Klavrnost spremeniti v navadno nesrečnost

Končna analiza, delo Jeffreyja Massona, deluje bolj kot psihoanaliza samega avtorja kakor kot psihoanaliza Freudove psihoanalize. Točneje, pod krinko govora o tradicionalni psihoanalizi govori o mogočni »cerkvi«, instituciji, skrivni družbi, oskrbnici svetega psihoanalitskega grala ter o bolečini, potem ko so ga izločili iz kroga posvečenih.

Po izgubi zaposlitve v Arhivu Sigmunda Freuda in izključitvi iz Mednarodnega psihoanalitičnega društva ni več mogel opravljati psihoanalitske dejavnosti s pokritjem in blagoslovom ekskluzivnega društva. Napisal je lahko le še vrsto knjig o čustvenem življenju živali in pa, seveda, sladko-grenke spomine na čase, ko je veljal za privilegiranega člana tega društva.

Ključna beseda v tej skriti združbi bi lahko bila lojalnost. Ob izločitvi iz svoje sredine so Massonu očitali, da ni bil lojalen in da ni spoštoval svetosti tega, kar je Sigmund Freud imel za »Die Sache«, Stvar. Freud, je zapisal, je namreč za to žrtvoval popolnoma vse. Masson je v knjigi razkril neznane informacije o tem, kako je dihal Freud, predvsem pa o stotinah neobjavljenih pisem, s katerimi se je dopisoval s tem in onim sogovornikom. Bil je namreč nekdo, ki je dobil blagoslov Freudove hčere Anne, pa tudi zaupanje mentorja Eislerja, da je lahko postal vodja Freudovih arhivov.

Začelo naj bi se z ironijo, vsaj tako je zapisal Masson. Psihoanaliza, ki je namenjena odkrivanju »kar se da hudih resnic in njihovemu odkritemu izrekanju, v samem svojem jedru hrani zbirko dokumentov, ki se skriva pred očmi javnosti …«. Kot pooblaščenec je lahko odpiral pisma, trgal pečate iz zapisov, ki naj bi bili neodpečateni vse do leta 2012. V enem je našel Freudov zemljevid sveta. V razna velemesta, je zapisal, so bile zataknjene rdeče bucike, predstavljale so psihoanalitične institute po svetu. To je bila, je zapisal, Freudova zasebna karta zavojevanj in »kot general je zabadal rdeče bucike v mesta, ki jih je osvojil za psihoanalizo«.

Pot med »posvečene«

Massonova pot se je začela tako, kot se mora menda začeti pri vsakem psihoanalitiku: sam se je moral podvreči psihoanalizi, in če mu je mentor podpisal primernost, se je lahko uvrstil med »posvečene«. Ni bil zdravnik, kot je bilo tedaj med psihoanalitiki v navadi, temveč je na Harvardu študiral sanskrt. Zanj se je zgodba začela v Torontu, na Psihoanalitičnem institutu. Sprejel in izprašal ga je Brian Bergman in njegovo prvo psihoanalitsko vprašanje je bilo: »Ali ste zvesti svoji ženi?« Od tod je šlo za metodo prostega asociiranja in medetapno ga je misel vodila k odkritemu navdušenju nad stvarjo.

Franza Kafko je parafraziral takole: »Prepričan sem bil, da je psihoanaliza cepin, ki lahko osvobodi oceane, zmrznjene v notranjosti.« Popisal je načrt, da bi po osmih letih dragega usposabljanja lahko postal član mednarodnega združenja: podvreči se je moral strogi osebni analizi, izobraževati na seminarjih in izkazati sposobnost analize pacientov. Njegov osebni psihoanalitik je bil Irvine Schiffer. Zoper njega je Masson v knjigi uperil neverjetno veliko zbadljivk in kritike, toda prav ob tej kritiki lahko spoznamo Massonov psihični profil in vsebinske postavke njegove analize, torej področje, na katero avtor v vsem delu zlepa ne stopi.

Masson je ob Schifferju začutil kaskado krivic, ki jih je vsebinsko postavil nasproti dvema Freudovima svetinjama: prva je ta, ki jo je zapisal leta 1914, namreč, da analiza predpostavlja »položaj med nadrejenim in podrejenim«, druga pa je, da je »analitično razmerje utemeljeno na ljubezni do resnice – se pravi, na priznavanju realnosti – in da ne dopušča nikakršne hlimbe ali prevare«.

Ključno, kar je v teh zapisih povedal Masson o Schifferju in sebi, je, da je slednji videl položaj med nadrejenim in podrejenim pri Massonu v jedru njegove patologije, to je pri očetu, ki je bil, kot Masson, tudi slabič na področju promiskuitete. Masson je bil človek z »nepotešljivo ljubeznijo do žensk«. Bil je »babjek«. Če, in v tem je bila ideja, bi se poistovetil s Schifferjem, bi ga prevzel za svoj superego, za svojo vest. Mogoče je ta del najbolj ključen in pojasnjevalen za poznejši spor, ki ga Masson ne popiše zadosti natančno oziroma ga zamaže. Lahko pa ugibamo, da je v sporu šlo predvsem za očitek teoretske in stanovske nezvestobe, za promiskuiteto in umanjkanje sleherne privrženosti »Die Sache«, ki jo je imel Freud za sveto stvar. Toda to je naše ugibanje.

Vsebina brez vsebine

O Freudovi teoretski vsebini Masson ne pove veliko, bolj o okoliščinah in razvoju njegove šole in institutov. Spregovori pa o Freudovem »najslavnejšem preklicu v zgodovini človeške misli«. V letih 1895 in 1896 Freud, pravi Masson, ni bil figura z avtoriteto, zato ni bilo razloga, da bi se uklanjal večinskim naziranjem. »Lahko je torej prisluhnil svojim pacientkam,« je zapisal. Kar je slišal in čemur je verjel, je premoglo revolucionarni potencial. Freud je presekal tabu incesta. Ženske so mu izpovedovale, kako so bile kot majhne punčke žrtve spolnega zlorabljanja. Freud naj bi ob tem izjavil, da je odkril »caput Nili«, to je izvir Nila, izvir človeškega trpljenja.

Čas je zanikal resnico o tem, kaj so moški počeli z deklicami. Kaj se lahko poslej godi v njihovih dušah? Takšne ženske živijo v svetu same, vedo nekaj, česar ne morejo deliti. Freud je tem ženskam verjel, spoznanja je objavil v razpravi Etiologija histerije leta 1896. Pri kolegih to ni bilo dobro sprejeto in Masson je našel pismo, ki ga Anna Freud, čeprav je vedela zanj, nikoli ni objavila. Upravljala je očetov ugled in javno podobo.

Pozneje si je Freud premislil, in to Masson označuje za najslavnejši preklic v zgodovini človeške misli. V Avtobiografski študiji je zapisal: »Končno sem bil prisiljen priznati, da se ti prizori zapeljanosti niso nikoli zgodili in da so bili zgolj fantazije, ki so si jih izmislile moje pacientke.«

Masson se je nenehno prepiral z Anno Freud o objavljivosti in primernosti objav pisem njenega očeta Sigmunda. Za Anno sta bila pred resnico o vseh vidikih Freudovega življenja in teorije družinska lojalnost in varovanje očetovega imena. Masson se je kot pooblaščenec arhiva počutil dovolj močnega in kompetentnega, da je to držo preizkušal, in Anna Freud na neki točki ni čisto natančno vedela, kaj Masson sploh hoče s svojim početjem. Masson je v resnici intimno hotel prekiniti s psihoanalizo in Anna Freud je to začutila. Namesto teorije, tako je rekel, je iskal nekaj, kar bi bilo bistvenejše. Govoriti je hotel o »tem, kako ljudje na tem svetu odraščajo in kako postajajo med tem neznosno žalostni«.

V maniri Franza Kafke

Zanimivo je, da se avtor, namreč Masson, k tej temi neznosnosti življenja vrne še enkrat, vendar prek Freuda, ne prek sebe. Preden je razložil, kako so ga izločili, je popisal, kako se je navzel »skrivne doktrine, psihoanalize«. Tudi ta je imela svojega guruja, Freuda, podobno kot v svetovih, ki jih je poprej raziskoval skozi orientalske religije. Tu so bile kompleksne dogme, ki so obetale vstop v svet, ki je bil zaprt za neposvečene. Imponirale so mu misli iz Freudovih Študij o histeriji iz leta 1895. Ko so ga ženske vprašale, kako jim lahko obljubi pomoč, če pravi, da je njihovo stanje (bolezen) povezano z dogodki iz njihovega preteklega življenja, jim je odgovoril: »Ni dvoma, da bi usoda lahko našla lažji način, da vas odreši vaše bolezni. Vendar pa se boste lahko prepričali, da bo velik dosežek, če vašo histerično klavrnost spremeniva v navadno nesrečnost.«

Zdi se, da se je Masson s tem spoznanjem v razmerju do Freuda in psihoanalize tudi samodefiniral. Dogodke, ki so sledili, popisuje v maniri Franza Kafke v montiranem procesu. Popiše razloge, ki so mu jih našteli v zagovor njegove odpustitve: češ da obtožuje psihoanalizo jalovosti, da je za New York Times dal intervju in objavil svojo sliko, česar da psihoanalitiki ne počnejo, da ne verjame v potlačitev in v nezavedno in češ da je rekel, da je bil Freud reva …

Ko so ga izključili in odpustili, je prinesel v javnost zaključke. Ni mu bila lahka misel, da je psihoanaliza področje politike, je zapisal. Vse skupaj ga spominja na Kafkov proces, je rekel. Kar se je zgodilo, je značilnost verskih redov, ki zahtevajo pokorščino onkraj dvoma, to pa je smrt za intelektualno zvedavost, je dejal.

Potem je povedal, da se je podal v psihoanalizo, da bi izvedel resnico o sebi. Spoznal je, da ga ni, ki bi bil izvedenec v ljubezni, vedež življenja, doktor človeških čustev in dušni guru. Povedal je, da je prijateljem strogo odsvetoval kakršnokoli psihoanalizo, tudi psihoterapijo, tudi psihiatrijo. ­Potem se je obrnil v drugo področje in začel pisati knjige o čustvenem življenju živali.