Kjer je prostora za štiri, ga je tudi za dva

Sodelovanje s Svetlano Makarovič je, kot je bilo v zadnjih deset­letjih večkrat dokumentirano, tako za podeljevalce nagrad kot za novinarje ali založnike lahko posel z nepričakovanim izidom. Nič drugače ni s knjigo njenih spominov Luciferka v programu založbe Beletrina. O knjigi je založba pred dnevi obvestila novinarje na tiskovni konferenci in tudi s posebno elektronsko pošto. V sporočilu o delu, ki je izšlo v začetni nakladi 2500 izvodov, so zapisali, da se je ideja o nastanku knjige njenih spominov začela s svetlimi nameni, žal pa se je zapletlo.

Knjiga z izbranimi prizori, spomini, orisi in vpogledi sledi življenjski poti kanonizirane pisateljice, šansonjerke, kabaretistke, prav­ljičarke, igralke in ilustratorke, ki si je s pisateljskim opusom pridobila laskave ocene »prva dama slovenske poezije,« »Prešeren slovenske ženske poezije«, avtorice, ki ima »primat najpomembnejše slovenske pesnice« in lahko velja za »najbolj reprezentativno mladinsko avtorico pri nas«.
 

»... me pokliče lepi Šteger«

Sočna, igriva in brutalno iskrena knjiga, v kateri je omenjenih veliko pesničinih sodobnikov in njena mnenja o njih, je pisana delno v prvi osebi, večinski del je v tret­ji, uvajata jo 'zamirajoči sonet' Borisa A. Novaka Sestra po izbiri in avtoričin prolog, v suvereno zastavljen biografski del so na nekaj mestih vložena satirično intonirana besedila, ki se sprašujejo o smiselnosti takega biografskega projekta, in v teh je omenjen urednik knjige Aleš Šteger, sicer tudi programski direktor založbe. To dejstvo ga je spodbudilo, da je knjigi na koncu dodal še svoj zapis, ki je zdaj, po izidu, spodbudil avtoričino reakcijo.

V prologu h knjigi so razkriti ne posebej obetavni začetki tega projekta: »Kakšni dve leti bo tega, kar me pokliče lepi Šteger iz založbe Beletrina in mi predlaga, da bi še s kakšnim sogovornikom, ki si ga sama izberem, opravila nekaj debat o svojem življenju […]«, češ da so zdaj »biografije znanih osebnosti silno zaželene in dobro prodajane. Meni se je ta ideja že od vsega začetka zdela na vso moč trapasta.«



Ko so kljub temu delo zastavili za dobro obloženimi mizami – najprej s Svetlano Slapšak, potem sta priletela z neba Matej Šurc in Erik Valenčič –, so kmalu ugotovili, da se s polnimi usti ne morejo dobro pogovarjati, in ker se pesnici ni ljubilo odgovarjati na vprašanja, je o svojem otroštvu »kar sama napisala prosti spis«, dodala nekaj spominov na mlada leta, a delo, povezano s knjigo, se ni bistveno premaknilo, na koncu, obvešča bralca avtorica, sta ostala sama z Matejem (Šurcem) in poskušala »sflikati skupaj to trapasto knjigo. Mogoče iz tega kaj bo. Če pa ne bo, tudi dobro. Da bi se prav divjaško zagnala v tekst, obadva začenjava dvomiti, kajti tako lep pa Šteger vendarle ni …«
 

Iz nepojasnjenih razlogov

Šteger je celotno zgodbo opisal takole: »Čeprav za knjigo Svetlane­ Makarovič Luciferka nismo razpolagali s subvencijo JAK, smo s prerazporeditvijo sredstev na škodo drugih izdaj oziroma programov založbe za to izdajo zagotovili enega od najvišjih avtorskih honorarjev v zgodovini založbe in optimalne pogoje vsem, ki so sodelovali pri nastajanju knjige. Kljub temu se je Svetlana Makarovič na sredi poti nepojasnjeno odrekla dvema pomembnima sodelavcema pri nastajanju knjige, Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak. Vse to nas ni odvrnilo od nadaljnjih priprav za realizacijo biografije, saj smo se zavedali pomena tovrstne knjige za slovenski kulturni prostor. ­Ponovno iz nepojasnjenih razlogov se je ob zaključevanju knjige bes pesnice usmeril še proti ­založbi Beletrina in meni kot uredniku. Zapakiran v umetniško formo satire sem pristal znotraj knjige. Ker sem bralcem tega dela dolžan tudi svoj pogled na avtoričine satirične bravure, smo v knjigo ­uvrstili ­kratek uredniški dodatek, kjer tudi sam ostajam zvest satiri. Pot do nekaterih knjig je peklenska [...].«
 

Kako razumeti avtorsko pogodbo

Delo je oblikoval Boštjan Pavletič in prinaša več kot petdeset arhiv­skih fotografij in bibliografijo del Svetlane Makarovič, sestavila jo je Petra Koršič. V založbi so v sporočilu novinarjem dodali še nekaj, kar je vsekakor zbudilo pozornost: »Recenzijski izvodi na zahtevo avtorice žal niso na voljo, ker želi, da tudi novinarji in literarni kritiki knjigo kupijo.« Nekdanji novinar Dela Marijan Zlobec, pred leti na križišču sredi Ljubljane dobitnik javne klofute, podarjene s pesničino šapico, je o petkovi seansi v Mini teatru – satirični predstavi ob izidu Luciferke, na kateri se je z avtorico pogovarjal soavtor Matej Šurc, njun pogovor pa je popestrila Anja Novak kot maček Kotik, prav tako soavtor knjige – poročal na svoji spletni strani: avtorica trdi, da je urednik brez njene vednosti in privolitve v knjigo dodal svoj tekst, novinarjem pa je bila s soavtorjem izvod knjige pripravljena izročiti iz svoje, avtorske kvote izvodov.

V Beletrini so na to zapisali: »14. člen pogodbe med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina na njeno vztrajanje predvideva samo 20 brezplačnih izvodov, kar je absolutno premalo za promocijo, poleg tega so ti izvodi namenjeni tudi vsem, ki so soustvarjali knjigo. Za intervjuje, recenzije, refleksije in vse druge tekste Beletrina vsakič nameni najmanj 50 brezplačnih izvodov knjige, ker se zavedamo, kako pomembna je prisotnost literature v javnem in medijskem prostoru. Ko smo se obrnili na avtorsko agencijo in jo opozorili, da je 20 brezplačnih izvodov absolut­no premalo za promocijo knjige, smo naleteli na gluha ušesa, ker je avtorica pri tej omejitvi vztrajala rekoč, naj novinarji kupijo knjigo. Ker nismo hoteli deliti novinarjev na nekaj tistih, ki bi lahko prejeli knjigo brezplačno, in druge, ki bi jo morali kupiti, smo se odločili pojasniti javnosti, zakaj recenzijskih izvodov tokrat žal ni.«
 

»To je laž«

Svetlana Makarovič je v izjavi za Delo povedala, da »je najprej treba demantirati kleveto, ki jo je izrekel direktor založbe Beletrina, češ da sem jaz zahtevala, da novinarji ne dobijo obveznih promocijskih izvodov knjige. To je laž. V založniški pogodbi izrecno piše, da avtorica dovoljuje 20 izvodov za medije. To se pravi, da je bila izrečena laž in bom zahtevala od direktorja založbe Beletrina javno opravičilo. To je to.«



Soavtorja sta v izjavi dodala, da zavračata »neresnične in nezakonite poteze predstavnikov založbe Beletrina«, dodala sta še delček: »Avtorja sta najprej hotela svoje delo ponuditi Mladinski knjigi, vendar je urednik Beletrine, g. Šteger, sklicujoč se na ustno obljubo Makarovičeve iz preteklosti, zagrozil s tožbo, če knjiga Luciferka ne bo izšla pri Beletrini. Da bi se izognila tožbi, sta nejevoljno privolila v pisanje za to založbo. V svoje umetniško delo sta vključila mucka Kotika (njun alter ego), ki z neprizanesljivo satiro zbada politike, poslovneže, literarne ustvarjalce, tudi oba avtorja pa g. Štegra, zlasti njegovo dvojnost: nadležno dobrikanje avtorjema na eni in grožnje ter zahteve po cenzuri na drugi strani. Toda naknadno, že po podpisu avtorizacije končne verzije besedila, je Beletrina – brez vednosti avtorjev – besedilu podtaknila zapis, pod katerim se je podpisal »Štegerrrrrr«.
 

Neotesanost? Izgubljenost? Evri?

Založba je navedla tudi Svetlano Slapšak in Erika Valenčiča, da se nista sama odločila, da bosta zapustila projekt, kot je v petek v Mini teatru zatrdila Svetlana Makarovič. Svetlana Slapšak o prekinitvi sodelovanja meni: »Po devetih mesecih dobrega in intenzivnega dela sem dobila serijo žaljivih sporočil Mateja Šurca, po čemer sem sklepala, da se moje delo ne bo nadaljevalo. Nekaj podobnega je doživel Erik Valenčič. Svetlana Makarovič mi nikoli ni pojasnila, kaj in zakaj prekinja sodelovanje – niti z eno besedo. Po mojih merilih je to neotesano. Ves ta čas sem bila priča skrbi Aleša Štegra za knjigo; bil je uslužen, odprt za vsako zahtevo Svetlane Makarovič in neskončno potrpežljiv.«

Erik Valenčič dodaja: »Makarovičeva pravi, da naj bi se jaz nekje izgubil, in vztrajno ponavlja, da se nam knjige sploh ni dalo pisati. Ko izgovarja oziroma zapisuje te besede, sama dobro ve, da bedno laže. Na knjigi smo vsi (razen nje) trdo delali mesece in mesece; sam sem prepisal veliko ur naših pogovorov, ki so osnova te zoprne knjige [...]. Kaj se je torej zgodilo? Ne, nismo se skregali, sporekli ali spričkali. Moja ocena je, da sta na neki točki Makarovičeva in pa Šurc, ki je žal med procesom dela izgubil zdravorazumsko in nujno novinarsko distanco do objekta našega pre­učevanja ter se prelevil v karikaturo klečeplaznega, priliznjenega oprode gospe Makarovič, prišla do zaključka, da je bolje razdeliti denar na dva dela kot pa na štiri. Gospa, ki tako zelo rada pridiga o simbolu rdeče zvezde, ima, kot vidim, raje simbol evra. Pa naj jih imata – vse te evrčke, v onostranstvo jih tako ali tako ne bosta mogla odnesti, njuna sramota pa bo ostala. Kar zadeva samo knjigo, lahko kot eden od njenih (nesojenih) soavtorjev z gotovostjo trdim, da vsaj zadnje tri strani v njej vsebujejo čisto resnico.«