Tiskane izdaje
Jasmin B. Frelih je s prvencem Na/pol naredil veliko: navdušil je precej bralcev in literarnih kritikov, roman je dobil nagrado knjižnega sejma za prvenec, uvrstil se je v finale kresnika, zastopal Slovenijo na budimpeškem festivalu prvencev, zdaj je dobil še nagrado EU za književnost.
Leta 1986 v Kranju rojeni pisatelj je študiral primerjalno književnost in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani; preden se je temeljito posvetil pisanju, je kot soustanovitelj paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. pet let investiral v urejanje istoimenske revije. Evropska komisija podeljuje nagrado EU za književnost (EUPL) v sodelovanju s konzorcijem treh evropskih združenj – Evropske zveze založnikov, Evropskega pisateljskega sveta in Zveze evropskih knjigotržcev.
Vsako leto je po sistemu rotacije izbrana skupina enajstih ali dvanajstih držav, ki predlagajo svoje kandidate. Slovenski avtorji so se doslej potegovali za nagrado leta 2010, ko jo je prejela Nataša Kramberger za Nebesa v robidah, in leta 2013, ko je bila nagrajena Gabriela Babnik z romanom Sušna doba.
Gospod Frelih, vaše potovanje s prvencem ni kratko: jeseni 2013 vas je Na/pol pripeljal na piedestal, namenjen najboljšemu prvencu slovenskega knjižnega sejma, pred poletjem 2014 na Rožnik med pet finalistov Delove nagrade kresnik, zdaj še v Bruselj. Kako se zdaj razumete s tem romanom?
Res sva prestala že precej dogodivščin. Ko sem ga pisal, sem bil jaz Don Kihot, ki ga je z vsako naslednjo stranjo pehal v novo norost, in me je on, kot Sančo Pansa, vztrajno miril s tistim, kar je bilo že napisano – toda ko je izšel, sta se vlogi zamenjali. Zdaj se on zapleta v nove in nove vratolomnosti, jaz pa mu sledim in se trudim, da vedno odnese celo kožo, kakšna praska gor ali dol.
Mnogi avtorji vedo povedati, da jih napisano ne zanima več, ker ustvarjajo nov tekst, nove tekste. Že ob kresnikovski nominaciji ste omenili, da ste pisali roman 'tako dolgo nazaj, da ne morem z gotovostjo trditi, da je to odraz moje teoretske usmeritve'. Minilo je še več časa, zdajšnja nagrada in verjetni prevodi vas bodo znova približali prvencu. Vam bo to odveč?
Sicer nisem strasten privrženec ponovnih branj, ker toliko literature še ne poznam, toda Razpad Chinua Achebeja preberem vsako leto že od srednje šole. Jaz se spreminjam, moje branje se spreminja, roman se mi spreminja pred očmi. Podobno je z Na/pol. Razumem ga na nove načine, kot vedno znova drugače razumem sebe. Do romana sem ustvaril neko zdravo distanco – stvarem, ki so bile takrat še boleče blizu, sem malo obrusil robove, tako da ga zdaj, kar zadeva novo ustvarjanje, držim pred očmi ravno toliko, da se ne ponavljam.
Nagrada EU za književnost ima neobičajen profil. Zmaga je kandidatom iz članic EU tako rekoč ciklično zagotovljena. Občutek, da bo vaš prvenec najbrž preveden v dolg niz evropskih jezikov, verjetno ni slab?
Občutek je krasen. Literatura evropskih jezikov je tista izvirna kakofonija, iz katere je roman pravzaprav izšel, in zelo me veseli, da mu bo zdaj omogočeno malo glasneje zavpiti nazaj vanjo.
Kje ste pisateljsko zdaj, po lanski zbirki kratke proze Ideoluzije? V novem romanu?
Zgrajeno imam že okostje knjige novel, za roman pa že nekaj let kopičim motive in zbirke vednosti, pisati pa ga bom začel v trenutku, ko srečam, spoznam ali najdem še zadnji manjkajoči lik.
Pred dvema letoma ste v vrtincu kresnikovskih besedovanj omenjali pripadnost generaciji, rojeni v osemdesetih letih, generaciji posameznikov, kot je zapisal Tibor Hrs Pandur, ki 'ne vedo, kdo so in kam gredo'. Kakšen je vaš občutek danes? Kakšen je vaš odnos do angažiranosti? Je vse, kar ima avtor povedati o svetu, v njegovem tekstu ali je angažma lahko tudi nekaj zunajliterarnega?
Glede usode naše generacije – tako literarne, ki sem jo imel v svojem uredniškem delu pri reviji Idiot priložnost spremljati od blizu, kot širše – nikoli nisem bil pesimist, čeprav smo zaradi eskapad 'gospodarjev vesolja' prav zares neslano dolgo tičali na čakalni listi polnomočnega vstopa v družbo, toda čas je na naši strani in trdno sem prepričan, da nam bo uspelo. Angažma je vsekakor dobrodošel tako znotraj kot zunaj literarnega dela, vendar vsak, ki se v življenju ukvarja s prozo, dobro ve, da je potrpežljivost vrlina.
