Tiskane izdaje
Na slovenskem knjižnem trgu manjka kakovostnih poučnih vsebin za otroke in mlade, še posebej izvirnih slovenskih del s področja poljudne znanosti. Po mnenju knjižničarjev, založnikov, znanstvenikov in drugih strokovnjakov je trenutna situacija alarmantna.
Nacionalni svet za knjižnično dejavnost je v svojih Standardih za splošne knjižnice zapisal, da naj knjižnična zbirka ohranja razmerje 60 odstotkov naslovov strokovnega gradiva in 40 odstotkov leposlovja. To razmerje pa se zmanjšuje tako, da je povprečje poučnih knjig v zadnjih štirinajstih letih 18 odstotkov, v letu 2013 celo samo še 13 odstotkov.
Zakaj? Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar iz Centra za mladinsko književnost pri Knjižnici Otona Župančiča menita, da je »krivo« spremenjeno stanje na založniškem trgu, zlasti po letu 1991, »demokratizacija in liberalizacija« le-tega, vznik novih založnikov in s tem »izbruh« izdajanja, tudi otroških in mladinskih knjig, sploh leposlovja, ter povečevanje kvantitete, ki pa ji kvaliteta niti približno ne sledi.
Omenjata tudi, da v zadnjih letih ugašajo založbe, ki so slovenski knjižni trg oskrbovale z dovolj kakovostnimi poučnimi knjigami za otroke in mladino (Tehniška založba Slovenija, tudi DZS, Mladika …). Največja slovenska založba, Mladinska knjiga, se je že skoraj od samih začetkov zavedala potreb »mladih vedežev« po kakovostnih poučnih knjigah. Te so bile rezultat dela domačih strokovnjakov, ki jih je založba zelo hitro povabila k sodelovanju, zlasti naravoslovce.
To dokazuje tudi Levstikova nagrada, ki je že od svojih začetkov uvedla kategorijo poljudnoznanstvene knjige za otroke in mladino (leta 1950 je bila prvič podeljena Antonu Polencu za knjigo Iz življenja žuželk). Žal je bila zadnja nagrada podeljena leta 1997.
Založba je razvila čvrsto uredništvo poučne literature za otroke in mlade, premogla legendarne urednike (npr. Ciril Trček, Draga Tarman …), nato pa je to dejavnost opustila in se usmerila v priročniško gradivo, pravita. Tovrstno dejavnost danes najdemo kvečjemu le še v »delcih«, npr. v periodiki (Cici Vesela šola, Gea …), bi pa se jo dalo razvijati do primernih knjižnih izdaj, če bi seveda za to bil založniški interes oziroma interes države.
Razmerje med poučno
»Če prištejemo še kartonke za prav majhne, ki imajo mnoge tudi »poučno« razsežnost, je ta številka še precej višja.« Pravi, da imajo v učbeniškem uredništvu še posebej t. i. obučbeniške izdaje, ki se navezujejo na vrtčevske in šolske kurikule ter spodbujajo širši vpogled s stališča poljudne znanosti tako za naravoslovje kot tudi za družboslovne predmete, kot sta glasba in umetnost.
Vprašanje, kolikšen delež poučne literature za mlade izdajo, smo poslali tudi Založbi Rokus Klett. Jelka Miranda Razpotnik, koordinatorica projektov omenjene založbe, odgovarja, da njihova založba ne izdaja poučnih knjig, temveč le šolska gradiva (učbenike, delovne zvezke, dodatne vaje).
Zanimalo nas je tudi, če se s tovrstno literaturo ukvarja ZRC SAZU. Aleš Pogačnik, vodja in glavni urednik Založbe ZRC, pravi, da je Založba ZRC akademsko-znanstvena založba, ki v veliki meri izdaja strokovno literaturo in so v vsej, več kot 20-letni zgodovini morda izdali dve ali tri knjige, ki so v prvi vrsti namenjene mladini (npr. Koliščarji Antona Veluščka in Tamare Korošec, 2008).
Vendar pravi, da nima občutka, da število tovrstne literature upada, saj se je število knjig na splošno zelo povečalo. »Če smo mi kot otroci poznali Vseveda in, brez težav, vse poučne knjige, ki so izšle do nekako leta 1980, danes lahko izbiramo med številnimi otroškimi enciklopedijami in knjigami, namenjenimi raznim specialnim strokovno-poučnim tematikam,« meni Pogačnik.
»Prelahko se pride do njih,« je dodal, »zato morda niti niso več tako vznemirljive, kot so bile včasih. Druga pomembna razlika pa se mi zdi v tem, da je žanr otroških strokovno-poučnih knjig že tako ali tako v prvi vrsti podajanje informacij in dejstev. Zato so te knjige včasih celo zelo plitke in preveč poenostavljene. Ker je zaradi večje ponudbe pomembno, kako (lepo/atraktivno) so videti, marsikatera skopari s kakovostno vsebino. Natančno tako pa seveda poučne vsebine lahko otroci v izobilju vidijo tudi na televiziji in internetu.«
Širitev pismenosti za »družbo znanja«
Znanstvenica, astronomka Andreja Gomboc s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, je v uvodnem prispevku na tematskem dnevu o perspektivah poučnih knjig v Pionirski knjižnici opozorila, da je znanost, temelj civilizacije in gonilo razvoja vsake družbe, zapostavljena in da bi lahko s kvalitetno poljudno-znanstveno literaturo, ki bi jo ponudili otrokom na več ravneh, bistveno razširili zavedanje o njenem pomenu.
Prepričana je, da splet ne more nadomestiti poučnih revij in knjig s področja znanosti, ker je ponudba v knjigi celovitejša, zaključena in gradi znanje po poglavjih. Na spletnih straneh je vsebina veliko bolj razpršena in kaotična. Zato je treba bralne navade razširiti na strokovne tekste, ki omogočajo daljšo osredotočenost misli, širijo pismenost in večajo besedni zaklad.
Razlogov za to, da manjka (predvsem domače) tovrstne literature, je več. Gombocova je navedla primer, kako so znanstvenico, ki je pisala za otroke, kolegi opozorili, da naj se posveča študentom, ne pa otrokom. Poleg tega se pisanje za otroke zelo razlikuje od pisanja za znanstvena srečanja.
Znanstvenik Andrej Detela je povedal, da je treba pri pisanju za otroke uporabljati drugačen jezik, ker je »jezik znanstvenika izrazito racionalen«. Tovrstna literatura predstavlja tudi velik finančni zalogaj, še posebej, če jo piše literat, ki znanstveno ni nujno podkovan. Pred izidom se mora sestati vrsta strokovnjakov, ki mora preveriti resničnost informacij. Če pa knjigo piše znanstvenik, je nujna še »obdelava« jezikovnega podajanja, ki mora biti otrokom razumljivo in blizu.
Irena Miš z Založbe Miš, ki sicer ni specializirana za izdajanje poučnih knjig, je povedala, da so izdali že sedem prevedenih in dve domači deli s področja poljudno-znanstvene literature za otroke. »Mladim te knjige niso dosti mar,« je povedala. Iz izkušenj svoje založbe je povedala, da so se poučne knjige prodajale za tretjino slabše kot leposlovne. Postregla je tudi s številkami izposoje njihovih poučnih knjig, ki govorijo o tem, da redko pridejo do mladih bralcev, ne zanimajo pa niti učiteljev.
Poučne knjige
Pa ni samo strokovni pregled tisto, kar jih pri založbi Miš odvrača od tega, da bi delali več poučnih knjig. Problem je tudi v tem, da avtorji gradiv pogosto ne vedo, kaj bi radi: literarno pripoved, popestreno s stvarnimi podatki, ali pravo poučno knjigo ali kaj tretjega. Pove, da je največkrat vse nekako pomešano, stvarni podatki pa pogosto napačni. A na srečo so tudi izjeme, ki jih vse z veseljem izdajo.
JAK danes podpira predvsem leposlovje in humanistiko, čeprav so na začetku spodbujali tudi poljudno-znanstveno literaturo. Konec leta 2012 so po besedah Vlaste Vičič z JAK-a znanost morali prepustiti Agenciji za raziskovalno dejavnost. »Res pa je, da še vedno – če le lahko – podpiramo tudi tovrstno literaturo,« je dodala.
Knjižničarji menijo, da je poučnih knjig za otroke in mladino v knjižnicah manj, ker poučne vsebine zaradi razvoja znanosti hitreje zastarajo in jih ne nadomestijo nove. Po drugi strani pa temeljna znanja ostajajo enaka, zato so takšne knjige nujne in utemeljene. Nekatera strokovna in znanstvena področja so v poučnih knjigah za mladino izrazito slabokrvna in podhranjena – poučnih knjig za mlade je na knjižnem trgu iz leta v leto manj, zato mladinski knjižničarji težko zagotovijo knjižnično zbirko poučnih gradiv po veljavnih standardih.
Pravijo, da »če želimo skupaj s šolskimi knjižničarji, ki s svojimi knjižničnimi zbirkami podpirajo pouk, aktivno prispevati k razvoju »družbe znanja«, potem se moramo ob pomanjkanju ustreznih gradiv (knjižnih in neknjižnih) in še zlasti izvirno slovenskih poučnih knjig za mladino, vprašati, kako naj takšno zavezo izpolnjujemo tudi v luči dveh Unescovih manifestov.
Prvi pravi, da mora vsaka starostna skupina v splošni knjižnici najti gradivo, ki pokriva njene potrebe. Drugi pa apelira na šolske knjižnice, ki naj nudijo storitve za učenje, knjige in druge vire, ki omogočajo vsem članom šolske skupnosti, da postanejo kritični misleci in učinkoviti uporabniki informacij različnih oblik, formatov in na različnih nosilcih.
Poučne knjige del obveznega branja
V tujini ugotavljajo, da so poučne knjige pogosto zelo brane, fantom, denimo, pa predstavljajo večkrat (skorajda) edino branje. Različne so oblike spodbujanj, da bi poučnih knjig ne bilo vse manj. V Veliki Britaniji se proti temu bori skupina uglednih avtorjev, tudi leposlovja, med njimi David Almond. V ZDA so z namenom izboljševanja znanja mladih v učne načrte uvedli, da morajo učenci v vsakem razredu na seznamu obveznega branja imeti in prebrati vsaj 50 odstotkov poučnih knjig. V srednji šoli celo 70 odstotkov! Tako se je prodaja poučnih knjig v ZDA v letu 2012 povečala za 5 odstotkov. Seveda pa je svoje prispevala tudi digitalizacija, saj zdaj založniki poučno literaturo za mlade spreminjajo v e-knjige, appse in druge digitalne formate, ki jih mladi raje uporabljajo, kot da bi vzeli v roke papirnate izdaje.
Poučno literaturo bi bilo smiselno uvrstiti ne samo v (neobvezno) Bralno značko, ampak tudi v obvezne šolske bralne programe. Andrej Detela je šel še širše, po njegovem bi bilo treba spremeniti družbeno atmosfero, ki bi morala odpirati vrata širjenju bralnih navad in širiti pismenost.
