Tiskane izdaje
Zgodbe iz knjige Deset zgodb o kajenju Stuarta Eversa (Modrijan) so izrazito ameriške. Osredotočajo se na dogajanje, na zgodbo, v okviru katere pridejo v ospredje predvsem medosebni odnosi ter osebne travme, frustracije in prelomne življenjske situacije, navadno trpke ali izrazito neugodne.
Srečamo se denimo s protagonistko, ki je dolgoletna (očitno kronična) psihiatrična bolnica (v zgodbi Stvari se zdijo tako daleč, tukaj), pri čemer je pomenljivo, da je za okolico najbolj moteče in odklonsko prav njeno kajenje. V tej zgodbi vstopa v tekst motiv cigarete kot tisti faktor, ki podeljuje protagonistki največ vpetosti v realnost, s cigareto postane normalna.
Zaradi odpora, ki ga svakinja čuti do kajenja, pa tudi v tej skorajda ukradeni (»prikajeni«) normalnosti postaja odklonska. V Kaj je v Swindonu? je vonj po (oziroma njegova odsotnost) cigaretah odločilna sprememba pri protagonistu; nekdanje dekle, ki se želi ponovno sestati z njim, nazadnje ne more renovirati njunega odnosa, ker je nehal kaditi – to jo je sicer prej vselej nerviralo, zdaj pa ravno zato, ker ne smrdi (diši?) več po cigaretah, ugotavlja, da ni več moški, v katerega se je nekoč zaljubila.
Cigarete v tej zgodbi označujejo značaj in pomenijo nekakšno lahkotnost bivanja, sproščenost, energičnost, nonšalanco, ki izginejo, ko lik neha kaditi (in pridobi druge osebnostne lastnosti).
V zgodbi Podzemna je cigareta – nasprotno – tisto, kar sproži katastrofo; junak z malomarno odvrženo vžigalico, s katero si je po razhodu z dekletom prižgal cigareto in zanetil požar, v katerem umre 31 ljudi. Njegova pomiritev je torej zahtevala 31 življenj; zagotovo lahko tovrsten motiv razumemo tudi kot prikaz potencialnega vpliva kadilca na okolico; tovrstno razumevanje motiva seveda prinaša nekoliko ironično, cinično bralsko perspektivo. V kratki zgodbi Mrk podobno kot v Podzemni stopa v ospredje vonj oziroma (natančneje) voh kot čut.
Ženska, ki ne vonja, ne more zavohati ljubice svojega moža, čeprav jo začuti. Ta korelacija med vonjem, vohom in cigaretami je vsekakor skrajno pomenljiva; ne nazadnje lahko – očitno – tudi nekadilca pomirja prav vonj po tobaku, kar je bržkone v nenavadnem nasprotju z gonjo proti cigaretam.
Zgodba Resnično delo postavlja v ospredje predvsem cigareto kot simbol svobode; »Šel je po cigarete in ni ga bilo več nazaj« je kliše, ki je v tej kratki zgodbi na novo prevprašan; moški (navadno gre za moškega, ne za žensko) reče ljubici, da gre »po cigarete«, nakar se nikoli več ne vrne: navezava na občutek svobode je povsem jasna; šel je po cigarete, ki ga pomirjajo, hkrati pa pomenijo nekakšen upor (državi, sistemu ali pa – preprosto – partnerici) in osvoboditev.
Zadnja cigareta prinaša temnejšo plat kajenja; cigarete so v njej povezane z boleznijo, koncem, smrtjo. Pomenljivo je, da želja po cigareti ostaja nespremenjena, tudi ko se smrt zanesljivo bliža.
Hedonistični kadilec, ki je vselej živel lahkomiselno, brezskrbno (tudi egoistično), za trenutek, za presežni užitek, o katerem piše tudi Slavoj Žižek v članku Zakaj nas užitki drugih tako zelo skrbijo?, se niti pred smrtjo ne odreče cigareti in žganju. Užitek je nad minevanjem, nad smrtjo in nekako se zdi, da je – morda – tovrsten kadilec resnično razrešen bremena bivanjskih vprašanj.
Pozicija
Zapeljiva, usodna ženska s cigaro in močan, trden moški s cigareto (ali pa obratno); mar ni to eden izmed najbolj stereotipnih prizorov? Cigareta torej pogosto pomeni moč in – v navezavi na prej omenjeni Žižkov članek – pozicijo samozavestnega užitkarja. V tem kontekstu je zagotovo zanimiv tudi uvodni citat; Oscar Wilde je – prosto po Lacanu – učinkovito opredelil kajenje kot užitek, ki ne prinaša zadoščenja, torej kot užitek, ki je nedosegljiv, neuresničljiv (lažen?).
Nujno je torej nenehno poskušati, iskati izmikajoče se olajšanje, kar je zagotovo vedela tudi ameriška pisateljica Carson McCullers, ki naj bi, preden je uspela in obogatela, tedne in tedne živela od cigaret, gina in lastnega obupa.
Ta primer očitno kaže na razpetost med občutki svobode, upora, užitka in nevrotičnosti ter tesnobnosti kadilca; nekako v tej smeri gredo vselej tudi Eversove zgodbe. In ali ni prav tovrstno stanje razdvojenosti tisto, kar je pogosto v središču tipične eksistencialne stiske subjekta, ki se vpisuje v evropsko (in ameriško) književnost? Ne zdi se torej čudno, da so avtorji pogosto vpisovali kajenje v svoje tekste.
Enega boljših primerov kajenja v literaturi je bržkone mogoče najti v romanu 1984 Georgea Orwella. Zanimiva je gotovo tudi anekdota o rojstvu inšpektorja Julesa Maigreta, ki naj bi nastal v nekem baru na Nizozemskem, ob cigareti in pijači. (Pisec trdih kriminalk o Maigretu je s cigaretnim dimom prepojeni Georges Simenon.)
Kajenje je – torej – vpisano globoko v literaturo in je pogosta spremljevalna dejavnost pisanja. Še eden izmed slavnih primerov pisateljev (in pesnikov), ki so pisali ob kajenju o kajenju, je gotovo Charles Bukowski – kako preprosta in hkrati povedna dejavnost je kajenje, odlično opiše ena njegovih krajših pesmi: sedela / sva tam / kadila / cigarete / ob / 5h / zjutraj.
A ni nam treba na tuje, da pridemo do avtorjev, strastno zavezanih kajenju. Svetlana Makarovič je bila v zbirki Prekleti kadilci zagotovo dovolj eksplicitna, podobno DSP, ki je ob uvedbi protikadilskega zakona leta 2007 spisal (nekoliko) ogorčeno izjavo: Izvajanje zakona je v več segmentih in v različnih okoljih dobesedno ohromilo družabno življenje, vzpostavilo komunikacijske ovire in prispevalo k razgradnji socialnega življenja.
Simptomatična točka družbe
Ogromno je bilo že zapisanega o protikadilskem zakonu, strahu pred tujim užitkom in – na drugi strani – tobačnih lobijih.
Kakor je – namreč – kajenje v literarnih tekstih mogoče brati skozi prizmo duševne stiske, ga lahko beremo tudi kot dejavnost, značilno za intelektualni, umetniški (elitni?) družbeni sloj (ter manj kot proletarsko navado ob popoldanskem pivu (v tem oziru je vsekakor pomembna znamka cigaret)), kakor ga je razumel tudi Wilde.
