Tiskane izdaje
Knjiga italijanskega profesorja, klasičnega filologa, antičnega zgodovinarja in političnega misleca Luciana Canfore Izvoz svobode (Rdeča zbirka *cf., prevod Vera Troha) pravzaprav govori o spodletelem mitu.
Za začetek se spoprime z evropskim idealom svobode, ki da naj bi bil spočet v vojni s Perzijci. Mogoče se avtor zadeve zavestno loteva z Grčijo, ki je danes zanj kot levičarja (kot komunista) več kakor aktualna in reprezentativna.
Ko beremo to vsega skupaj komaj sto strani dolgo knjigo, vidimo, da avtorjev namen ni agitirati, temveč analizirati, pojasniti, nizati argumente in vleči povezave. To mu je uspelo zelo dobro in kar osupljivo deluje, ko svoj esejistični lok na koncu vpne med dve zgodovinski pismi, nastali 1. januarja: eno leta 1849, drugo 1989., eno je napisal papež Pij IX., drugo, ob razpadanju Sovjetske zveze, naslovljeno na Mihaila Gorbačova, je spisal ajatola Ruhola al Musavi Homeini.
Začelo se je z Atenami
Če se vrnemo: teza je, da so se velike stvari, veliki politični dogodki v zgodovini odvijali v imenu svobode. Atene so se po koncu perzijskih vojn uveljavile kot velika sila »in kot magnetni pol za nemalo držav«. Posledica je bila zveza teh malih držav s favoriziranimi Atenami, ki so večale svojo moč, kar je sprožilo konflikt s Šparto. Čez petdeset let se je »zveza« spremenila v »imperij«, zavezniki pa v »podložnike«, in ni se le nadaljevala vojna proti Perzijcem, temveč so Atene vse pogosteje zatirale lastne zaveznike. Zveza, ki je nastala, da bi prinesla »svobodo«, se je »polagoma spremenila v železni mehanizem brzdanja in nadzora, da, zatiranja že 'osvobojenih' Grkov«.
Potem se z Grki spet srečamo, ko se avtor spopada z analogijo med Atenami, nosilcem gesla »svoboda Helenom«, Špartanci in Stalinovo Rdečo armado v razmerju do kasneje zatiranih držav, ki jih je ta osvobodila. Tudi Sovjetska zveza se je znašla na udaru tovrstnega obrata in tu igrajo ključno vlogo v imenu izvoza svobode ZDA in avtor najbolj od vseh izpostavi spornega Henryja Kissingerja.
Od tod vloga tedanje Grčije, ki jo je v svoje geopolitične načrte vpletla Cia. ZDA, pravi, so v Grčiji leta 1967 »nastavile več kot prijateljsko vlado, polkovniško hunto, saj so presodile, da je mogoče na podlagi moskovskih sporazumov (oktober 1944), ki so Angležem priznavali 'do 90-odstotno' premoč v Grčiji, teptati 'svobodo' Grkov, seveda v imenu svobode in zaradi njihove pridružitve 'svobodnemu svetu'«. Seveda se je vse spremenilo s propadom SZ, toda tedaj so bile ZDA na pohodu preurejanja sveta. Kot so, pravi, v Grčiji nastavile vojaško hunto, izpeljuje avtor spremne besede Tomaž Mastnak, so šest let kasneje izpeljali vojaški puč v Čilu, 11. septembra, pa povzema po Canfori, se je v izražanju »izvažanja svobode« zgodil pomemben datum: ko so bile ZDA še v vojni v Vietnamu, so podprle Pol Pota in ga podpirale do konca hladne vojne.
O tem kasneje, toda, če smo pri Grčiji, ni težko povezati današnjih dogodkov in dolžniške krize z instrumentalizirano politično oligarhijo, ki je vsa desetletja pod okriljem geostrateških in geopolitičnih interesov v korumpirani maniri nastopala nad svojim ljudstvom v imenu svobode in njenega uvoza.
Vzorec »izvoza svobode«, to pomeni uporabe svobode, ki proizvaja nasprotne učinke, avtor nadaljuje na primeru »osvoboditelja Bonaparta«, podaljševalca in kanalizatorja francoske revolucije. Izpostavlja primer žirondistov, ki so doživeli ostro nasprotovanje Robespierra, ki je bil proti vojni in z njimi ni delil prepričanja, da je »svobodo« mogoče »izvažati«. Robespierre je rekel: »To, da hočemo dati svobodo drugim narodom, preden smo jo dosegli sami, pomeni, da bomo utrdili suženjstvo pri sebi in po vsem svetu.«
Tako se je tudi zgodilo. Žirondisti so potisnili Francijo v vojno. Leta 1792 je bila uveljavljena enotna politika za vse »osvobojene« dežele: asignati (papirni denar), zaplemba premoženja duhovščini, uveden je bil demokratični volilni sistem, a »sumljivi« niso smeli voliti. Rodila se je diktatura lokalnih jakobinskih manjšin, ki jih je podpirala francoska vojska. Vojna se je obrnila v osvajalno in zastavonoša tega je bil Napoleon Bonaparte. Nezadovoljstvo je naraščalo in ni naključje, da je ljudstvo »našlo svojo oporno točko in svoje vodilo v tradicionalnih simbolih starega režima«. Napoleon si je nadel naslov cesarja in si prislužil nestrinjanje Beethovna, ki mu je v Eroici pred tem nameraval napisati posvetilo.
Ko Benedikt povabi Henryja
Avtor se na primeru evropskih in sploh »jakobincev vseh časov«, ki so v imenu svobode vedno znova sprevračali prav to in povzročili povezanost med »ljudskim nazadnjaštvom« in ancien régimom, vpraša: »Kje smo naredili napako?«
Preden se je lotil Afganistana, se je dodobra lotil Sovjetske zveze in njenega pohoda od Stalingrada do Budimpešte. Zakaj Stalingrad, od katerega ni več ostalo niti ime? Hitler je prišel do Stalingrada iz enega blitzkriega v drugi in bil neustavljiv v obvladovanju Evrope.
Zgodovina šestinštiridesetih let, ki so minila od maja 1945 do razpada SZ (december 1991), je zgodovina vodenja, krize in tega, kako je zapravila kapital ugleda, pridobljen s tem, da je Evropi »prinesla 'svobodo'«. Dogajanje ima podobnost z Atenami, osvoboditeljico 'Helenov' v perzijskih vojnah.
Tako se je rodil odpor, ki so ga v luči hladne vojne interesno spodbujale ZDA. Radio Svobodna Evropa je širil ideje teoretikov »roll back« komunizma, politična geometrija je v imenu nove svobode narekovala ritem hladne vojne. ZDA so namenile veliko pozornosti Bližnjemu vzhodu in sploh Vzhodu, in na presečišču teh interesov se znajde Afganistan, potem ko so se v zgodovini nad njim lomila kopja interesov Rusije, Kitajske in Anglije. Afganistanski prelazi so imeli za imperialiste čar neosvojljivosti. Od tod se je obvladovalo Azijo in zgodovina je pisala svoje.
27. decembra 1979 je sovjetski vrh sprejel odločitev, da bo »osvobodil« Afganistan izpod prokitajske Aminove diktature. Jimmy Carter je v imenu ZDA zapovedal bojkot olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, diktatorski voditelj novorojene Islamske republike ajatola Homeini in od ZDA podprti pakistanski diktator Zia ul Hak so začeli oboroževati fundamentalistično gverilo proti Karmalovi oblasti.
Poanta je na dlani in Canfora jo pripelje pred nas v vsej nazornosti: Nazadnje, po padcu dvojčkov 11. septembra 2001, se ZDA v Afganistanu bojujejo s fundamentalizmom, ki so ga soustvarjale za potrebe hladne vojne.
Na tej točki Canfora pripelje v pripoved Henryja Kissingerja, ki usmerja hladno vojno na pohodu proti Gorbačovu in SZ. Obravnava ga v zvezi z udarom čilskih generalov zoper Allendeja leta 1973, kako si je prislužil manj znan sodni poziv francoskega pravosodja, zaradi katerega je, ko mu je bil vročen v pariškem Hotelu Ritz, v nekaj urah pobegnil iz Francije.
Nato sledi dokumentarni dodatek, pismo papeža Pija IX., ki se huduje nad »prevratniki«, ki so ga z ideologi Združene Italije leta 1848 spravili ob svetno oblast. Kot rečeno, ga je napisal 1. januarja, podobno kot mnogo kasneje, 1989., ajatola Homeini neverjetno zanimivo pismo Mihailu Gorbačovu. Bralca spodbujamo, naj ga prebere, kajti o tem bi se dalo napisati novo knjigo, ne le odstavka v tem zapisu.
