Tiskane izdaje
Leta 1818 na Premu rojenega Karla Lavriča je mogoče označiti za eno najnenavadnejših osebnosti v slovenski nacionalni zgodovini 19. stoletja. V svojem kratkem življenju (pri oseminpetdesetih letih je naredil samomor) je doživel tako trenutke slave in čaščenja kot ostre in celo žaljive napade političnih nasprotnikov predvsem iz vrst klerikalnih staroslovencev na Primorskem, zlasti Goriškem.
Podrobneje je o njegovem delovanju in življenju mogoče prebrati v monografiji zgodovinarja Branka Marušiča Doktor Karel Lavrič (1818–1876) in njegova doba, ki sta jo v zbirki Življenja in dela, biografske študije 9, izdala Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Lavričeva knjižnica Ajdovščina.
Zakaj so se v Lavričevem življenju in delu zgodili takšni preobrati, kljub Marušičevi podrobni študiji ostaja vsaj še delno uganka. Kot sin okrajnega sodnika in glavarja na gradu Prem v letih od 1810 do 1820 niti ni znal slovensko in njegova prijateljica in pesnica Pavlina Doljak Pajk je zapisala: »Dobil je uže v prvi mladosti strogo in visoko odgojo, koje vpliv se je pri njem spoznaval uže pri prvem snidenju z njim. Njegova odgoja bila pa je nemška.«
Tudi med študijem prava na Dunaju (študij je končal v Padovi) po pričevanju sodobnikov ni govoril slovensko. Usodno je nanj vplivalo revolucionarno leto 1848, saj se je že tistega leta v zapisu v ljubljanskem nemškem časopisu Laibacher Zeitung (podpisal se je Carl Lauritsch), v katerem se je v zvezi z volitvami v frankfurtski parlament zavzemal za vključitev Ilirskega kraljestva v nemško zvezo, označil za »sina matere Slave«.
»Malo je tako čistih podob v zgodovini slovenske politike«
Zaradi svojega takratnega prepričanja, da Ilirija kulturno in zemljepisno sodi k nemškemu svetu, in zaradi odločitve, da prestopi v protestantizem, je poslušal očitke vse življenje in najbolj strastni nasprotniki mu tega niti ob tragični smrti niso mogli odpustiti.
Vendar je dejstvo, da je čas pokazal, da je bil Lavrič odločen zagovornik slovenskega narodnega programa Zedinjena Slovenija, da se je zavzemal za Avstrijo kot moderno, demokratično državo, v kateri naj bi dobila svoje mesto pojma svoboda in ljudska zavednost, in da si je zamišljal jugoslovansko zvezo v okviru federalistične avstrijske monarhije in ne v okviru dualizma in ogrske državne polovice.
Prav tako se je prvi zavzemal za enakopravno rabo jezikov na sodišču ter za narodno sestavo porot na mešanih ozemljih. V zagovarjanju slovenskega jezika v pravosodju je šel celo tako daleč, da se je tega pri svojem odvetniškem delu načelno držal celo v lastno škodo in je na koncu skoraj obubožal.
V vseh krajih, kjer je deloval kot advokat (Tolmin, Ajdovščina, Gorica), se je vključil v politično in narodnoprebudno delovanje. Prav na njegovo pobudo so nastale nekatere slovenske čitalnice in bili organizirani tabori, na katerih je bil pogosto govornik. Večkrat je bil govornik na taborih po Sloveniji in zaradi zavzetosti priznan in cenjen tudi v širšem slovenskem prostoru. Odločitev za Gorico je bila težka: »Bomo videli, ali me narod zapusti v duševnem boju ali ne. Tako bodo pokazali naši Slovenci, če jim je res mar za narodnost, za svobodo in napredek, ali ne.«
Takratni profesor na goriški gimnaziji in poznejši ugledni politik Fran Šuklje se je Lavriča takole spominjal: »Posebej moram naglašati, da je med goriškimi politiki častno mesto zavzemal dr. Lavrič, eden najčistejših idealistov, kar sem jih bil srečal v svojem dolgoletnem političnem delovanju. Toda možu se je takrat že poznalo, da so njegove moči izčrpane. Ni se več mogel vtikati v aktivno politiko in ni dolgo trajalo, pa je sam končal svoje življenje. Malo je tako čistih podob v zgodovini slovenske politike.«
Društveno delovanje
Veliko je k njegovi izčrpanosti, poleg bolezni, dodalo razočaranje nad dogajanjem med Slovenci na Goriškem. Bil je gonilna moč leta 1869 ustanovljenega prvega slovenskega političnega društva na Goriškem Soča in skoraj ni izšla številka glasila z istim imenom brez njegovega članka.
Društvo se je ukvarjalo z aktualnim dogajanjem in sodelovalo na državnih, deželnih in občinskih volitvah ter bilo protiutež glasilu Glas predvsem na verskih vprašanjih temelječega društva Gorica, ki so ga ustanovili staroslovenci. Lavrič je imel pomembno besedo tudi pri spravi obeh nasprotujočih si goriških društev in ustanovitvi skupnega društva Sloga, ki pa starih razprtij ni »složilo«.
Pomembno obdobje v Lavričevem narodnoprebudnem delu so bila tudi leta od 1870. do njegove smrti, ko je bil poslanec v goriškem deželnem zboru. Iz tega obdobja so zgovorni številni navedki iz njegovih govorov. Deželni glavar Coronini se je »z očividno ginjenim glasom« od Lavriča poslovil z besedami: »Še ni minilo 48. ur, od kar smo spremljali k zadnjemu počitku umrljive ostanke dragega našega tovariša, dr. Karla Lavrič-a, katerega je nagloma pobrala obžalovanja vredna katastrofa, vsled katere lahko ugotovimo, koliko je moral v svojem življenju i fizično i duševno trpeti.
To nas tem bolje tira, občudovati veliko to srce, katero je, da bi utolažilo lastne bolečine, hrepenelo v ljubezni objeti celo trpeče človeštvo.« V slovenski maniri mu v nasprotnem slovenskem klerikalnem taboru podobne naklonjenosti niti ob smrti niso namenili.
