Tiskane izdaje
»Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gorá še nisem pozabil«, zapiše France Balantič maja 1943, pol leta pred smrtjo, domotožen, že v tretjem letu vojnega begunstva. Kamnik sicer ni bil njegov rojstni kraj, ta je bil na drugi strani struge Kamniške Bistrice, v predmestnem Novem trgu, a pesnikova otroštvo in mladost sta bila z njim tesno povezana.
Domobranec
V tem lepem Kamniku sta sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne dva občinska sveta, kamniški in komendski, ustanovitelja lokalne knjižnice, soglasno odločila, da matično knjižnico preimenujeta po Francetu Balantiču. »Preimenovanje temelji na dognanjih književnih ved in literarne kritike. S tem bi dali pomembno mesto kamniškemu rojaku – enemu največjih slovenskih pesnikov, ki ga prof. dr. Janko Kos zaradi mojstrstva, kakršnega je izkazal v kratkotrajnem pesniškem ustvarjanju, uvršča ob bok Francetu Prešernu«, so zapisali v občinskem gradivu.
A še preden je uspelo županu naročiti izdelavo novega logotipa in table, se je zganil urednik lokalnega novičarskega portala s peticijo, ki je preimenovanju nasprotovala. To je bilo dovolj, da si je župan premislil in med drugim izjavil: »Balantič ni bil zločinec, bil pa je domobranec. In zaradi političnih razmer ga javnost bolj kot pesnika vidi kot domobranca. Po posvetu v svoji stranki sem se odločil, da dam odlok vnovič v obravnavo s ciljem, da dobimo nevtralno ime. Ustavili smo tudi naročilo za nov logotip in table.«
»Mleli so njegove knjige v kašo za papir«
Novembra 1990, leto dni po izidu prve knjige o pesniku v Sloveniji, to je bil Temni zaliv Franceta Balantiča izpod peresa Franceta Pibernika, sta cerkniška občina in pisateljsko društvo poskrbela, da so v Grahovem, kjer je Balantič 24. novembra 1943, star dvaindvajset let, zgorel v domobranski postojanki, pietetno uredili pesnikov grob in mu postavili tudi prvi spomenik. Ob njegovem odkritju je govoril eden največjih slovenskih pesniških duhov – Dane Zajc.
Med drugim, kot v monografiji o Balantiču poroča Pibernik, je dejal: »Pesnik je, kot je sam napovedal, zgorel v nesmiselni bratski bitki. Postal je pepel, o katerem je pisal. Pokopan je na kraju, ki ga je zapisal v pesmi, preden je zaplapolal v smrtni grozi. Zmagali so zasmehovalci poezije. Kvazi junaki, kvazi ljudje. Preganjali so njegovo pesem vsepovsod, kjer se je pojavila. /.../ Vohali so naše začetniške verze, če njihovo brlenje ne izdaja duha sežganega pesnika. /.../ Mleli so njegove knjige v kašo za papir. Sežgali njegove knjige: ogenj je namreč znak za Balantiča. Ogenj, ki uničuje in prečisti. Po letih se je vrnil k nam pesnik prečiščen, očiščen od ognja, od potovanj po svetu, po tujih morjih, skrit v begunskih bisagah se je vrnil med nas, da bi napovedal: Nekoč bo lepo ...«
Vera v to očiščenje se je hitro izkazala za naivnost. Takoj za tem se je namreč dvignilo območno združenje borcev ter se z zahtevo po odstranitvi spomenika obrnilo na matično zvezo. Takratni predsednik borčevske organizacije Ivan Dolničar je o vznemirjenjih in protestih hitro obvestil Daneta Zajca, ki je bil takrat tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Dolničar je podprl prizadevanja za odstranitev spominskega obeležja in društvu očital, da je izpeljalo politično dejanje, saj da krajani o nameri društva niso bili seznanjeni. Zato se je »izkazalo kot nujno«, da je o tem dejanju »razpravljal tudi izvršni odbor RO ZZB NOV Slovenije«, ki je sklenil podpreti prizadevanja občinskega odbora borcev, »da odstrani obeležje Franceta Balantiča iz Grahovega, kjer je deloval in padel kot domobranec«. Dolničar je ob tem od predsednika pisateljev še pričakoval, »da boste zaplete, ki so nastali s tem dejanjem, ocenili nepristransko, v skladu z moralnimi in kulturnimi kriteriji pri postavljanju zgodovinskih obeležij slovenskim umetnikom ter se zavezali za uresničitev te upravičene zahteve prebivalcev Grahovega, cerkniških občanov in organizacije ZZB NOV«.
Kaj si je ob tej zahtevi, še zlasti zahtevi po »nepristranskosti« ter »moralnih in kulturnih kriterijih«, mislil Dane Zajc, ni zabeleženo. Kaj si o aktualnem kamniškem zapletu misli današnje vodstvo pisateljskega društva, ki se sicer rado oglaša ob raznoraznih priložnostih, pa ne vemo.
»Bil pa je domobranec.« In pika?
Vrnimo se k izjavi kamniškega župana, s katero je zaustavil podpisovanje peticije proti preimenovanju knjižnice, pa tudi preimenovanje samo. Takole je rekel: »Balantič ni bil zločinec, bil pa je domobranec. In zaradi političnih razmer ga javnost bolj kot pesnika vidi kot domobranca.« Kolikor je morda ta izjava nerodna, pa najbrž nehote pove več, kot je želela. Balantiča sicer najprej nekako odveže zločina, v imenu katerega, če bi seveda obstajal, pa ne obstaja, bi lahko upravičeno nasprotovali poimenovanju knjižnice z njegovim imenom. A takoj za tem pribije, »bil pa je domobranec«. Biti domobranec je nesprejemljivo. In pika?
Če bi torej knjižnico poimenovali po Balantiču, bi po tej logiki preizkušali ne le spomin (sicer čedalje mlajših) varuhov »pridobitev revolucije«, ampak javni spomin na sploh. In s čim se hrani in ohranja pri življenju ta javni spomin? Kamniški župan ne ve, da je povedal odgovor: zaradi političnih razmer javnost Balantiča vidi najpoprej kot domobranca in šele potem kot pesnika. Da bo javnemu spominu in političnim razmeram zadoščeno, bodo odlok o preimenovanju obravnavali še enkrat: da »dobimo nevtralno ime«. Balantič ni nevtralno ime. Balantič je domobranec.
Črno-bel imaginarij
Pesniška pot Franceta Balantiča je danes strokovno popisana, dostopna in znana. Po osamosvojitvi so izšle pomembne knjige njegove pesniške zapuščine, tudi zbrano delo. Lahko bi rekli, da je v literarnem smislu, čeprav mnogo let po smrti, dosegel vse, kar pritiče pesniškemu klasiku – v slovenski literarni kanon se je uvrstil z »zgolj« devetdesetimi ohranjenimi pesniškimi teksti.
A čeprav se je sprva zdelo drugače, pa je danes, tudi ob kamniških dogodkih, jasno, da je bila Balantičeva rehabilitacija, s tem pa tudi rehabilitacija vseh ustvarjalcev »z napačne« strani, očitno mogoča samo na literarni ravni, recimo kot nekakšen estetski dogodek, odmaknjen od realnega življenja. Popisana, dostopna in znana je namreč tudi pesnikova življenjska pot. Ta pot v temelju in do bolečine izpričuje prav vso tragiko medvojnega in tudi povojnega obdobja na Slovenskem, podobna je tisočerim drugim potem in usodam tistega časa. Usodam posameznikov, ki niso bili nič manj domoljubni od tistih, ki so odšli v partizane, in ki niso krivi niti za nemško okupacijo niti ne za bratomorno vojno. Med njimi je bil, mimogrede, tudi Balantičev sopotnik, še en mnogo prezgodaj umrli pesniški genij in prevajalec Sofoklove Antigone, Ivan Hribovšek – še danes nista znana ne dan ne kraj njegove smrti, najbrž pa leži v Kočevskem Rogu.
Na tej zunajliterarni, občečloveški ravni, ujeti v čas, ki je zahteval monolitno narodno enotnost, porodil pa nepremagljiva notranja nasprotja in državljansko vojno, Balantič v delu javnosti še vedno zbuja politične in ideološke strasti, še vedno je narodni izdajalec, še vedno mu je vzeta osebna čast. Čeprav je šlo za mladega pesnika, ki je vrhunsko izpisal prav grozotno zgodovinsko izkušnjo naroda, ki mu je pripadal in ki mu pripadamo. Človeka, ki ga je okupacija pahnila v begunstvo, ki je bil naklonjen odporniškemu gibanju v okviru Osvobodilne fronte, ki je bil zaradi te naklonjenosti interniran v Gonars in ki se je ob spoznanju o zlorabi narodnoosvobodilnega boja in številnih partijskih likvidacijah Slovencev odločil, da stopi med vaške straže in pozneje domobrance. Njegova razmišljanja ob usodnih dogodkih in nerešljivih zgodovinskih dilemah, pa tudi pričevanja drugih o njem, so že dolgo temeljito popisana v knjigah, dostopnih na policah knjižnic. Tudi tiste v Kamniku, ki ga je Balantič imel za najlepši kraj na svetu. In župan tega najlepšega kraja na svetu se je zdaj pogumno odpravil na lov za »nevtralnim imenom«. In ime česa je, v »nevtralnih« očeh župana, pravzaprav France Balantič (1921–1943)?
France Balantič
Zasuta usta
