu preživel.
V njih pisatelj ne moralizira, temveč ravnodušno in neredko celo z ironijo slika kolimski pekel, portrete taboriščnikov, upravnikov, stražarjev, njihove nravi, razčlovečenost, ki ti edina lahko pomaga preživeti. Umirali so taboriščniki – od mraza, lakote, pretepanja, zgaranosti, bolezni –, pokončevali so se med seboj in pokončevali so jih njihovi nadrejeni in oblast je ubijala šefe, tudi ustanovitelje taborišč, ko niso bili več vredni zaupanja. Kot molitev so ponavljali mračni taboriščni pregovor: »Umri ti danes, jaz bom pa jutri.«
Zgodbe se vrtijo okrog vprašanja, ali živeti in zakaj sploh živeti, če vsi umirajo. Močno stilizirana pripoved z nesporno umetniško vrednostjo ni avtobiografija, čeprav v vsaki zgodbi pod različnimi imeni nastopa avtobiografski pripovedovalec. In ni priročnik, kako se upirati terorju, temveč je priročnik, kako ohraniti življenje in na kaj se opreti, ko ni upanja, ali, kot je dejal avtor, to so »nasveti človeku, kako naj se obnaša v sodrgi«.
Knjiga je dokumentarna – resnični so liki in prizori –, opisi pa so literarne in filozofske mojstrovine, ki jih lahko ubesedi le literarno nadarjen človek, ki je prišel do življenjskega dna, od koder se ni nameraval vrniti, in o človeku ve prav vse. Šalamov je popisal nedoumljive lastnosti človeškega bitja, kot je to uspelo le redko kateremu pisateljskemu velikanu.
Pripoved je nevtralna, kajti čustva so umrla v taborišču, pripovedovalec je z bolečino sprijaznjen, kot da je svet ustvarjen za človekovo trpljenje. Dojeli smo, da življenje ni nič hujše od smrti, piše Šalamov, in nismo se bali ne enega ne drugega. Taboriščnik hoče, da čustva, duh in zavedanje umrejo, saj le tako lahko preživi. Zato v takem peklenskem svetu ni etike in morale. Za Šalamova so taboriščne izkušnje v celoti negativne ... človek se samo poslabša, medtem ko je bil Solženicin v svojem pisanju tudi didaktičen in je menil, da je taborišče tudi moralno očiščujoče. Obsodba stalinizma pri Šalamovu ostaja vedno onkraj zgodb.
Šalamov v enakem tonu pripoveduje o krvnikih in sotrpinih, na katere se v ničemer nisi mogel zanesti, in medtem ko je izgubil vero v človeka, je v žival in rastlino ni. Z nežnostjo opisuje psico Tamaro, ki jo je sotaboriščnik našel v tajgi in jo vzel s seboj, ali ruševje, pritlikavi sibirski bor, ki raste tam, kjer se stikata tajga in tundra. Po njem so vedeli, kdaj bo zapadel sneg in kdaj bo prišla pomlad, četudi je sneg še v trimetrski plasti prekrival zemljo. »Narava je v občutjih rahločutnejša od človeka,« je zapisal Šalamov.
V nasprotju s poetičnimi opisi divje narave so opisi z delovišč stvarni. Vendar se agonija po prestani kazni ni končala. Številni kaznjenci imajo za najtežji čas svojega življenja »potaboriščno brezpravje, potaboriščno tavanje, ko se jim v vsakdanjem življenju ni posrečilo doseči ustaljenosti – tiste ustaljenosti, ki jim je pomagala preživeti v taborišču«. Za taboriščnika nikoli ni prave svobode in še manj sreče.
Ko sem začela brati knjigo, sem mislila, da vseh zgodb na 750 straneh zaradi surovosti in krutosti ne bom prebrala. Prebrala sem vse. Vsaka posebej me je do konca pretresla, a nisem mogla nehati. Velika literatura.
