Je naša doba predvsem sivkasta?

Lingvistka Annie Mollard-Desfour: Francozom je približala modro, rdečo, rožnato, črno, belo in zeleno barvo, zdaj je izdala slovar sive.

Objavljeno
29. december 2015 16.59
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Pariz je sivo mesto, novembra­ še posebno, in sploh letos po terorističnih napadih se je odelo­ v poudarjeno sivino. Takrat, nekaj dni po moriji, sva se dobili z avtorico Sive, pa ne pogrošno erotične Gray, ki je globalno obsedla ogromno bralstva, ampak novega slovarja barv: Le Gris. Znana francoska lingvistka in leksikografinja Annie Mollard-Desfour v njem raziskuje, kaj vse se s sivo ­dogaja v jeziku.

Doslej je že približala Francozom, kako je v sodobnem (francoskem) jeziku – 20. in tudi 21. stoletja, kolikor ga je preteklo – z modro, rdečo, rožnato, črno, belo in zeleno barvo, tokrat je na vrsti siva, medtem ko si je za prihodnje zadala, da bo slovarsko v ločenih knjigah obdelala še vijoličasto, rumeno, oranžno in rjavo. V barvah je veliko fizike, a še več kulture, sociologije, psihologije, religije, športa, nemalo simbolike in poetike, tudi politike.

V sivi resda ni ali je vsaj bolj malo političnosti, saj: katera stranka ali kdo od politikov in političark pa bi hotel spominjati na sivo miš? Siva eminenca že, to si zagotovo želi biti marsikdo, ne pa neopazna in pusta figura. V življenju in sploh v politiki se zdi ljudem pomembno štrleti, ne bledeti v monotoni sivini, kakršno so, kot je izbrskala avtorica, pripisovali brezizraznemu govorcu Stalinu.

Nekaj vmes in središče vsega

Semiologinja v CNRS (Nacionalni center za znanstvene raziskave) Annie Mollard-Desfour, s katero sva se – tako kot pred slabimi tremi leti, ko sva se pogovarjali predvsem o močnih barvah – dobili na sivo jutro v pariški kavarnici Au Père Tranquille, se sprašuje, »ali ne bo prav siva barva naše dobe. Siva kot nekaj vmes med belo in črno: lahko posvetli ali potemni, se prevesi v življenje ali ugasne v smrt. Lahko bi rekli, da je tudi naš čas takšen.« Kameleonski, dvoumen, dvoličen, temačen in svetel, senčen in sončen, je zbledela črnina ali umazana belina; odvisno od zornega kota.

Meje niso ostro izrisane, odtenkov ni le petdeset, siva lahko sije srebrno kot luna ali pa je ugasla kot pepel. Je barva mesta, zagotovo Pariza in pariškega neba, Eifflovega stolpa, na splošno urbanizacije, še posebno industrije in tehnologije, napredka, a hkrati prahu, onesnaženja, mestne umazanije; smetiščna kanta je prav tako siva, dokler ni v sodobnem času postala še zelena, rumena, modra, rjava, črna.

»Sivkaste so francoske revne četrti in socialne stolpnice HLM, v francoščini je siv prav tako Drugi; zato ker je njegova koža temnejša.« Za takšne označujejo Arabce, kakor tudi zunajzemeljska bitja (tem resda pravijo še »zeleni«), in za takega so imeli Michaela Jacksona, enega najuspešnejših glasbenikov vseh časov, čigar velika obsesija je bila postati bel.

Siva je od nekdaj barva zrelosti in starosti, srebrnih las, in tako je bila vsaj nekdaj, ko je bila starost še čislana, barva modrosti in znanja. Zdaj, kot pravi avtorica slovarjev barv, vsaj v francoski družbi prva misel ob izrazu siv ni starost, ampak slabo, turobno vreme, temno nebo.

»A v določenem obdobju srednjega veka sivo ni pomenilo le slabo, ampak je, drugače od črne, simboliziralo upanje. [...] Označuje še nevtralnost, predvsem za Goetheja pa je siva pomenila središče in izvor vseh drugih barv. V njej se mešajo.« Po eni strani uteleša, kot je še mogoče razložiti, nekaj mlačnega in medlega, povprečnega in – kdo v teh časih še hvali povprečnost – slabo torej, po drugi pa je tudi barva prikrivanja in zakrivanja, varanja, skrivnostnosti, zarote.

»Včasih so bile hišne pomočnice oblečene v sivo: da bi bile čim manj opazne in ne bi motile družinskega življenja.« Književnost je lepo popisala, da so videle in vedele več, kot bi si kdo želel verjeti, oprezale so od strani; zato v sivi barvi ni razbrati le anonimnosti in nevidnosti, tudi ponižnosti, ampak še določeno potuhnjenost, celo vohljanje in vohunjenje. Diplomacija je prav tako sive barve. In še marsikaj se skriva v njej: melanholija in samota, v francoščini tudi pijanost, je barva ekonomije in revolucije: denimo tiste sivih panterjev, pa še elegance in luksuza: sivo so vzeli za svojo pri Diorju.

Mesto v literaturi

Raziskovalno delo Annie Mollard-Desfour je od leta 1998 leksikalno »igranje« z barvami, z njihovim izvorom in simboliko. Izrazje, povezano z njimi, išče v književnosti, kjer so se nad sivo najbolj navduševala imena, kot so Samuel Beckett, Louis Aragon, Marguerite Yourcenar, tudi Philippe Claudel, avtor spremne besede v Sivi, ki v sivini prepoznava nemalo nežnosti in mehkobe. Sivo je še marsikaj in v različnih jezikih to niso nujno vselej iste stvari … Tudi molk bi lahko bil sivkast, a popolna tišina je ­vedno samo bela.