»Podobno kot letošnje poletje ni služilo svojemu standardnemu namenu, se je tudi moje branje iz tipično poletnega, torej takšnega, ki prijetno sprošča in/ali/oziroma krpa luknje za nazaj, kmalu prelevilo v precej bolj ciljno naravnano.
Najprej ob vodenju kresnika, kar je potegnilo za sabo Peršakove Usedline, Lenkova Telesa v temi in Začaranega Odiseja Evalda Flisarja, potem pa zaradi oddaje Odprta knjiga, preobražene Knjiga mene briga, ki bo v prvih treh izvedbah izpod moje jurisdikcije razmišljala o Neobstoječem vitezu Itala Calvina, Enaki glasbi Vikrama Setha in romanu Ni je več Gillian Flynn. Slednji sicer absolutno spada v rubriko plažno-brisačnega čtiva, vendar je bil tudi ta bran skozi prizmo fenomenov žanrskega pisanja, literarne uspešnice in vprašanja meje med šundom in tako imenovano visoko literaturo, torej kot-da-teoretsko.
Če temu dodam prebiranje slovenskih ljudskih pravljic ter vztrajno prelistavanje Enci benci na kamenci, oboje izrazito katalensko obarvano, se moje bralsko poletje nekako zaokroži. Bilo je nadvse prijetno, ciljni naravnanosti navkljub.«