Tiskane izdaje
»Sovražim potovanja in raziskovalce. Zdaj pa se sam pripravljam, da bom opisal svoje odprave.« S temi besedami Claude Lévi-Strauss začenja svojo knjigo Žalostni tropi, v kateri opisuje svoje bivanje med brazilskimi Indijanci, ki mu je dalo gradivo za poznejša dela.
Prvi stavek je tudi eden največkrat citiranih Lévi-Straussovih stavkov. Žalostni trope, ki so v Franciji izšli leta 1955, je pravkar v slovenskem prevodu Suzane Koncut izdala založba Studia Humanitatis. To veliko delo je mogoče brati na več načinov, tudi kot potopisni roman, napisan v velikem slogu in lepem jeziku, in tudi kot razmišljanje o človeku, njegovem mestu v družbi in vesolju.
Mogoče ga je brati tudi kot znanstveno delo, vendar med tistimi antropologi, ki se prištevajo k znanstvenikom, o znanstveni vrednosti knjige vse do danes ni enotnega mnenja. Eden izmed teh je tudi pisec spremne besede k slovenski izdaji Bojan Baskar.
Avtorica tega članka še nisem naletela na spremno besedo, ki bi bila do dela in njenega avtorja tako kritična, kot je ta. Če bi potencialni bralec Žalostne trope želel prebrati zato, ker po mnogih kanonih velja za humanistično klasiko in ker jo je napisal eden največjih antropologov 20. stoletja, a bi najprej, kar je sicer bolj redko, prebral spremno besedo, te knjige ne bi bral. Knjig že tako in tako skoraj nihče ne bere, zakaj bi potem sploh bral tiste s slabo popotnico same založbe.
Toda navadni, neznanstveni bralci knjigo beremo z velikim užitkom. Še več, čeprav je že stara, nikakor ne daje tega vtisa, kar pomeni, da govori tudi o stvareh, aktualnih tudi danes, ne glede na vse spremembe v svetu.
Avtor in delo
Ob branju knjige si vedno ustvarimo vtis tudi o njenem avtorju, o njegovem značaju, pameti in sposobnosti pisanja. Claude Lévi-Strauss (1908–2009) ne ustvari vtisa človeka z najboljšim značajem, predvsem zaradi močno poudarjenega ega in indiferentnega, celo hladnega, brezčutnega odnosa do ljudi v svoji odpravi, do pripadnikov plemen, ki jih je preučeval in do živali.
Na primer svojo prvo ženo, ki je bila etnologinja, še preden je to postal sam, in je bila z njim v prvi odpravi k brazilskim staroselcem, v knjigi omeni samo enkrat, drugih sodelavcev pa sploh kot da ni bilo. Drugo sta sama tema knjige in slog pripovedi, ki bralca vlečeta, ne nazadnje tudi zaradi opazovalnega in pripovednega daru ter modrih misli, ki jih je avtor nanizal v obilici.
Znanstveno ali ne
O tem, koliko so Žalostni tropi (ne)znanstveni, naj se prepirajo znanstveniki. Kaj je Lévi-Strauss pri plemenih v odročnih predelih Brazilije res videl in kaj je plod njegovega literariziranja, bodo morda nekoč razčistili, če se jim bo zdelo vredno, a za zdaj še nič ne kaže. Da gre za literarno delo, pa ni nobenega dvoma.
Znano je, da si je Lévi-Strauss na terenu delal zapiske, menda ne zelo natančnih, in da je pisal tudi po spominu, saj je Žalostne trope napisal šele dve desetletji po zadnji odpravi in to v vsega štirih mesecih, potem ko je dobil ponudbo založnika. Levi Strauss je tudi sam pozneje dejal, da je imel velike literarne ambicije in da bi bil zadovoljen, če bi postal Joseph Conrad antropologije.
Žalostni tropi, ki so izšli po knjigi Rasa in zgodovina (1952), so Lévi-Straussu prinesli vstopnico v prestižno javno visokošolsko ustanovo Collège de France, leta 1973 pa je postal član Francoske akademije. Delo je postalo antropološki bestseler in brali so ga vsi, podeljevalci prestižne Goncourtove nagrade pa so javno obžalovali, da ga ne morejo nagraditi, ker ni roman.
Mešanica zvrsti
Knjiga je dnevnik, intelektualna avtobiografija, potopis in filozofska refleksija o potovanju, etnografsko poročilo, etnološka študija ter zelo osebno pričevanje obenem. V znanstveni objektivizaciji neposrednih psihofizičnih izkušenj na terenu Lévi-Strauss vidi pravi smisel etnografije.
V 20. stoletju je večina socialnih antropologov sprejela etnografijo kot način preučevanja, ko antropolog zares živi v drugih družbah, ki jih preučuje, da v njih hkrati sodeluje in jih opazuje.
Lévi-Strauss je trdil, da ima misel, um tako imenovanega divjaka enako strukturo kot misel tako imenovanega cviliziranega človeka in da so človeške lastnosti povsod enake. S to ugotovitvijo v Žalostnih tropih se je vzpostavil kot ena osrednjih osebnosti v strukturalistični misli. Strukturalizem, ki je segel na številna področja humanistike, je opredeljen kot iskanje osnovnih vzorcev mišljenja v vseh oblikah človekove dejavnosti.
Povedano drugače, za Straussa je ključ za razumevane kulture v razumevanju modela, strukture človekove misli, ki je v ozadju vseh njegovih dejavnosti – če imamo vsi iste zakonitosti misli, potem med ljudmi nasploh ni nobenih temeljnih razlik.
Slava na več področjih
Slava, ki je je bil Claude Levi-Strauss obilno deležen za časa svojega sto let dolgega življenja, je bila razpršena na različna področja in ne zgolj na antropologijo, kjer je bil vrhunska avtoriteta. Bil je eden od tistih francoskih intelektualcev, ki je, tako kot na primer Jean-Paula Sartre, Simone de Beauvoir, Michel Foucault, Roland Barthes, Jacques Derrida in Paul Ricoeur, svoj vpliv širil na različne discipline, predvsem filozofijo in sociologijo. Sam Lévi-Strauss je sicer imel svoje delovanje za čisto antropologijo, obenem pa je užival v literarni slavi, ki jo je pripisati predvsem Žalostnim tropom.
Claude Lévi-Strauss se je rodil leta 1908 in študiral filozofijo v Parizu. Po nekajletnem poučevanju filozofije v gimnaziji je 1935 sprejel ponudbo francoske vlade, da bi sodeloval v francoski kulturni misiji v São Paulu v Braziliji. Na tamkajšnji na novo ustanovljeni univerzi je bil gostujoči profesor sociologije. Leto po prihodu v Brazilijo, leta 1935, se je podal na prvo ekspedicijo raziskovat obrede, mite in življenjske navade indijanskih plemen – Kaduvejev in Bororov v zvezni državi Goiás v središču Brazilije.
To je bil šele uvod v drugo ekspedicijo leta 1937 v do tedaj neznano področje Mato Grosso, kjer je raziskoval navade plemen – Nambikvarov in Tupijcev-Kavahibov. Majhni raziskovalni ekipi je uspelo po pustolovskih poteh prodreti s središče tega zakotnega območja. Tu je pravzaprav Lévi-Strauss začel resno delo antropologa in etnografa, tu je opazoval navade posameznih kultur in ugotovil univerzalne strukture, ki so značilne za vse človeške družbe.
Kulturno okolje odločujoče
Kultura je v prvi vrsti tista, ki formira človeka, ljudje iz istega kulturnega okolja so si v vsej rasni raznolikosti bolj podobni, kot so si podobne iste rase, ki živjo v različnih kulturnih okoljih.
Uspelo mu je pridobiti zaupanje plemen in na koncu odprave je imel gradivo za knjigi Elementarne strukture sorodstva (1949) in tudi za knjigo Žalostni tropi, ki je izšla šest let pozneje.
V Francijo se je vrnil malo pred začetkom druge svetovne vojne in v Brazilijo se kljub svojim željam ni vrnil vse do leta 1985, ko se mu je pokazala priložnost za službeno potovanje s predsednikom Françoisom Mitterrandom. Po vrnitvi v Francijo se je pridružil vojski na Maginotovi liniji, ko je Francija kapitulirala, je bil demobiliziran in prisiljen je bil reševati golo življenje.
Leta 1941 je emigriral v ZDA, saj so ga kot Žida v Franciji ogrožali nacisti, od koder se je v Pariz vrnil 1948. Collège de France je 1959 ustanovil katedro za socialno antropologijo, kjer je Levi Strauss predaval vse do upokojitve 1982.
Strukture
Velik odmev knjig, poleg Žalostnih tropov tudi Strukturalne antropologije (1958), je bil tudi rezultat tega, da je bil Lévi-Straussov pristop drugačen od metode tradicionalne etnologije. Radikalno se je oddaljil od etnocentričnih klišejev in dogem, ki so prevladovali v teh vejah in ki so izhajale iz kolonialne ideologije o groznih in nerazvitih ljudeh in jih zamenjal z objektivnimi opisi sorodstvenih odnosov, obredov in mitov teh ljudstev in plemen. Bolj pomembno mu je bilo najti strukturalne podobnosti in razlike in tako določiti koordinate, ki uravnavajo družbeno življenje pod naravno določenimi pogoji.
Claude Levy Strauss je sovražil potovanja vse življenje. Potoval je samo, da bi prišel do rezultatov. V nekem smislu je bil zelo ambiciozen, po drugi strani pa antropologije ni jemal tako resno kot nekateri njegovi kolegi.
»Ne verjamem, da je moje delo znanost v strogem pomenu besede in ne verjamem, da so naše tako imenovane humanistične in družbene znanosti zares znanosti. Zato je zame znanstvena refleksija, kakršna se kaže v vsej svoji veličini v biologiji ali fiziki kot svetilnik. Gledam ga, nesrečni strokovnjak za menda humanistične znanosti, ocenjujem svojo neskončno nespretnost in pravim sebi, da moram težiti k njemu kolikor le lahko, čeprav se zavedam, da ga nikoli ne bom dosegel.«
Religije
Za ponazoritev Lévi-Straussovih modrih misli pa tale izjemni delček s konca Žalostnih tropov: »Ljudje so zasnovali tri velike verske poskuse, da bi se rešili preganjanja mrtvih, zlohotnosti onstranstva in tesnobe pred magijo. V približnih presledkih pol tisočletja so si zaporedoma zamislili budizem, krščanstvo in islam. In osupljivo je, da posamezne etape glede na prejšnje še zdaleč ne pomenijo napredka, ampak prej izpričujejo nazadovanje. Za budizem ni onstranstva. V njem je vse omejeno na radikalno kritiko, kakršne ne bo človeštvo nikoli več zmožno in na koncu katere modrec prispe do zavračanja smisla stvari in bitij: disciplina, ki razveljavlja svet in ukinja samo sebe kot vero.
Krščanstvo, ki znova podleže strahu, spet vzpostavi drugi svet, njegove upe, grožnje in poslednjo sodbo. Islamu ne preostane drugega, kakor da z njim poveže še tukajšnjega: posvetni in duhovni svet se združita. Družbeni red se okiti z veljavo nadnaravnega reda, politika postane teologija. Navsezadnje duhove in prikazni, ki jim praznoverje vendarle ni moglo podeliti življenja, nadomestijo še preveč resnični gospodarji, za povrh pa jim je dovoljeno tudi to, da si lastijo onstranstvo, kar pa še dodaja svojo težo k že tako tlačeči teži tuzemskosti.«
