Tiskane izdaje
Kdo je torej Stephen Greenblatt? - Leta 1943 rojeni ameriški literarni kritik, teoretik, s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni proučevalec renesanse, soutemeljitelj novega historicizma in profesor na Harvardu velja za enega najvplivnejših poznavalcev Williama Shakespeara. Pa vendar: Greenblatt v monografiji ni odkril nobenega novega dokumenta, ki bi ga napisal Shakespeare ali bi bil napisan o njem. Sveta ni osupnil s kakšnim novim dokazom, ki bi zamajal resnice šolskih učbenikov. Kljub temu je od svojega založnika prejel milijon dolarjev vnaprej, njegova knjiga pa je bila po izidu kar devet tednov na lestvici najbolj prodajanih knjig New York Timesa.
Vaja v ugibanju
Kaj torej dela njegovo biografijo vznemirljivejšo od doslej napisanih o Shakespearu? Dramatiku, ki še danes osuplja s svojimi deli, o njegovem življenju pa priča tako malo dejstev, da je, kot zapiše Greenblatt, »kakršnakoli biografska raziskava Shakespeara vaja v ugibanju«. Vsak Shakespearov biograf je namreč postavljen pred »vse in nič«. Vse je vsebovano v njegovem delu, nič pa v njegovem komajda dokumentiranem življenju, o katerem zatrdno vemo le osnovne biografske podatke o njegovem krstu in smrti, poroki, rojstvu in smrti njegovih otrok, davkih, ki jih je (ne)plačeval, in lastnini, ki jo je imel. Tu ni nobene korespondence, dnevnikov ali česa podobnega. A Greenblattov cilj ni nič manj ambiciozen kot odkriti »dejansko osebo, ki je napisala najpomembnejši opus leposlovja v zadnjih tisoč letih«.
A kako Greenblatt to stori? - Ne glede na to, da po zaslugi številnih raziskovalcev, ki so štiri stoletja in še vedno sestavljajo drobec za drobcem, vemo, da so Shakespearova dela nastajala na podlagi vrste drugih del, po Greenblattu ni nobenega dvoma, da so nastajala tudi iz dramatikovih osebnih izkušenj. Ena temeljnih značilnosti Shakespearove umetnosti je po njegovem prav ta, da je ves čas vzdrževala izrazit stik z resničnostjo. Vse njegove besede, zapisane v pesmih in dramah, tako »že vsebujejo živo pristnost dejanske življenjske izkušnje«.
Greenblatt torej sledeč dramatikovemu opusu in njegovemu kronološkemu poteku ter znanim sočasnim dogodkom spekulativno predvideva, kakšen je bil Shakespearov miselni svet, kako se je odzival na zunanjega in kako je ta spet vplival nanj. Naj gre, denimo, za Hamleta, ki naj bi bil odziv na smrt njegovega sina tako rekoč enakega imena Hamnet, ter dejstvo, da je protestantizem celotno zgradbo verovanja in uradnih obredov štel za herezijo in odrekel živim, da bi ohranjali vezi z mrtvimi (»Obreda bo še kaj?« zakliče Leart ob grobu sestre Ofelije). Naj gre za poznega Kralja Leara, v katerem naj bi odsevali Shakespearov strah pred starostjo, upokojitvijo in groza odvisnosti od otrok (Lear svoji hčeri Regan: »Predraga hči, star sem, priznam – starost / je nadležna: na kolenih prosim: / da mi daš streho, hrano in posteljo.«). Ali pa za Vihar, zadnjo dramo, ki jo je napisal sam, v kateri naj bi odsevala osrednja vprašanja njegovih prejšnjih del, hkrati pa tudi odločitev, da se petdesetletnik na vrhuncu slave in bogastva vrne v Stratford, odmakne od uspeha in upokoji. Upokoji kot umetnik, kot ustvarjalec, kot gledališki mag (»A zdaj surovi magiji se tej odrekam,« pravi čarovniški Prospero).
Iz literature v življenje
Da bi torej razumeli, kdo je Shakespeare oziroma kako je lahko postal to, kar je (bil), je za Greenblatta nujno, da se odpravimo po jezikovnih sledeh, ki jih je pustil za sabo, nazaj v njegovo življenje in svet, ki ga je živel in srkal kot lakmusov papir. »In da bi razumeli, kako je Shakespeare uporabljal svojo domišljijo, da je življenje preoblikoval v umetnost«, zapiše avtor, »moramo uporabiti lastno domišljijo«. Njegova metoda torej je, da s pomočjo osebne domišljije, ki jo prav tako napajajo življenjske izkušnje ter vedenja o Shakespearu in njegovem času, Bardova dela preoblikuje »nazaj« v njegovo življenje in razmišljanje.
Kdo je bil torej William Shakespeare? - Rojen je bil v podeželskem kraju Stratford-upon-Avon. Krščen je bil 26. aprila 1564. Nobenih dokazov ni, da je bil rojen 23. aprila, torej na datum, ki ga praznujemo kot njegov rojstni dan. Starši naj bi bili nepismeni, čeprav je bil njegov oče, rokavičar, nekaj časa nekakšen župan. Vemo, da je v času Shakespearovega najstništva finančno propadel, ni pa jasno, zakaj. Raziskovalci predvidevajo, da je mladi Shakespeare obiskoval lokalno brezplačno ljudsko šolo, ki je temeljila predvsem na pouku latinščine.
Ker obstajajo dokumenti, da je bil njegov oče odgovoren za plačilo dveh potujočih gledaliških skupin, ki sta prišli v Stratford leta 1569, Greenblatt domneva, da je bil to prvi stik petletnika z gledališčem. Tako je Shakespeare takrat »prvič v življenju gledal gledališko igro«. In ker je bil to čas potujočih gledaliških skupin, ki so uprizarjale predvsem zelo popularne moralitete in posvetne pridige, naj bi Shakespeare pozneje zajemal prav iz »teh precej puhlih razvedril, ki jih je imel rad kot otrok«. Od tu naj bi izhajal tudi Shakespearov ustvarjalni princip: ogleda vredna drama se mora ukvarjati z nečim, kar je bistveno za človeško življenje, nagovarjati pa ne sme samo »izobražene elite, ampak tudi množico navadnih ljudi«. In res, zapiše Greenblatt, Shakespearova domišljija ni nikoli poletela čez navadnost, nikoli ni vstopila v svečane dvorane metafizičnega in zaprla vrat pred vsakdanjostjo. Iz moralitet naj bi se tudi naučil, da je meja med tragedijo in komedijo »presneto prepustna«.
Glas iz groba
Gotovo je, da se je Shakespeare, star komaj 18 let in še ne polnoleten, novembra 1582 poročil s 26-letno hčerjo protestantskega pastorja. Šest mesecev pozneje se jima je rodila hči Susanna. Leta 1585 pa še dvojčka Judith in Hamnet, ki je umrl star enajst let. Kot rečeno, naj bi sinova smrt po Greenblattovem mnenju močno odmevala v Hamletu, temu »princu notranjega prevrata«. »Ko je uprizarjal duha iz vic, ki zahteva, naj živi pozorno, prisluhnejo njegovim besedam«, da bi v sebi »gotovo našel glas svojega mrtvega sina, glas umirajočega očeta in morda tudi lasten glas, kakor bi zvenel, če bi prihajal iz groba. Nič čudnega, da je bila to njegova najboljša vloga.« Čeprav tudi za to, da je Shakespeare zares igral Duha, ni trdnih dokazov.
Ko se je, najbrž v poznih osemdesetih letih, podal v London, je odšel tja brez družine, ki je ostala v Stratfordu. Greenblatt, spet sledeč dramatikovim delom (»Medtem ko zakonska intimnost v Hamletu zbuja gnus, v Macbethu zbuja strah.«), prikaže zakon z Anno kot nesrečen, za kar nima dokazov. Pa vendar je veliko pomenljivega v dejstvu, da Shakespeare v oporoki žene ni niti omenil – skoraj vse je zapustil prvorojenki, v dodatku k oporoki pa zapisal: »Stvar, ki jo zapuščam svoji ženi, moja druga najboljša postelja s pripadajočim pohištvom.« Ta zgovorno sovražna gesta, zapiše Greenblatt, emocionalno izraža, da je Shakespeare očitno »zaupanje, srečo, sposobnost za intimo, najboljšo posteljo« našel drugje. Kje, ni znano.
Do-misliti, ne iz-misliti
Skoraj štiristo strani obsegajoče biografije seveda ni mogoče zaobjeti na odmerjenem prostoru. Will in svet je namreč izrazito gosto stkana in napeta knjiga, ki ima vsaj tri ravni. Prva je eruditsko sestavljena freska časa. Ta v ničemer ni bila čas miru in varnosti, ampak prej čuden, grozljiv in nevaren čas preobratov, močne verske nestrpnosti, političnih zarot in stalnega preganjanja posameznikov, nad katerimi so viseli natezalnice, mačete in ogenj. Čas družbe, za katero so bila kruta morišča prizorišče spektakla in mučenje živali zabava.
Druga raven je raven podrobnega poznavanja Shakespearovega dela, iz katerega Greenblatt jemlje replike in verze, ki naj bi odsevali povsem konkretne umetnikove življenjske izkušnje. Tretja raven je spekulativna sinteza prvih dveh. In prav na njej se Greenblatt dejansko pokaže za pisca izjemne do-mišljije. Torej ne za pisca iz-mišljevalca, ampak do-mišljevalca, ki na podlagi dobrega poznavanja Shakespearovega dela in časa išče verjetne odgovore na vprašanja, kako je Shakespeare zelo verjetno sploh lahko postal Shakespeare. Še več, kako je Shakespeare (morda) razumel samega sebe.
