Tiskane izdaje
Na platnicah je mogoče prebrati, da je roman Živeti (Cankarjeva založba, 2016, prevod Natalija Toplišek) kitajskega pisatelja Yu Huaja ena najvplivnejših knjig na Kitajskem v zadnjih desetletjih. K statusu in popularnosti je verjetno veliko prispevalo tudi to, da je bil film, ki ga je po knjigi posnel režiser Zhang Yimou, prepovedan, režiserju pa so za dve leti prepovedali snemanje filmov.
Zgodba je povedana preprosto, pisatelj ni uporabil nobene umetelne pripovedne strategije. Posebna je zaradi osrednjega lika, ki kaže nenavadno upornost, vztrajnost, željo po življenju. Prestal je številne preizkušnje in še vedno je tu, še vedno si upa živeti svoje življenje.
Dogajanje je postavljeno v ruralno okolje Kitajske, časovno zajema obdobje od konca japonske okupacije, prek državljanske vojne, do kulturne revolucije in se konča v obdobju po njej. Pripovedovalca zgodbe sta dva. Prvi je zbiralec ljudskih pesmi, ki kroži po kitajskem podeželju in zbira gradivo. Nekega dne naleti na samotnega starca, ki orje s svojim volom.
Od tu naprej je pripovedovalec zgodbe starec Fugui. Zbiralcu ljudskega gradiva v kronološkem zaporedju izpove svojo življenjsko zgodbo.
Malopridni sin
Fugui je bil rojen v premožni družini, toda je malopridni sin oziroma »ničvredni potomec«, kot mu pravi oče. Poroči se z vdano Jiazhen, ki dopušča, da njen mož hodi v javne hiše in kocka, ter celo, da jo nosečo pretepa. V njej je nekakšna tradicionalna ženska pokornost, združena z milino in dobroto. Fugui je tako aroganten, da si privošči neokusnosti, kot je denimo jahanje na prostitutki mimo tastove hiše.
Nekega dne zakocka vse premoženje in družina je prisiljena trdo delati za preživetje. Njegov oče umre poln zagrenjenosti in žalosti. Toda tukaj začne usoda premetavati Fuguija kot igračo in mu počasi jemlje vse, kar mu je drago.
Nacionalna armada ga nasilno rekrutira in potegnjen je v državljansko vojno ter soočen z okrutnostmi, točami krogel, polji mrličev itd. Uspe mu preživeti in se naposled rešiti iz vojske. Doma ugotovi, da mu je umrla mati, hči pa je zbolela za neko boleznijo, zaradi katere je gluhonema.
Za trenutek mu je usoda naklonjena, saj zemljiškega posestnika, ki je na podlagi kockanja dobil njihovo zemljo, usmrtijo. Če bi zemljo še vedno imel Fugui, bi usmrtili njega. Nato čakajo družino težka leta, kolektivizacija je denimo prinesla s seboj hudo lakoto. Prizori stradanja, iskanja koreninic po gozdovih in kuhanja poslednjih zrnc riža so nazorno opisani.
Naslednja katastrofa doleti družino, ko žena zboli za nenavadno, a hudo boleznijo, še hujša pa, ko sin umre zaradi malomarnosti zdravnikov med krvodajalsko akcijo. Potem umre tudi žena. Ko se zdi, da je Fugui vsaj gluhonemo hčer dobro poročil in da se vsaj njej obeta svetla prihodnost, umre med porodom, in kasneje še zet v gradbeni nesreči. Fuguiju ostane še vnuk, a tudi ta umre, zaduši se s fižolom.
Fugui pripoveduje o tragedijah brez razglabljanja, vedno znova je pripravljen sprejeti izgubo, se postaviti na noge in živeti naprej. Na koncu mu ostane samo vol, s katerim orje zemljo, a je s tem zadovoljen. V bistvu je volu rešil življenje, kar ju je dodatno povezalo. Pravi, da je vol za pol človeka.
Karmični dolg
Če je v mladih letih Fugui brezbrižen do drugih in lahkomiseln, je na stara leta plemenit in moder. Iz razvajenega bogataškega sinka se prelevi v starca, ki naposled zna ceniti življenje, pa če je še tako trdo in neizprosno. Ve, da bi bila najpreprostejša stvar nehati živeti. Vsaj delno se zdi tudi, da so vse težave povračilni ukrepi, da glavni lik na starost odplačuje nekakšen karmični dolg za dejanja iz mladosti.
Zgodba je srce trgajoča, nikakor pa ni patetična. Ker je tako čvrsto vpeta v zgodovinsko realnost, deluje realistično. Zanimivo je, da je knjiga razumljiva tudi zahodnemu bralcu, v njej ni ničesar, kar bi motilo vživljanje v zgodbo.
Osrednja drama glavnega lika je v ospredju, toda to ni samo portret težkega življenja, temveč tudi kitajske družbe in sprememb v času med letoma 1940 in 1970. Fuguijevo zgodbo krojijo čas po japonski okupaciji, državljanska vojna, zgrešena agrarna politika in seveda kulturna revolucija. A kljub vsemu se je pisatelj Yu Hua spretno izognil opredeljevanju, predvsem do komunizma. Namesto tega samo opisuje, brez komentarja.
Zato pa se veliko bolj politično opredeljuje film režiserja Zhang Yimouja. Urednik angleške izdaje romana Michael Berry je razliko med filmom in romanom opredelil takole: roman ima temno in eksistencialistično sporočilo, prikazuje realnost brutalno ter vsebuje veliko socialne kritike, film pa je bolj političen in prikazuje komunistične ideale kot zgrešene.
Dodajmo, da je bil film uspešen v tujini, leta 1994 je na filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljšo glavno vlogo (Ge You v vlogi Fuguija).
Ni hotel ves dan
Pet let je delal kot zobozdravnik, potem se je leta 1983 odločil biti umetnik, »ker se mu ni dalo ves čas gledati ljudi v usta«. Najprej je pisal v avantgardnem slogu, potem je začel pisati »v pustem in manj izpiljenem slogu, začel je poslušati glas svojih literarnih oseb, razpustil se je v pisanju, da bi postal oni«, citira pisateljeve besede Natalija Toplišek.
Spada med kitajske pisatelje, ki so v osemdesetih začeli nov literarni tok s preprostimi romani. Je dobitnik številnih mednarodnih nagrad in priznanj.
