Fabula: Kako pripadati? Zakaj in kam pripadati?

Taiye Selasi: Prvenec pisateljice gansko-nigerijskega rodu je zgodba o tem, ali se je mogoče naučiti ne odhajati.

Objavljeno
22. februar 2018 12.26
Igor Bratož
Igor Bratož

Samo barva kože ne more biti dovolj, sem pomislil, ko sem o avtorici romana Gana naj gre Taiye Selasi prebral, da se je rodila v Londonu nigerijski­ mami in ganskemu očetu, odraščala v Massachusettsu, po Københavnu pa zdaj živi v Rimu. Kakšno, kako avtentično Afriko mi lahko pokaže?

O tem se v spremnem besedilu k slovenskemu prevodu odmevnega prvenca sprašuje tudi Gabriela Babnik, že v naslov svojega besedila postavlja vprašanje Kdaj si dovolj afriški, da lahko pišeš o Afriki? in dodaja, da je avtorica »izraz 'prebivalka sveta' nadomestila z izrazom 'afropolitizem'«, terminom, ki naj bi zajemal kameleonsko, fluidno, večkulturno, hibridno identiteto sodobnih afriških izseljencev oziroma generacij njihovih potomcev.

Ena od teh je zapisala, da so ti ljudje sicer trdno zasidrani na afriški celini, njihova telesa in zavest pa so drugje, v svetu, hodijo po ulicah Barcelone, Teguja, New Yorka, celo Michigana, njihov dom je povsod. Kozmopolitska afrocentričnost?

Taiye Selasi je v eseju Zbogom, Babar (ali: Kaj je afropolit?) pred več kot desetletjem zapisala, da afropolitom, najnovejši generaciji afriških emigrantov, za katere je značilna »zabavna mešanica londonske mode, newyorškega žargona, afriške etike in akademskega uspeha«, pomeni dom najrazličnejše reči, češ da ne pripadajo nobenemu določenemu kraju, ampak se – »Afričani sveta« – počutijo doma na mnogih.

Najbolj slavljeni prvenec

Ghana Must Go, je opozorila otoška kritika, je bila napovedana s silnimi fanfarami, avtorici naj bi svetovala Toni Morrison, vnaprejšnjo hvalo ji je pel Salman Rushdie, citat za naslovnico je priskrbela Penelope Lively, nič presenetljivega, da je bil najbolj slavljeni prvenec leta kmalu preveden v številne jezike. Avtorica je po izidu knjige, ki je vzbudila veliko medijske pozornosti, navrgla, da je hotela napisati preprost roman o družini, družinskem življenju, kritika je dodala, da ni le preprost, ampak ambiciozen.

O Selasijini družinski sagi bi se lahko reklo, da ne odstopa kaj veliko od znamenitega začetnega stavka »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način«. V romanu Gana naj gre ti načini zadevajo tematiko afriškega izseljenstva, ki ga je na drugi, načeloma srečnejši strani morja ali oceana pričakalo marsikaj, od preprostega belsko-anglosaško-protestantskega rasizma do spoštovanja in ugleda.

V delu Gana naj gre obarva usodo družine trenutek, ko se eden od glavnih likov, Kweku Sai, standardni ubožec iz Gane, ki mu je onkraj Atlantika, v Bostonu, uspelo postati kirurg, potem pa nanese, da ga zaradi zdravniške napake, ki to verjetno sploh ni bila, in rasizma odpustijo, po nekaj časa prikrivanem neuspehu odloči enostavno po francosko ali pač po afriško oditi iz svojega dotakratnega življenja.

Zelo preprosto, ugotovi, da mora spakirati, in gladko pusti partnerico nigerijskega rodu Folasadé oziroma Folo s štirimi otroki zgolj z besedama »Zapuščam te«. To je seveda spominski drobec umirajočega na urejenem vrtu v Akri. Zastoj srca. Uspešni Kweku postane »zdravnik, ki mu ni uspelo preprečiti lastne smrti«.

Velika zgodba z vsakršnimi zapleti

Nekje v finalu zgodbe Fola v namišljenem pogovoru s Kwekujem ugotavlja: »Naredila sva, kar sva znala. To je bilo to, kar sva znala. Odhajati.« Sva res? »Priseljenca sva bila. Priseljenci so tisti, ki so odšli.« To ni dovolj. »Strahopetca.« Zaljubljenca sva bila. »Tudi zaljubljenca sva bila.« Se nisva mogla naučiti? Ne odhajati? »Ne vem.«

Velika zgodba z vsakršnimi zapleti Odšel se na strani 137 slovenskega prevoda konča. Kaj lahko bralec pričakuje v naslednjih dveh delih, Odhajanju in Odhodu, vse tja do strani 432? Seveda, Selasijino analizo vsega, kar je družino naredilo nesrečno, patriarhova smrt je izhodišče vsakršnih raziskovanj, predvsem pa razlog, da se ostali družinski člani vrnejo v Gano, premislijo svoje življenje, o povezanosti med sabo, svoji identiteti, upanjih in prihodnjih strahovih.

To je slišati precej shematično,­ a tako zastavljeno zgodbo Taiye­ Selasi odreši z umetnostjo pripovedovanja, ki v znanem zmeraj najde nepričakovane nove odbleske in uvide. To avtorica počne na različnih zgodbenih ravneh: enkrat da Foli govoriti o svojem načinu dojemanja sveta, v hrepenenju »po občutku same sebe, prepuščene nesmiselnosti zgodovine«, takole: »Po tistem se je preprosto nehala ukvarjati s podrobnostmi, z idejo, da eksistenco oblikujejo njene posebnosti. Ta hiša ali ona, ta potni list ali oni, Baltimore ali Lagos ali Boston ali Akra, draga ali ponošena oblačila, služba cvetličarke ali odvetnice, življenje ali smrt – na koncu koncev ni bilo važno. Če je lahko človek umrl brez identitete, odtujen od vsega svojega konteksta, potem lahko odtujen od vsega svojega konteksta tudi živi.«

Drugič je v ospredju njena sposobnost čutiti čustvena stanja svojih štirih otrok na osupljivo nenavaden način. »Trebuha se dotakne na štirih različnih mestih, na štirih kvadrantih trupa med pasom in prsmi: najprej desno zgoraj (Olu), pod desno dojko, potem desno spodaj (Taiwo), kjer je tista njena drobna brazgotina, potem levo spodaj (Kehinde), zraven Taiwo, potem levo zgoraj (Sadie), kjer je mala, kjer je njeno srce.«

Taiye Selasi je mojstrica plastenja, njeni opisi posameznosti radi postanejo debele zastranitve, ameriška kritika ji je sicer očitala rahlo slogovno preobteženost in gostobesednost, a v slovenskem prevodu Jerneja Županiča ta posebnost njene pisave ne deluje moteče, ker bralca preprosto razvaja z drugačnostjo svoje vizure, ki ne stavi toliko na afriškost kot na univerzalnost.