Tiskane izdaje
»Literatura je občutljiva stvar, zlahka se navzame ideologije ... V ideologijah, ki smo jih do zdaj živeli, so vedno moški določali, kaj bomo brali ... Bralci so tako oblikovani z moškocentrično ideologijo ... Berilo za splošno izobrazbo in literarni kanon najpomembnejših pišočih ljudi sta sestavljena izključno iz moških ... Literarni kanon je prefabricirana struktura, zaznamovana z moškocentrično ideologijo ...«
V uvodu je navedenih nekaj stavkov iz referata pesnice in prevajalke Barbare Simoniti, ki ga je predstavila na nedavnem posvetu Podoba slovenskih literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah. Tematiko pisateljic, ki jih v učnih načrtih ni, so se odločile prinesti pred oči javnosti predstavnice Mire, ženskega odbora Slovenskega centra Pen.
Če nadaljujemo kar z Barbaro Simoniti – odkar je prvič brala Hamleta, jo spremlja lik Ofelije, ki ji v vsej drami ni dano, da bi povedala kaj o sebi, ki ji je odvzeta možnost komunikacije in celo osebnostne integritete. Je značilna žrtev, kakršne ljubi svet moških junakov. Ofelijin molk je metafora najhujše prisile v patriarhalnem svetu. Ko je pisala o njej, ji je urednik rekel, da »take pesmi vendar piše veliko starejša in grda ženska, ne pa mlada in čedna, kakor ste vi!«
Utišal jo je in njena prva knjiga je izšla šele deset let kasneje. »Ženske smo v literaturi manjšina, ki pa končno dobiva glas. Ko ne bo več ženske pisave in moteče drugačnosti, ampak le zanimiva posamezna literarna dela, bo mogoče svet drugačen,« je sklenila Barbara Simoniti.
V gimnazijah
Med prostoizbirnimi besedili je navedenih še petnajst književnic in dve novinarki, ugotavlja Vita Žerjal Pavlin. Učni načrt vključuje tudi obvezno domače branje, v katerem pa ni dela književnice. Poseben poudarek koncu pouka književnosti v gimnazijskem programu daje matura, ki predpisuje dela, ki so osnova za pisanje maturitetnega eseja. Doslej sta bili zanj izbrani le dve avtorici, Jane Austen z romanom Prevzetnost in pristranost in letos Nathalie Sarraute z romanom Otroštvo, in še to je morda posledica odprtega pisma državni predmetni komisiji za splošno maturo za slovenščino, ki so ga profesorice štirih slovenskih univerz poslale leta 2008.
Za srednjo strokovno izobraževanja so v katalogu znanja za slovenščino navedena le izbirna besedila, in sicer je predlaganih 24 književnic. V predmetnem izpitnem katalogu za poklicno maturo, ki velja od mature leta 2014 do 2016, sta med 54 avtorji le dve književnici: Svetlana Makarovič in Polona Glavan.
Tretja triada OŠ brez pisateljic
Literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić se je ukvarjala s številkami v osnovnošolskih programih. V celotnem učnem načrtu za slovenščino (2011) je predlaganih 48 avtoric in 153 avtorjev oziroma 24 odstotkov avtoric in 76 odstotkov avtorjev. Velik strukturni manko je pri seznamih obveznih in predlaganih avtorjev in/ali besedil: v prvem triletju so predlagani dve avtorici in trije avtorji, v drugem triletju dve avtorici in pet avtorjev, v tretjem triletju niti ene avtorice in trideset avtorjev.
Predmetna komisija za slovenščino (osem članic, dve recenzentki in recenzent) na Zavodu RS za šolstvo od leta 1998 do 2014 je eno in edino avtorico – Svetlano Makarovič – v prenovi učnega načrta za slovenščino (2011) izločila s seznama.
To je velika strokovna napaka, za katero člani/-ce nosijo individualno, Zavod RS za šolstvo in ministrstvo za šolstvo/izobraževanje pa družbeno odgovornost, je prepričana Milena Mileva Blažić, ki jo zelo moti tudi, da posodabljanje učnega načrta za slovenščino ne poteka javno, kljub temu da je to javni dokument.
Prevetriti nabor
In kaj pravijo na drugi strani? Mojca Poznanovič Jezeršek iz Zavoda RS za šolstvo Ljubljana, torej predstavnica ustanove, ki je odgovorna za vključenost oziroma nevključenost žensk v učne načrte, ugotavlja, da učni načrti in katalogi znanja omogočajo obravnavo besedil slovenskih literarnih ustvarjalk v obveznem in izbirnem delu. Zaradi skromnejše vključenosti avtoric v obvezni del učnih načrtov bi bilo smiselno ponovno prevetriti nabor kanonskih besedil v vseh programih in ga po potrebi spremeniti oziroma dopolniti.
Več pozornosti bi bilo treba nameniti tudi sistematičnemu seznanjanju učiteljev z ustvarjalnostjo slovenskih književnic na seminarjih in drugih oblikah izobraževanja, učencem pa omogočiti neposreden stik z njimi (gostovanja, literarni večeri ipd.), je prepričana Mojca Poznanovič Jezeršek.
Za hčere in vnukinje
Urednica in založnica Tanja Tuma je ugotovila, da je knjiga ženskega spola, pisatelj pa moškega. V založništvu velja nenapisano pravilo, da urejanje, lektura, postavitev strani in pregled krtačnih odtisov opravijo ženske. Tudi v trženju in prodaji delajo v glavnem ženske, tudi knjigarke in knjižničarke so ženske, tudi mladino o literaturi poučujejo zvečine ženske. Pisatelji pa so, kot je vidno iz prej navedenih številk, moškega spola.
Koliko zapostavljenih pisateljic obstaja, se je zavedla šele, ko je urejala antologijo Irene Novak Popov o slovenskih pesnicah in Pozabljeno polovico o pomembnih Slovenkah iz 19. in 20. stoletja. Zaveda se tudi, da je izdajanje posthumnih slavospevov premalo.
»Zato hočem storiti vse, da bosta moja hči in nekoč vnukinja obravnavani tako enakopravno, da ne bo svet nikoli več tiskal takih posebnih knjig, ki izpostavljajo zapostavljene,« je povedala.
