Katarina Marinčič: Sem počasna pisateljica

Njen zadnji od štirih romanov je zahtevno branje z zapleteno strukturo, saj se v njej križajo različne zvrsti (dramski tekst, poezija, proza), kot tudi v naracijskem prepletanju treh zgodb treh različnih junakov (arheo­loga Heinricha Schliemanna, Karla Maya in šefa protiobveščevalne službe P.).

Od kod zamisel za roman?

Impulz je res prišel vsaj približno tako, kot proti koncu romana pojasni pripovedovalec. V nekem obdobju sem zelo rada brala biografije in še posebej avtobiografije. Tri avtobiografske knjige, iz katerih je nastal roman, so me pritegnile vsaka zase, predvsem pa me je pritegnila skrita vez med njimi, njihova skupna lastnost: določen tip pripovedovanja, lažnivost skozi zamolčevanje in pretiravanje, skozi izpuščanje enih in napihovanje drugih detajlov. Osnovno zamisel sem seveda imela že na začetku pisanja, a tisto, kar bralec najbrž občuti kot 'strukturo', je nastajalo sproti.

Celoto sem sestavljala s pomočjo veznih elementov, tako kot na primer mizar sestavlja pohištvo s pomočjo moznikov. Trudila sem se, da sem ob vsakem stiku uporabila nekoliko drugačen vezni člen: enkrat površinsko formalno povezavo, drugič vsebinski stik med dvema zgodbama, tretjič asociativno zvezo ... Pravzaprav se niti nisem trudila, ti vezni členi so se ponujali sami od sebe in mi nekako pomagali skozi pripoved.

Kompleksnost branju dodaja fiktivni pripovedovalec, ki pripoveduje zgodbe z distanco do lastne pripovedi in med pripovedovanjem sam pri sebi razmišlja o pisateljevanju, njegovi veščini kot tudi o doživljanju ustvarjenega. Odnašajo ga asociacije, ki so kot ustvarjalni tok, niza prgišče zgodb, ki so kot inserti, kadri. Kaj so za vas odlike v pisanju? Kaj cenite?

Veseli me, da me niste vprašali, ali je ta pisatelj moj alter ego. Ni. Nekateri bralci so ga doživeli kot četrtega, nekateri celo kot glavnega junaka romana. Po mojem občutku to sicer ni, a bralcem nikoli ne ugovarjam, nad knjigo ima oblast tisti, ki jo v določenem trenutku drži v rokah. Kaj cenim v literaturi? Če moram izbrati nekaj, kar imajo po mojem vsi res pomembni avtorji, bi rekla: racionalnost. V ozadju največjih, celo najbolj kaotičnih literarnih svetov – Joyce, Proust, Céline – so poleg vzgibov in impulzov tudi globoko racionalni, včasih celo suhoparni razmisleki.

Vaš pripovedovalec razmišlja tudi o različnih učinkih in prijemih v nizanju zgodbe, ki jih uporabljajo pripovedovalci.

Ta vmesna besedila so, priznam, v večini primerov tehnična pretveza, opora bralcu, če ga že mučim s tremi vzporednimi zgodbami. Ponekod so mišljena bolj, ponekod manj resno, moje poetike zagotovo ne vsebujejo.

Pripovedovalec se tudi sprašuje, kako piše in zakaj, kaj ga vodi. Včasih mora pisati, drugič piše z muko in se sili. In vi? Kakšen je akt pisanja, nujnost, radost, užitek, včasih muka?

Brez impulza ne bi pisala, saj to navsezadnje ni početje, s katerim bi si človek zagotovil kake posebne ugodnosti. V obdobju, ko se lotevam česa novega, se mi vedno zdi, da bo pisati čisto lahko, samo prenesla bom v jezik tisto, kar vidim. Potem pridejo ovire, prestavljanje slik v besede ni preprosta stvar, včasih se tudi ne izide. Zgodi pa se tudi obratno: užitek v jeziku prinese lahkoto in mi razkrije stvari, ki jih prej nisem videla. Pri pisanju romanov je najbrž pomembno, da se zna človek sprijazniti tudi z manjšimi porazi. Loviti je treba ravnotežje, navdušenje iz trenutkov, ko si najbolj zadovoljen s sabo, ohraniti tudi v urah, ko več zbrišeš kot napišeš.

In kaj takrat, ko je izdelek končan in pride v javnost? Pripovedovalec omenja Pavarottija, največjega med tenorji, ki je priznal, da ima pred vsakim nastopom tremo. Tudi gledališki igralci imajo pred nastopom tremo. In vi?

Javnost kot kolektiv me čisto zares ne zanima. Zanimajo me bralci, vsak posebej. Želja po slavi se mi ne zdi dober motiv za pisanje. In ne, treme ob izidu knjige ne občutim. To se mi zdi čisto pravično. Igralci in glasbeniki naj le imajo tremo, saj dobijo aplavz. Jaz ne bom nikoli ujela svojega bralca v trenutku, ko mi v mislih morda ploska. Mir, v katerem živim, je kompenzacija za to prikrajšanost.

V knjigi uporabite dramski tekst in tudi pripovedovalec razmišlja o gledaliških predstavah, o njihovih trikih, in je odklonilen do efektov, kot je ta, da si igralci na odru prižigajo cigarete.

Izviram iz gledališke družine, tako da je gledališče prisotno v mojem življenju od mladih nog in mi je šlo včasih celo rahlo na živce, kot nekaj, kar je ves čas okrog mene, a ni čisto moje. To se na nekaterih mestih v knjigi najbrž pokaže: skozi rahlo ironijo, norčevanje, ki najbrž izvira iz ljubeče zavisti. No, moj odnos do gledališča je res odnos iz parterja, odnos gledalca. Ne domišljam si, da ta del besedila deluje kot drama. Kvečjemu kot opis gledališke predstave, ki ga včasih zanese v cirkuško ali rahlo fantastično smer.

Del romana je napisan v heksametru, ki je epski jezik Iliade in Odiseje. Toda kasneje se pripovedovalec sprašuje: 'So se heksametri­ obnesli? Bogve, čas bo pokazal. Pisatelja so osrečili­ – v hipu, ko je opravil z njimi.' Vendar branje vašega romana daje občutek, da ste pri pisanju, ustvarjanju neizmerno uživali, ga pletli in pazljivo tkali.

To je pravilen občutek. Kljub temu sem bila, ko sem oddala rokopis, nekaj dni v breztežnostnem stanju, preveval me je občutek osvoboditve. Svoje tri junake sem imela precej rada, a pogrešam jih zaenkrat ne. Mogoče Karla Maya ... Poglavje v heksametru je bilo z mojega stališča najlažji del knjige. Za prozaista, vsaj zame, je verzna oblika igra, torej lahkotnejša in lažja stvar od proze. Pesniškega daru nimam bistveno več, kot ga je imel Heinrich­ Schliemann: zato so se mi moji heksametri – prav takšni, kot so – zdeli primerni za izsek iz njegovega življenja.

Pripovedovalec razmišlja tudi o razliki med ustvarjanjem in doživljanjem v umetnosti. Nekje kritično pripomni: 'Kot da bi bilo mogoče razločevati med za in v, med ustvarjanjem in doživljanjem (v) umetnosti.' Kako kot pisateljica občutite romaneskni svet, ko ga pišete in berete? Pogosto pisec, ko bere, soustvarja, kar okrne doživljajski svet njegovega naivnega branja.

To je res. Večina ljudi me sicer vpraša, ali me pri naivnem doživljanju literature ovira profesorska izkušnja. Profesorska za kaj takega pač ni dovolj močna! Če že, nas najbrž pri naivnem branju ovira pisateljska izkušnja. Kaj vem, kot bi v končani obleki iskali kroj in analizirali potek šivov ... Pa vendar: dobre knjige me še zmeraj posrkajo vase, s kroji se večinoma ukvarjam šele pri ponovnih branjih. In po drugi strani: oblikovna dovršenost besedila se me dotakne tudi na čustveni ravni, včasih ponovno berem z večjim ganotjem kot prvič.

Vaš zadnji roman je nastajal pet let. To je dolgo obdobje, ko je pisatelj ustvarjalno absorbiran v neko atmosfero in živi s svojimi liki, z njimi raste, diha, razmišlja.

Drži, sem počasna pisateljica. Potopitve, ki jo omenjate, sama niti ne opazim. Teh pet let sem imela pravzaprav občutek, da delujem povsem običajno: skuham kosilo, sem prijazna in pozorna do okolice. No, vse to drži, a mož mi po drugi strani pravi, da v obdobjih, ko pišem, lebdim na oblaku. Pet let je dolga doba za lebdenje, začetni impulz mora biti dovolj močan.

Kateri so vaši najljubši avtorji?

Še vedno ostajajo tisti, ki sem jih brala na začetku svojega bralskega življenja, veliki romanopisci, kot sta Dickens in Tolstoj, od Francozov Proust. Ti avtorji so tako bistveni, vtisnili so se tako globoko, da niti ne vem več, kdaj me navdihujejo. Od modernejših knjig, ki sem jih brala v manj oddaljenem času, mi prvi pride na misel Roberto Bolaño, zlasti njegov roman 2666. To genialno, z neizmernim potrpljenjem grajeno literarno delo je pravzaprav nedokončano. Ali, in to je morda še hujše: je za silo dokončano, kot bi za zadnjih nekaj oken na hiši zmanjkalo stekla in bi jih v naglici zabili z deskami. Zakaj me to fascinira? Ker te deske navsezadnje sploh ne motijo.