Tiskane izdaje
Prepoznava, peta knjiga kratkih zgodb odvetnika in pisatelja Petra Čeferina (Litera), je antološko delo z vidika njegovih literarnih značilnosti, ki jim ostaja zvest od začetka. Na prvi pogled sta literarno najoprijemljivejša pojma njegovega zdaj že med Slovenci docela usidranega zgodbarskega opusa humor in satira, vpeta v konflikt med posameznikom in pravnim sistemom.
Nekatere zgodbe so napisane nonšalantno v posmeh univerzalnim človeškim slabostim, začinjene s situacijsko ter karakterno komiko, in opozarjajo na to, kaj se zgodi, ko človek v pravdnih procesih ali življenju izgubi zdravo pamet. Druge so bolj usmerjene v protislovja pravnega sistema in zakonodaje, ki pridejo na plan ob konkretnih primerih na sodišču.
Ob avtorjevem prizadevanju za prikazovanje osebno doživetih in resničnih situacij v sodnih dvoranah in zunaj njih, odvetniških peripetij in anomalij, ki dobivajo tragične ali absurdne predznake, se odpira vprašanje veznega člena njegovih del.
To je v Prepoznavi toliko bolj razvidno, ker imajo zgodbe širok časovni razpon, od začetka 20. stoletja do danes. Avtor z enako skrbnostjo in distanco do različnih političnih režimov slika težave malega in od družbe odrinjenega človeka v njegovem donkihotskem pohodu skozi življenje in boju z institucionalnimi mlini, najsibo habsburško, jugoslovansko ali obdobje po slovenski osamosvojitvi.
To pomeni, da intrigantnih situacij, ki jih nizajo zgodbe, ni mogoče razumeti le kot kritiko človeških napak ali brezobzirnost neke daljne preteklosti, anomalije in pritiske avtoritativnih sistemov, pač pa kot večne simptome, ki jih vsakič znova naplavlja sedanjost. Na konkretne negativne trende in odklone v slovenskem prostoru je avtor opozoril tudi v strokovnih delih, katerih vsebinski problemi se pravzaprav dopolnjujejo z njegovimi leposlovnimi prizadevanji.
Težišče na etiki in človečnosti
Glede na pisateljeve številne izkušnje in desetletja odvetniške angažiranosti v različnih družbenih okvirih ter na idejo o napredku človeštva, ki sovpada z evropsko demokratičnostjo in ideali enakopravnosti, bi pričakovali, da nas bo avtor potolažil in nam vlil zaupanje v pravičnost. Kolikor je po eni strani natančen jezik treba razumeti kot orodje, s katerim pisatelj slika brezosebnost in zbirokratizirano atmosfero pri pravdnih postopkih, je iz nauka posameznih zgodb viden družbeni preplah.
Nevarnost, na katero opozarja, je naslovljena na slehernega človeka, pravni sistem in slovensko družbo kot celoto. Izhaja že iz dinamike Čeferinovega pripovedovanja, ki gradi na napetosti med mehanskim zaporedjem opisanega dogodka in naravo posameznikove kočljive situacije. Pri tem glede na človekovo negotovost delujejo močna čustva, ki pa jih avtor zakrije.
Okolje, v katerem se po svoji krivdi ali krivdi drugega znajde posameznik, naenkrat teži k izbrisu njegove emocionalnosti, s čimer tudi negira individualnost kot človekovo elementarno bistvo. Zaradi tovrstne fabulativne dinamike se toliko bolj pri vsaki zgodbi poraja vprašanje, ali mu bo zagotovljena objektivnost in ali bo na koncu zadoščeno pravičnosti.
Zgodbe nas prepričujejo, da je srečen epilog prej izjema, prepuščen naključju in dobrohotnim odločevalcem. V bralcu se tako nehote sproži vprašanje, zakaj in kdo je kriv. Značilno pri tem je, da pisec ostaja nepristranski in zgolj sugerira bralcu, kje naj išče vzroke.
Dokler spremljamo situacijo od daleč, se lahko ob napakah in reakcijah drugih samo nasmejimo, ko pa se z njo identificiramo in postavimo v vlogo žrtve, se prebudi sočutje. S tovrstno perspektivo se težišče preusmeri na vprašanje etike in človečnosti, ki se vzpostavi v odnosu med rabljem in žrtvijo. Ironični, satirični in groteskni detajli so tako ustrezno podrejeni realistični celoti, oprti na arhivsko listino, izjavo, zapisnik ali konkretno situacijo v sodni dvorani.
Družbeno
Utemeljena je z avtorjevimi odvetniškimi izkušnjami, iz katerih marsikdaj zaveje življenjska modrost. Po drugi strani so v zgodbah vprašljivi in nepredvidljivi prenosi moči, vzgibi, ki kreirajo odločitve in usode posameznika ter ranljivih družbenih skupin. V teh je razmerje med fiktivnim in resničnim problematizirano: situacija, v katero je zapadel toženec oziroma tožnik, bi se v normalnem svetu morala odviti po nekem redu. Namesto tega uide nadzoru in se dogaja kot fikcija, ne da bi kdorkoli od akterjev opozoril na sprevrženo razmerje.
Praznina, ki nastane zaradi tega in dejstva, da ni avtoritete, ki bi opozorila na izpad ali popravila zmedo, uvršča Prepoznavo v družbeno angažirano literaturo. V širšem pogledu pa Čeferinove kratke zgodbe apelirajo na stopnjo zavesti zahodne družbe, ki je daleč pod nivojem, kot nas drugi in sami sebe znova prepričujemo.
V katero smer naj torej krene današnji človek, poln izkušenj in vedenja, če absurd in logika, ki jo ta kreira, postajata bolj samoumevna od resničnosti? Čeferinova literatura odpira tovrstna vprašanja na ravni razmišljajočega subjekta in aktualnih družbenih problemov – v tem je njena refleksivna vrednost.
