Kako bi opravili s sporočilom iz vesolja?

Čeprav zgodba pripoveduje o prisluškovanju medzvezdnemu prostoru, ki lepega dne zaradi odkritja nekakšnega vzorčnega­ ponavljanja šuma pritegne pozornost znanstvenikov, je njeno sporočilo aktualno in prav nič futuristično. Gospodov glas govori predvsem o krizi znanosti in tudi, če hočete, človeštva, ne pa o napravicah, ki jih bo človeštvo šele odkrilo.

Delo se veliko bolj ukvarja s krizo znanosti in trenji med družboslovci, »humiji«, in naravoslovci, »fiziji«, kot pa z zapleti pri komunikaciji med ljudmi in umetno inteligenco, kar je pravzaprav odlika znanstvenofantastičnega (ZF) žanra. Klasični špekulativni žanr literature in filma običajno prinaša zgodbe, ki se dogajajo na futurističnih prizoriščih, katerih glavni poudarki so znanost in tehnologija prihodnosti. Njene priljubljene teme so medzvezdno potovanje, zunajzemeljsko življenje ali vzporedna vesolja.

Racionalni temelji žanra

Intelektualni izziv tega žanra, ki je bil v času Lemovega življenja na vrhuncu moči, je predvsem raziskovanje potencialnih družbenih in osebnostnih posledic znanstvenih in drugih inovacij. Nadnaravno in fantastično se v žanru redko pojavita oziroma sta vedno kot vse drugo umeščena v tehnološki razvoj in tako logično podkrepljena. Racionalnost je torej, paradoksalno glede na naravnanost žanra, njegova glavna značilnost, kadar piše o možnih alternativnih svetovih prihodnosti. In prav v tej značilnosti žanra – racionalnosti – je Stanisław Lem najmočnejši.

Pravzaprav njegovo zadnje v slovenščino prevedeno delo Gospodov glas (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016) ne vsebuje nič drugega kot naštete žanrske atribute. Skoraj vse, kar je v knjigi, razen osnovnega recimo temu ZF-zapleta, ki pa je le motiv za njegov intelektualni testament, je ostra in racionalna kritika sodobne znanosti in njenih pogledov na človeka.

V začetku je seveda pisal drugače. Njegovo prvo v slovenščino prevedeno knjigo Magellanov oblak je izdala Mladinska knjiga že leta 1959, komaj štiri leta po tem, ko jo je avtor pri pisateljsko rosnih štiriintridesetih letih izdal doma, na Poljskem. V njej pripoveduje o vesoljski ekspediciji v območje Magellanove galaksije, ki traja celo desetletje. Lem je bil takrat še globoko v tipično žanrskih okvirih pa tudi v okvirih diktature sovjetskega komunizma. V tistih razmerah je bilo vsako opredeljevanje o prihodnosti človeške družbe, ne glede na to, da jo pomakne daleč v prihodnost in v druge galaksije, kočljiva zadeva.

Mladi Lem se o družbenih vprašanjih, ki so ga očitno od začetka zanimala, posvetuje s preverjenimi partijskimi delavci. Takole zapiše v predgovoru k prvi knjigi: »Zahvaljujem se profesorju Juriju Wroblewskemu, da je prediskutiral z menoj vprašanja družbene ureditve in družbenih norm v obdobju prehoda družbe z nižje na višjo stopnjo komunizma.«

Kritika sodobne znanosti

V kasnejših letih je avtor sam kritiziral svoja zgodnja dela, češ da so bila kompromitirana z ideološkim pritiskom. Morda je k tej samokritiki pripomogla njegova slava na zahodu, saj so ga v osemdesetih letih množično ponatiskovali in kovali med velikane žanra v Veliki Britaniji in ZDA. Na vzhodu je zaslovel že veliko prej; po njegovi knjigi Solaris so kar trikrat posneli film, prvič je zgodbo že leta 1968 – ko je nastal tudi prav tako mednarodno uspešen in cenjen Gospodov glas – upodobil na filmu Rus Boris Nirenburg, štiri leta kasneje še Andrej Tarkovski in nazadnje leta 2002 tudi Američan Steven ­Soderbergh.

Lemovo glavno žanrsko orodje postajajo filozofske teme, v okviru katerih raziskuje odnose med ljudmi in stroji. Vendar zato ni nič manj kritičen do filozofije in vseh drugih panog sodobne znanosti: »V različnih disciplinah lahko pridobivamo bodisi realno vrednost bodisi vrednost, ki nas duhovno zadovoljuje, pri čemer niti ni nujno, da se ena prekriva z drugo. Ti dve vrsti vrednosti je v antropologiji domala nemogoče ­razlikovati.«

Gotovo visoko izobraženi antropologi, šolani prek francoske strukturalistične šole in lingvistične antropologije, cepljeni s Freudovimi psihoanalitičnimi prijemi in nato iniciirani še v lacanovščino, močno podcenjujejo vrednost ocen, ki temeljijo zgolj na človekovi osebni svobodi do razmisleka. Relativizacija vsega, kar prinaša znanost, prav zaradi njene želje po duhovni zadovoljitvi posameznika, je odličnost Lema, ki se zato v Gospodovem glasu kot avtor, ki opisuje projekt iskanja stika z nezemeljskimi bitji, izdaja za matematika.

Mimogrede obračuna tudi s sodobno psihoanalizo: Psihoanalitična doktrina v človeku odkriva zverino, ki jo drži na vajetih vest, a s to usodno posledico, da je zverini pod tem plemenitim jezdecem neudobno, jezdecu pa v tem položaju ni nič bolje ... Psihoanaliza prinaša resnico na infantilen, srednješolski način: iz nje brutalno in na hitro izvemo reči, ki nas šokirajo in s tem prisilijo v poslušnost. Toda cenena poenostavitev, četudi je blizu resnici, je še vedno enaka laži. Že spet so nam pokazali angela in demona, boga in zver, prepletena v manihejskem objemu, in še enkrat se je človek sam opral krivde, češ da je bojišče sil, ki so se vtihotapile vanj.

Kaj ostane?

S hladnim razumom matematika avtor ugotovi, da nas je, kot človeško vrsto, vseskozi sestavljalo in urejalo golo naključje, navsezadnje podvomi tudi o sami matematiki: »Izkušnja kaže, da tudi matematika ni popolno zatočišče, kajti njeno domovanje je jezik. Ta informacijska rastlina se je zakoreninila v svetu in v nas.«

Temeljno vprašanje, ki prežema knjigo, je zato, kako se, takšni, kot smo, napolnjeni s pomanjkljivimi vednostmi in napačnimi predstavami o sami sebi, lahko srečamo z nečim, kar bi v temino vesolja poslala bitja, ki ne pripadajo ničemur z našega planeta. Okrog tega sporočila se krčevito zapletejo v znanstvene in človeške dileme jezikoslovci, fiziki, matematiki, antropologi, biologi in drugi strokovnjaki, ki v Gospodovem glasu sestavljajo delovno skupino za dešifriranje skrivnih signalov iz temin vesolja.

Na tnalu znanstvenih prepirov se znajde vsa dediščina človekove in morebitnih megagalaktičnih civilizacij ter njihova skupna tragika, da vse, tako kot naša, nezedinjene, zapletene v notranje konflikte že tisočletja poskušajo prebrati kod in so pri tem enako neuspešne kot naša. Projekt, ki se začne kot splet okoliščin in nekega domnevnega odkritja, se tako tudi konča. Skratka: iz niča v nič, svet pa gre medtem svojo pot naprej. Vsekakor je to zelo verjeten in klasičen zaključek neke zgodbe, ki je le zaradi nujne prisotnosti nečesa nezemeljskega, da opozori na naše zemeljske probleme, ­znanstvenofantastična.