Tiskane izdaje
Iztok Simoniti je karierni diplomat od leta 1974. Bil je prvi uradni predstavnik Slovenije pri vladi Italije, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, diplomatski svetovalec predsednika republike Janeza Drnovška, glavni pogajalec za mejo med Slovenijo in Hrvaško, pogajalec z Vatikanom itd.
Je tudi profesor, na ljubljanski fakulteti za družbene vede je habilitirani profesor za področje diplomacije. In ustanovitelj zbirk Mednarodni odnosi in Acta Diplomatica, zdaj pa glavni urednik obsežne knjige Diplomatsko pravo, ki je izšla nedolgo tega. Leta 2010 je izdal esejistični prvenec Historia magistra mortis (Zgodovina je učiteljica smrti); knjiga je bila nominirana za Rožančevo nagrado.
Vem, da ste ob osamosvojitvi takoj prevedli nekaj najnujnejših tekstov, ki jih potrebuje diplomacija samostojne države in nič manj študenti družboslovja.
Diplomacija je moj prvi poklic, zato sem takrat prevedel konvencije, ki diktirajo državi osnove diplomatskega delovanja. Zgoraj omenjeni zbirki sta sicer strokovni in akademski, vendar je njun namen tudi razvoj slovenskega jezika, ki zadeva delovanje države: diplomacija in mednarodno pravo sta po definiciji prva stebra nacionalne obrambe. Ta jezik smo dolžni razvijati, dokler mislimo in delamo v svojem jeziku, zato ima EU 23 uradnih jezikov in eno samo linguo franco – angleščino. Torej ne gre samo za razvoj terminologije in sintakse, ampak za specifično kulturo sporazumevanja, ki jo razume ves svet.
Zato je zbirka Mednarodno pravo tako pomembna, njen ustanovitelj in glavni urednik je Andraž Zidar, odgovorna urednica pa Ana Polak Petrič, sicer odlična diplomata. Zbirko izdajata ministrstvo za zunanje zadeve in fakulteta za družbene vede. Za knjigo Diplomatsko pravo – izbrane konvencije ste kot glavni urednik s sourednico Ireno Jager napisali obširno uvodno študijo, ki podaja sintetičen razvoj diplomatskih metod in praks od antike do danes. Kakšna knjiga je to?
To je temeljno delo in peta knjiga te zbirke; izbran, preveden in komentiran je celoten korpus diplomatskega prava za zadnjih dvesto let v slovenščini in angleščini – od dunajskega kongresa (1815) do protokola o privilegijih in imunitetah EU (2009). Taka dela nastajajo več let in brez kolegic in kolegov z ministrstva in fakultete jih ne bi bilo. Nagarale so se tudi prevajalke. Vsi smo delali na etični pogon.
Brez dvoma ste želeli v zahvali sodelavcem s pomenljivim stavkom, 'da so delali brezplačno, ne pa zastonj', opozoriti na sramoten problem univerze, ki ga mediji končno razgaljajo?
Seveda, saj gre za nesramno zaslužkarstvo, ki uničuje etiko akademije; 'nobelovci' Setnikar Cankar (Ljubljana), Bobek, Logožar (Maribor), Žižmond, Trunk Širca (Koper) so vrh ledene gore akademske požrešnosti, ki jo goji slovenska alma mater studiorum – mati učenosti vzgaja za pohlep, ki se kosa s cerkvenim. Taki naj odprejo d. o. o. za celodnevno fušanje, saj so njihova drža in izdelki karikatura. Brez humanistike, torej etike, akademija in znanost izgubita smisel.
'Profesuri' lahko študente uče samo slabih stvari! V sokratskih časih so za kvarjenje mladine obsojali na smrt ali večni izgon; danes nam – ob moralno dezorientirani državni oblasti – ostane samo prezir. Če oblast ve za barabije, pa jih ne ustavi, izgublja legitimnost država, ki si ne zasluži lojalnosti državljanov. Problem je še hujši, saj jih država sponzorira. Mentaliteta zaslužkarstva ubija demokracijo v imenu demokracije in tako degenerira smisel akademske avtonomije.
Diplomatski organi in postopki živijo in delujejo, če imajo tak ustroj, da v njih lahko potekajo diplomatski promet in mednarodni odnosi. Tudi ta ustroj določa diplomatsko pravo. Konvencij in drugih dokumentov iz knjige ni mogoče naštevati, pa vendar moramo vedeti, da varujejo vse, od demokratične ureditve in imunitete držav, preprečevanja terorizma do konzularnih odnosov, mednarodnih pogodb in še marsičesa – v knjigi je 21 konvencij in protokolov. Zakaj je nova knjiga slovensko-angleška?
Kot rečeno, svoj diplomatski jezik šele razvijamo. Prvi konvenciji o diplomatskih in konzularnih odnosih, ki sem ju prevedel pred 25 leti, sta šele pred kratkim, po temeljiti redakciji, postali uradni prevod. Upam, da bo taka dobra usoda doletela nove prevode v tej knjigi. Da bi omogočil preverjanje kakovosti prevodov z originali – kar je možno samo v vsakdanjem delu diplomatov –, sem se odločil za oba jezika. Sicer pa vemo, da omika – razvoj duha – terja po štiridesetih ali petdesetih letih tudi nove prevode Danteja, Shakespeara, Dostojevskega.
To jasno kaže, da se vi bolj zavedate pomembnosti slovenskega jezika kakor snovalci novele zakona o visokem šolstvu, ki vsebuje tudi določilo 'internacionalizacije' učnega jezika, se pravi, pospešeno odpravo slovenščine v znanstveni in pedagoški rabi.
Ravno tu jo moramo razvijati. Odkar imamo državo, razvijamo jezik slovenske diplomacije, strategije, geopolitike, mednarodnega prava, financ, ekonomije – skratka, ustvarjamo meddržavni 'vokabular' v svojem jeziku, ker v njem mislimo in delamo, tudi takrat, ko govorimo tuji jezik. V njem se hočemo dobro počutiti, ko se srečujemo s tujci. Evropska unija je izjemna politična tvorba, ker direktno sili, da vsak razvija svoj jezik. Izjemna je, ker spoštuje partikularnosti, kar pomeni, da izhaja iz ideje, da moram biti najprej Slovenec, Latvijec, Portugalec, če hočem biti dober Evropejec.
To je pomembno, saj so propadli vsi projekti religioznega ali ideološkega univerzalizma – od krščanstva do komunizma –, ki so se vedno uveljavljali z nasiljem. EU omogoča razvoj lastne in evropske identitete; gre torej za politični sporazum med državami in sporazum o sistemu vrednot: tako imenovane zahodne svobode, ki izvira iz grško-rimske tradicije.
Je torej ta 'internacionalizacija' grožnja ali ne?
To je odvisno samo od nas. Historično gledano se slovenskemu jeziku še ni tako dobro godilo kot danes; množijo se izvirna dela in prevodi filozofije, umetnosti, religije, mitologije, znanosti. Pogosto so rezultat individualnega entuziazma.
Kakor pri tej knjigi, kjer za delo niste bili plačani?
Ko bo država oblikovala politiko do slovenskega jezika in slovenske knjige in kulture v širšem smislu, bo jezik še močnejši in mi še bolj samozavestni. Vidite, da ne delamo zastonj.
Moč jezika daje samozavest, vendar moč ne pride kar sama od sebe?
Gotovost v moč svojega jezika pomeni gotovost vase; takrat se ni treba bati tujk grškega, latinskega ali biblijskega izvora niti angleških, francoskih, ruskih. Ta gotovost se ne sme bati predavanj v angleščini na slovenskih univerzah. EU je okvir, v katerem moč mojega jezika raste, ker je izpostavljen v odnosu do drugih jezikov. Zato ne gre za to, da prepovemo angleščino, ampak da razvijamo slovenščino. Vedeti moramo, tudi ministrica za kulturo, da je slovenski jezik ustavna kategorija in ustava je suveren, ne pa parlament, ki lahko samo določi glavne skrbnike slovenskega jezika: univerzo, SAZU.
Angleščina je jezik izjemne 'sesalne' sposobnosti; več kot polovica besed ni anglosaškega izvora, ampak romanskega, germanskega, grškega, latinskega. Pojem ambasador izvira iz galskega ambaktos, pomeni odposlanca (tako Julij Cezar v Galskih vojnah), diplomacija iz grškega, minister in nuncij latinskega, agreman starofrancoskega, garda germanskega itd. Ne poznam pa diplomatskega pojma slovanskega izvora. Mlajše kolege čaka izdelava diplomatskega slovarja. To bo težaško in dolgotrajno delo, nujno za jasnost misli in dejanj. Diplomatski jezik ni blebet ali leporečje, temveč zelo natančen instrument mišljenja in sporazumevanja. V razvoju jezika in duha je zakonodajalec vedno vsakdanje življenje – ne pa slovničarji.
