Kajetan Kovič - Sobivanje dveh mehkih in toplih duš

Četrtina najbolj znanega slovenskega pesniškega kvarteta,­ Kajetan Kovič, se je usedel­ v srca in ušesa generacij­ otrok in odraslih s pomočjo­ Nece Falk in Jerka Novaka ter Mačka­ Murija­ in njegove druščine.­ V knjigi Pogovori z mačko Moniko (Mladinska knjiga, ­ilustracije Ana Baraga) Kovič­ pojasnjuje, od kod je vsa ta leta ­prihajala mačja inspiracija.

Kot gotovo veste, se svet v grobem deli na tiste, ki imajo radi pse, in tiste, ki imajo radi mačke. Kajetan Kovič je bil eden tistih, ki so imeli radi mačke. Mogoče vam je nekoliko manj znano, da psi potrebujejo gospodarja, mačke pa služabnika. Eden takih mačjih služabnikov je bil Kajetan Kovič, človek, ki je med enim in drugim mačjim božanjem in serviranjem mačje hrane utegnil tudi kaj napisati, kaj spesniti.

Ker zgodbo o Mačku Muriju in Muci Maci gotovo dobro poznate, vam bomo tokrat predstavili mačko Moniko in njene potomce, s katerimi se je pesnik zelo rad pogovarjal. Knjiga Pogovori z mačko Moniko je oblikovno razgibana. Ni tradicionalna pesniška zbirka, ni seštevek kratkih zgodb, niti foto album, temveč vse to hkrati. Seveda pa se spodobi, da se branje začne s pesmijo, posvečeno mački, zato nosi uvodna pesem naslov Mačka. Prva kitica se glasi takole: Na tihih šapah se po hiši šeta / in v hipu se na mizo zavihti / in taco položi na rob soneta / in čez vrstice gleda me v oči.

Brez izbire

V prvi zgodbi nam Kovič zaupa, kako si je mačka, ki je kasneje dobila ime Monika, izbrala za domovanje njihovo stanovanje in za služabnike člane njihove družine. Koviči so očitno sprva bili zelo naivni, zaslepile so jih demokratične ideje, češ da bi se vsi člani družine morali strinjati z njeno mačjo prisotnostjo. Zato so družinski člani ustanovili sprejemno komisijo, ki je mački zastavila številna vprašanja, na katera je stresla odgovore z repa. »Ko smo ji čez tri dni sporočili,­ da lahko ostane, je prostodušno rekla, da ne ve, zakaj smo za odločanje potrebovali toliko časa, ko pa je bilo od vsega začetka jasno, da nimamo izbire.«

Kot pojasnjuje Kovič, je takoj zatem sledila najtežja odločitev: kako bo ime mački? Ker običajna imena niso prišla v poštev, so bili vsi veseli, ko se je v hišo prikotalilo ime, ki se je prilepilo na mačko: Monika. Sčasoma je dobila še ljubkovalno ime Monica, klicalno Moni ter grajalno Mona. In ker je kmalu postala slavna v vsej ulici, otroci tam ne poznajo več mačk, temveč tem živalim pravijo ­monike.

Kovič je na koncu uvodne zgodbe zapisal: »Monika je pametna, pa tudi svojeglava muca. Z njo se večkrat pogovarjam. Nekatere izmed teh pogovorov sem si zapisal in jih lahko tukaj preberete.« In že sledi najpomembnejša tema mačjega življenja, kako zdresirati svojega služabnika, da bo dovolj hitro in učinkovito odpiral konzerve z mačjo hrano. To dresuro opiše Kovič v zgodbi Monika in mačja hrana.

Knjiga je popis toplega komuniciranja med človekom in živaljo, ki je postala hišni ljubljenček. V dodatku hudomušno oblikovane in ilustrirane knjige je popis rojstev in odhodov mačjih prebivalcev pri Kovičevih ob hkratnem rodovnem drevesu dinastije, ki jo je začela mačka ­Monika.

Toplo in srčno branje o sobivanju dveh mehkih in toplih duš, ki se zdaj gotovo spet modro pogovarjata tam, kamor gredo mehke in tople duše po koncu tuzemskosti: »Mačke Monike že nekaj let ni. Ali pa bi bilo bolj pravilno napisati: Mačke Monike že nekaj let ni več pri nas. Ker zdi se logično, da če nekaj JE, ne more na lepem NE BITI.«