Tiskane izdaje
Trideset let obstoja založbe Studia humanitatis (SH) ni toliko zgodba o obstoju neke založbe, njenih edicij, ampak tudi zgodba intelektualnega življenja pri nas. Zato se ne gre čuditi, da je pogovor z dolgoletno urednico Nedo Pagon, ki predaja posle sociologu in predavatelju na Filozofski fakulteti v Ljubljani Jožetu Vogrincu, pripeljal predvsem do analize obstoječega političnega, ideološkega pa tudi medijskega sistema pri nas in širše.
Kaj lahko po tridesetih letih rečemo o založbi SH?
Pagon: Sredi osemdesetih let, ko je bil Jože prvi urednik, smo prevajali, pisali spremne besede, vse smo delali sami, in danes se intenzivno vračamo v te čase. Gledano za nazaj je mogoče ugotoviti, da je to bil dober projekt, ki pa se je neprestano boril z neizmernimi težavami.
Mislite s finančnimi težavami?
Pagon: Večinoma merim samo na finance. Kar zadeva politiko izdajanja, je bila ta vedno avtonomna, prepričani smo bili o programu in vedeli smo, kaj hočemo. Če rečem, da so bili to drugi časi, to ne pomeni, da danes ne potrebujemo tovrstne literature, morda jo potrebujemo še bolj, a zunanje družbene razmere so bile tedaj takšne, da so odločevalci razumeli, da je naša dejavnost inherentna družbena potreba.
Tedaj namreč ni bilo založbe, specializirane za humanistiko, pa tudi dostop do tuje teoretske literature je bil omejen. Na empirični ravni smo imeli odlične stike s francoskimi založniki, generacijsko smo bili pod vplivom francoske nove zgodovine in francoske teorije nasploh, ki je imela tedaj svetovni vpliv. Naša uredniška politika je do določene mere vplivala tudi na študijske programe na univerzi, ko so na primer prevladujoče nemško zgodovinopisje dopolnili Francozi.
Vogrinc: Program, ki smo ga naredili sredi osemdesetih let, je bil zelo obsežen, bil je nacionalni program izdajanja literarne in humanistične klasike. V njem je sodelovalo zelo veliko ljudi. Njegovi dediči nismo le SH, ampak tudi druge založbe, ki še danes izdajajo teorijo, humanistiko in družboslovje. V devetdesetih so poleg SH začele delovati druge male založbe, ki so imele hibridni status. Niso nastale zato, ker bi imel kdorkoli idejo, da bo služil z založništvom, ampak samo zato, ker je bila privatna lastnina v prehodnem obdobju bolj zanesljiva oblika lastnine kot pa javna, ki so jo uničevali in razprodajali.
Kasneje je samodejno nastala delitev dela med nami, manjšimi založbami, SH je prevzela predvsem historično usmerjene discipline pa tudi delež klasike. Vseh trideset let smo zapolnjevali, kar je manjkalo, od Freuda, Foucaulta do Adama Smitha, antropologije, sodobnih tokov v umetnostni zgodovini itd.
V tem pogledu za nazaj se zdi bistveno, da so SH in druge manjše založbe prevzele javno funkcijo, ki je javne ustanove ali državne založbe niso. Zdi se, da danes velik del težav s financiranjem izhaja iz pozabe javne dimenzije teh založb.
Vogrinc: Program je bil sprva zastavljen utopično ambiciozno. Samo z utopično drzno zastavitvijo, več deset prevodov humanistike in družboslovja letno, smo projekt spravili do faze, da smo ga začeli uresničevati in ga vsaj delno uresničili.
Pagon: To je bila vsaj delno uresničena utopija. Njen pomembni moment je bil v tem, da je združila širok krog sodelavcev. Res so se kasneje ti tudi razšli. A tudi zato so se nekatere smeri in založbe etablirale kot posebne.
Vogrinc: Če se obrnemo k razliki med našim delovanjem tedaj in danes, velja poudariti tudi, da je SH vzpostavila edicijske standarde, ki jih dotlej ni bilo: od izbora del, prevoda, urednikovanja, s popolnim znanstvenim aparatom in lekturo. Danes se zdi – in to me najbolj skrbi –, da je razumevanje javnega povsem drugačno kot nekoč. Prevladuje misel, da so družbeni odnosi praviloma zasebni in da je karkoli, kar ima status javnega, izjema. Mi tega nikoli nismo sprejeli. Kar smo počeli kot zasebna založba, smo delali v javnem interesu, v izvirnem pomenu te besede. Ne gre, skratka, za vprašanje pravnega statusa, ampak za javno kot dobrino, brez katere demokratična družba ne more dobro delovati.
Pagon: Vselej smo si prizadevali uporabljati in širiti javno rabo pameti. Izdajanja knjig nismo nikoli vezali na nacionalni interes, ampak je bilo naše izhodišče vselej teorija, analiza, ki ne tiči v nacionalnih mejah, lahko pa jih premika, širi.
Z javno rabo pameti merite na Kantov koncept javne rabe uma, s katerim je utemeljil mišljenje, ki ni podrejeno interesom oziroma potrebam države ali kogarkoli.
Pagon : Tako je. Za nas so se stvari zaostrile, ko se je začelo govoriti, da je knjiga blago. Potem so k temu dodali, da je knjiga tudi blago. A založba naše vrste mora biti javna, ne populistična, ne more računati na trg. Zaradi zunanjih okoliščin nikoli nismo popustili v kriterijih in standardih. Zdaj smo znova v boju za te standarde. Zanimivo: v času našega nastanka je družbeni interes izražala Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL). Tedaj smo to sarkastično pripisali temu, da ima socialistična država slabo vest, v našem projektu pa je videla nišo, s katero bi se lahko ponašala kot razsvetljen vladar.
Vogrinc: Imela je slabo vest, ker ni ustrezala merilom teorije, na katero je sama prisegala. Zato so bili standardi izdajanja, ki smo jih vzpostavili za kulturo, bistveni. Poleg omenjenih meril se mi zdi pomembno, da smo vse knjige vpeljali s spremnimi besedami. Tega, da se knjiga prevede v slovenščino, nismo razumeli kot nekaj samoumevnega, ampak smo ji poskušali utreti prostor, pojasniti, kako naj bi ta vednost delovala.
Uveljavljanje visokih standardov je bilo v prevodih tudi vpeljevanje novih konceptov, novih terminov, novih problematik in s tem pravzaprav šele vzpostavljanje slovenščine kot sodobnega jezika – jezika, v katerem je mogoče misliti enako prebojne misli kot v kateremkoli drugem svetovnem jeziku. SH in druge založbe so z izvirnimi deli dokazale, da je to mogoče. Če se za hip vrnem k spremenjenemu družbenemu položaju: Slovenija se razvija v periferno državo. A bolj kot njena obrobnost je problematično, da perifernosti ne opazimo. Prav tu je potrebna humanistična pa tudi druga teoretska vednost.
Morda se lahko tukaj navežemo na polemiko o izginjanju slovenščine predvsem iz trdih znanosti. Kakšen je vajin pogled na to?
Vogrinc: Seveda se skozi čas spreminja, katera intelektualna orodja morajo družba in intelektualci obvladati, da so na ravni nalog svojega časa. Sposobnost izreči karkoli v maternem jeziku je pri tem ključna. Ne gre toliko za področja specialne vednosti, ampak za raven splošne intelektualne vednosti tudi v disciplinah, v katerih nekdo ni specialist. To je skupna kultura, ostalo so poganjki te skupne kulture.
Pagon: Terminologija se mi zdi zelo pomemben vidik in eden glavnih dosežkov naše založbe. Spomnim se prvih prevodov, kako smo izumljali koncepte, pa se lovili pri antropoloških temah, nato odšli po nasvet, na primer, na medicinsko fakulteto. Takrat se je pokazalo, kako pomembno je sodelovanje med vedami. Mislim, da je bogastvo naroda v tem, da se lahko pogovarja o katerikoli znanstveni temi.
Pri vsem tem se mi zdi ključno vprašanje, zakaj so imele nekoč specializirane kulturne in strokovne revije veliko naročnikov, ogromen družbeni učinek, danes pa so na obrobju ali so že propadle. Kaj se dogaja z intelektualnim življenjem – je to povezano s tem, da se je status javnega spremenil?
Vogrinc : In status teorije je padel, na kar opozarja filozof Zdravko Kobe, ko pravi, da smo prišli pod vladavino mnenja. To bi povezal še z nečim drugim. Družboslovje, ki ga danes priznava neoliberalni svet, služi tehnikam gospostva. Tu merim na tehnike političnega, ekonomskega in celo mentalnega upravljanja. Takemu svetu je teorija kot kritična zavest o alternativnih razvojnih možnostih odveč. To se vidi po tem, kaj se danes na veliko izdaja – priročniki za preživetje. Transcendentalne meditacije ne potrebuješ zato, da bi prišel do nirvane, ampak da zdržiš v vsakdanjem poslu.
Pagon: Tudi zato se še manj zanašamo na bralstvo. Mi nismo popustili v kriterijih, ampak družbeno pričakovanje se je povsem znižalo – in določa, skozi svoje ideološke nakane –, kaj se v javnosti pričakuje, da je prav in kvalitetno. Zato danes obstaja toliko priročnikov o duhovni rasti, izdelovanju samopodobe in tako naprej. Pa tudi podružbljajo se teme, ki so bile izvorno teoretske in bi jih bilo treba drugače obravnavati.
Vogrinc: Zame je kriza poznokapitalistične družbe v tem, da se dela, kot da ne potrebuje teorije. Ta družba deluje po tehnikah gospostva, zaradi katerih je status vednosti upadel. Visoka izobrazba je postala splošno dostopna, kar je sicer zgodovinski dosežek, a dosegli smo ga z bistvenim znižanjem kakovosti, predvsem kritičnega znanja. Prevladujoč odnos do vednosti je, da imam te ravno toliko, kolikor je potrebujem, če pa se pokaže, da je potrebujem več, grem na internet. Zdi se, da je ni treba usvojiti in ponotranjiti, ampak prideš do nje z nekaj kliki. Dejanska vednost je toliko bolj vednost o tem, kaj sploh je vednost in kaj ne.
Pagon: Dodala bi, da družboslovne in sociološke raziskave potekajo pretežno z javnomnenjskimi anketami in ne s teorijo in analizo. Imamo veliko dobrih političnih komentarjev in dobrih sprotnih analiz političnega stanja, nimamo pa poglobljenega študijskega pristopa k velikim družbenim prelomom, ki smo jih lahko doživeli v lastnem 'družbenem laboratoriju'.
V tehnikah vladanja kot obliki političnega delovanja lahko vidimo neko zaslepitev glede pomena teorije. Velika družbena gibanja in emancipatorni procesi v zgodovini so doslej vselej potekali s pomočjo intelektualnih gibanj. Francoske revolucije si na primer ne moremo zamišljati brez razsvetljenskega gibanja …
Vogrinc: Mnoge sestavine družbenih procesov in gibanj so se avtomatizirale ... To pomeni, da je že to, kakšno obliko mora dobiti tako imenovano raziskovanje, absolutno natančno zamejeno. 'Tako imenovano' rečem zato, ker na področju humanistike in družboslovja le zunanje posnema forme raziskav v naravoslovju. Znanstvenoteoretska vrednost tega je nična – gre za ideologijo, ki stoji na mestu vednosti.
Družbena vednost bi morala biti vednost o možnosti potencialnih sprememb. V sociologiji že desetletja ni raziskave družbene strukture, družbene dinamike, kar je najosnovnejši pogoj, da bi začeli delati teoretsko resne družboslovne raziskave o družbenih bojih, gibanjih in perspektivah. Uporabne družbene raziskave bi se lahko začele, če bi imeli te podatke, ki bi jih različni inštituti lahko obdelali tudi z različnih teoretskih vidikov. Država danes bi morala imeti tovrstne konkurenčne produkte in imeti na voljo več razvojnih poti. Slovenska država se je odpovedala kakršnikoli možnosti avtonomnega družbenega razvoja in tudi politike, s tem ko se odpoveduje kritični vednosti v humanistiki in družboslovju.
Pagon: Ob tem pa niso povečali avtonomije tistih družbenih subjektov, ki bi morali biti samostojni, kot je na primer univerza.
Ravno obratno. Bolonjska reforma je podredila univerzo zahtevam trga, gospodarstva in tako dalje. Kooperativa THD, v kateri ste se povezali z založbami Sophia, Krtina, *cf. in Analecta, se mi zdi boljši odgovor na čedalje slabši položaj intelektualne dejavnosti pri nas.
Vogrinc: O iniciativi THD se mi zdi vredno poudariti, da je veliko bolj drzna, kot se zdi na prvi pogled. Naš namen namreč ni kritika uradnikov ali sekretarjev po ministrstvih. Naš minimalni cilj je, da bi tisti, ki predstavljajo državo, sploh prepoznali, da imajo sogovornika, ki hoče izvajati neko družbeno politiko, ki je razvojno naravnana in resnejša od tiste, ki jo oni dejansko izvajajo.
Pagon: In bi tudi naša združba vedela, kdo je njen formalni in odgovorni sogovornik. Kot skoraj povsod drugod je tudi tu odgovornost zakrita in razpršena.
Vogrinc : Za današnji čas je značilno, da se najvišje instance oblasti izogibajo osebni odgovornosti, in to napravijo tako, da poskušajo avtomatizirati politične mehanizme, kot bi nekakšna druga narava samodejno ukazovala, kaj je treba narediti. THD ima konkretne vizije, cilje in družbene potrebe. Nimamo pa sogovornika na politični ravni, ki bi prepoznal našo pobudo kot zahtevo po hitri popravi morda dobro mišljenih ukrepov, a slabo izpeljanih. Naj se Javna agencija za knjigo (JAK) manj ukvarja sama s seboj in več s pomočjo založbam. Rade volje ji bomo pomagali, še posebej pri opozarjanju politike, ki si je izmislila JAK, da teorija v knjigah ni le stvar kulturnega ministrstva, pač pa tudi šolstva in znanosti.
Pagon: Tu bi opozorila na vlogo medijev, ki so bili nekdaj bolj pozorni na našo produkcijo. Ali mediji poročajo o izidu novih knjig, je pomembno, pa tudi, kako strokovne in verodostojne so te ocene. A to spet velja za vse kulturne dejavnosti. Za zdaj še lahko rečem, da – kolikor sploh namenjajo prostora kulturi in znanosti – humanistične teorije ne zanemarjajo.
Vogrinc: Kot sociolog medijev opažam, da komercialni mediji v sodobnem kapitalizmu delujejo kot ideološki aparat globalnega kapitala, ne države. Proizvodnja vednosti je vnaprej podrejena temu, da nekomu nekaj prodaja. Težko je sploh kakšno vednost predstaviti v obliki, da bi bila uporabna ne v pomenu zaslužka, ampak v izvornem smislu grške prakse – da to, kar moramo vedeti, o čemer se želimo informirati, potrebujemo, da bi se kot družba organizirali in skupaj reševali probleme, solidarno, na način, ki nas razvija.
Mediji so aparat za novačenje potrošnikov, vednost pa posredujejo kot blago za specializirano publiko. To za tako kompleksno družbo, kot je danes, absolutno ni dovolj. Krepi se nasprotje med ekonomsko-političnim okvirom medijev kot podjetij in novinarji. Vsaj nekateri med njimi imajo dovolj družboslovnega in humanističnega znanja, da so bolj pozorni na naše težave, kot bi smeli pričakovati glede na strukturo medijev.
Pagon: Najbolj moti, da mediji razglašajo, kaj ljudje želijo ali kaj jih ne zanima. To je žalitev in neodgovornost do bralcev … Potem se pa prilagodijo temu, kar oni mislijo, da zanima ljudi.
Vogrinc: Še v popkulturi ne velja, da se je treba znašati samo na odmevnost pri publiki. Prebojne serije na komercialnih televizijah v ZDA niso uspele, ker bi jih takoj sprejelo najširše občinstvo, ampak ker so dovolj vplivni producenti vztrajali, da so si pridobile intelektualno kritično publiko in šele od tod naprej tudi širše občinstvo. Tako inovacije pronicajo v širšo družbo.
Tu bi se navezala na nedavni simpozij o Utopijah, ki ste ga organizirali. Verjetno ne pretiravamo, če rečemo, da politiki danes manjka prav pogled v prihodnost, ki pa je ključen za vsako utopijo.
Pagon: Konferenca je dobila večji pomen, kot smo mislili. Tvegati z arhaično zadevo, kot je utopija, je bilo pogumno. Potrdilo se je, da nismo nagnjeni k spremebam,ampak k negativnim utopijm in distopijam, ki se napajajo iz načrtnega podružbljanja strahu. Velik problem je, kako misliti alternativo, da bi mislili tudi prihodnost. Pa tudi , kako »legalizirati« pravico do imaginacije kot političnega orodja.
Vogrinc: Večina govorcev je pazila, da utopije ne bi reducirali na nekaj drugega, potem pa je vse vleklo v redukcijo utopije na goli ideal. Problem je v tem, da je po padcu berlinskega zidu močna težnja, na desni in levi, da se poskuse realizacije drugačne družbe, ki so gledano s perspektive zmage globalnega kapitalizma spodletele, razglasi za utopije. Kakor da je utopija nekaj v temelju spodletelega. Trdim, da je to perspektivna iluzija, da je to sklepanje po principu lisica in kislo grozdje: ker tega nisem dosegel, tega ni bilo vredno poskusiti. Bolj produktivno je pogledati, kaj od utopičnega se je vseeno realiziralo, pa četudi v popačeni obliki. Nekateri razpravljalci, na primer Miklavž Komelj, so opozorili, da to, kar dosega tehnološki razvoj, močno presega zgodnejše in nekdaj utopične zamisli. To velja tako za pozitivne utopije, še bolj pa za distopije. Zgodovinski potek razveljavlja bojazljivost v mišljenju.
Pagon: Utopije je treba videti kot tisto, kar daje pogum, kar omogoča videti drugače.
Vogrinc: Gre za to, da vidimo, da so v napetosti družbenih praks prisotni elementi utopijskosti: pogumnega zamišljanja in obratov v tem, kako rabimo družbeno imaginacijo, kako smo sposobni iz utečenega preiti v nekaj kritičnega in ustvarjalnega.
Sklenila bi z optimistično observacijo: čeprav naklade knjig padajo, so teoretski dogodki, kot so predavanja, vselej presenetljivo dobro, celo množično obiskani.
Pagon: Tudi mene to preseneča, sploh ob poplavi vseh vrst dogodkov. To je vendarle znamenje zaupanja v mišljenje, le da bo nemara treba še kar dolgo čakati, da bo dovolj hudo in se bo kaj spremenilo. Mimogrede, legenda pravi, da je Peter Božič opozoril, da je na Slovenskem dno nekoliko nižje. A spremembe se ne zgodijo kar tako.
Vogrinc: Sam sem bolj skeptičen. Veliko ljudi prihaja na konference in srečanja morda tudi zato, da bi se izognili poglobljenemu študiju ali da ne bi zamudili kaj pomembnega v družbenem dogajanju, če bi se namesto s prakso ukvarjali s teorijo. Taka bojazen si zasluži nekaj prezira in ignoranco. Obstoj zelene zbirke SH zadnjih trideset let, še posebej debelejših knjig, je povabilo: zapustite za nekaj časa obstoječe, samo če se boste dovolj globoko spustili v zeleni svet, se boste lahko spopadli z obstoječim.
