Tiskane izdaje
Očitno je, da se je v slovenski poeziji pojavil močan in prodoren pesniški glas. Anja Golob je namreč dobitnica že druge Jenkove nagrade v zelo kratkem času. Prvo je dobila leta 2014, drugo letos za zbirko z naslovom Didaskalije k dihanju (samozaložba). Jenkova nagrada je stanovsko priznanje društva slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko v zadnjih dveh letih.
Žirija, ki ji je predsedoval Goran Dekleva, v njej pa so sedeli še Ana Geršak, Majda Kne, Igor Divjak in Veno Taufer, je na seznam petih nominirancev uvrstila zbirke Didaskalije k dihanju Anje Golob, Poezija za avtomehanike Blaža Iršiča, Azur Mete Kušar, Tišima Uroša Praha ter Sladke pogačice Toneta Škrjanca.
»Najprepričljivejša, najtehtnejša, najmočnejša, najbolj inovativna, motivno, tematsko in oblikovno najbolj sveža, najbolj raznovrstna in vsestranska je po mnenju žirije zbirka Didaskalije k dihanju Anje Golob. Tu so pesmi, tu so verzi, ki bodo, sem prepričan, z nami še dolgo.
Ko se je zdelo, da skorajda ni več mogoče napisati dobre ljubezenske pesmi, naš cinizem bleščeče demantira Srce, ki ljubi, ljubi. Ko se je že zdelo, da je poezija danes samo še igračkanje z neobveznimi besedami, naš cinizem bleščeče demantira Mreža nad manežo. Ko se je že zdelo, da smo sposobni samo še cinizma, nas na laž postavi Vdih. Seveda nam ni ušlo, da še nihče v zgodovini podeljevanja Jenkove nagrade ni prejel tega visokega priznanja dvakrat v treh letih.
Toda ne počastiti Didaskalij bi slej ko prej pomenilo dati prednost konsideracijam, ki niso strogo literarne, pred poezijo samo. In kdo, če ne prav Jenkova nagrada, bo sploh še dajal prednost poeziji pred vsem drugim?« je med drugim zapisal predsednik žirije Goran Dekleva.
Hoja po robu
Anjo Golob (1976) smo dolgo poznali predvsem kot gledališko kritičarko in dramaturginjo. Njen prestop v poezijo se je zgodil, ko je leta 2010 izdala pesniško zbirko V roki. V kritiki te zbirke, ki jo je napisala Jelka Kernev Štrajn, beremo, da se Anja Golob v eni od pesmi razglasi za pesnico, ki »hodi po robu«, Dolar pa ji v spremni besedi te knjige odgovarja z besedami: »Pesem sama je ta rob.« Sicer pa si je bila kritika edina, da se je pojavila prodorna, senzibilna in nadarjena avtorica. Druga knjiga, Vesa v zgibi, ki je izšla leta 2013, je to potrdila, Anji Golob je prinesla tudi Jenkovo nagrado. Tu so se zadeve nekoliko zapletle, kajti Anja Golob je zavrnila denarni del nagrade. Kot je kasneje pojasnila, je bilo razlogov za zavrnitev več, glavnega pa je pojasnila z besedami Oscarja Wilda iz teksta Človeška duša v socializmu: »Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine.« Bila je namreč mnenja, da literarne nagrade ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev, kar je Jenkova nagrada takrat bila, imela je namreč sponzorja.
Kot je povedala v intervjuju za Delo, je zavrnitev finančnega dela nagrade nedvomno zaznamovala njen vstop v širši javni prostor. V tem istem intervjuju je povedala tudi, da »gre pri poeziji za neko posebno vrsto bivanja, poslušanja, opazovanja sveta« ter da »ponuja poezija svojstven in neponovljiv stik z univerzumom«.
Šest let po izidu prvenca je pred nami tretja pesniška knjiga Anje Golob Didaskalije k dihanju, ki je izšla v samozaložbi. Igor Divjak je v recenziji, ki je bila objavljena v Delovih Književnih listih, zapisal, da je pesnica zasnovala strukturo zbirke kot variete, v katerem nastopajo različni liki in diskurzi njene zavesti. Kljub varietejski formi Anja Golob tudi tokrat ni nič manj brezkompromisna kot v prvih dveh zbirkah, še pravi Divjak in dodaja, da največje mojstrstvo pesnica doseže v nekaterih pesmih, ki so pisane brezosebno in s skoraj znanstveno natančnostjo podajajo gibanje elementarnih plasti sveta, predvsem vode.
Uspeh v tujini
Zadnje čase se je Anja Golob zelo uveljavila tudi v tujini. V švicarskem Neue Zürcher Zeitung so jo v recenziji prevoda njenih pesmi ab und zu neigungen pri založbi hochroth označili za vrtoglavo nadarjeno pesnico. Njene pesmi »imajo neko grobo eleganco, z jasnim, močnim jezikom, ki se ne brani novih stvaritev, vendar pa nikoli tega ne počne namerno ali zmedeno. Golobova najde neverjetne prispodobe, s katerimi spoznava srečo, ki nikoli ne traja dolgo. Ima osredotočeno besedno moč, ki povzroča vrtoglavico,« so med drugim zapisali o njenem delu.
Omenimo še, da je Anja Golob s skupino somišljenic leta 2013 ustanovila založbo VigeVageKnjige.
Raje pišemo kot beremo
Žirija je v skladu s pravilnikom ocenjevala pesniško bero, ki je izšla med 1. oktobrom 2014 in 1. oktobrom 2016. Po podatkih Nuka je v tem času izšlo skoraj 500 naslovov poezije, čeprav je res, da je bilo vmes tudi kar nekaj ponatisov, izborov in podobnega, kar ni prišlo v izbor za nagrado. Predsednik žirije Goran Dekleva pravi, da je iz tega podatka razvidno, da Slovenci še vedno zelo radi pišemo poezijo.
»Nemara bi lahko celo rekli, da pesmi raje pišemo kakor beremo, kaj šele kupujemo, saj se mi zdi, da se – slej ko prej sledeč neizprosni ekonomski logiki – vse manj izdajateljev odloča v svoj založniški program uvrščati poezijo. Kaj to dolgoročno pomeni za naš pesniški obrat, za njegovo notranjo raznolikost in za pretočnost poetik ter idej, ni povsem jasno, sam pa se bojim, da je v butičnem objavljanju pesmi na internetu, se pravi zgolj na osebnih spletnih straneh posameznih avtoric in avtorjev, nekaj žalostno solipsističnega, nekaj, kar bo še zmanjšalo veljavnost pesmi kot zastavka v javni komunikaciji, pisce in bralce pa navsezadnje osiromašilo.«
O trendih v sodobni slovenski pesniški produkciji pa predsednik žirije za Jenkovo nagrado pravi: »Očitno je, da pesniško ustvarjanje v slovenskem jeziku zdaj že lep čas ne pozna skupnega imenovalca, to je dominantne poetološke ali idejne usmeritve.
Če se, na primer, Meta Kušar v svoji nominirani zbirki, pisani v močno metaforični govorici, ki se dovolj očitno napaja pri tradiciji našega neomodernizma, razglaša za zavetnico klasičnih, metafizičnih vrednot evropske civilizacije, lepote, resnice in transcendence, je Tone Škrjanec, nasprotno, avtor, ki na poudarjeno metonimičen način upesnjuje vse, kar je majhno, drobno, na videz efemerno, kar pa je vendarle edina realnost, do katere imajo naši čuti vsaj provizoričen dostop in je zato neskončno dragocena. Je torej slika, ki jo ustvari pet nominiranih zbirk, če jih postavimo drugo poleg druge, povem sredobežna in neenotna? – Tako daleč le ne bi šel. Zdi se mi namreč, da prav vsi nominirani naslovi pripovedujejo – vsak na svoj, idiosinkratičen način, kajpada –, da je pritisk zunanjega sveta komaj vzdržen ali celo nevzdržen.
Da obstaja nevarnost, da se bomo vsi skupaj, rečeno z Danetom Zajcem, spremenili v isteže, zaradi česar velja poiskati način, kako bi se iz te šablonskosti, skrepenelosti prebili v resnično živost.«
Anja Golob danes na podelitev nagrade v Kranj ni prišla, opravičila se je, saj je v tujini, na pesniškem festivalu v Münchnu, je pa nagrado sprejela, saj sredstva zanjo to pot prihajajo iz javnega vira, iz programskega razpisa Javne agencije za knjigo. Nagrado, ki je vredna 1000 evrov, bo Anja Golob prevzela v okviru dogodkov na Slovenskem knjižnem sejmu.
