Tiskane izdaje
Za stereotip o dobrih starih časih velja enako kot za vse stereotipe – je obenem povsem točen in povsem napačen. Na srečo za pretekla obdobja nimamo na voljo obsežnih multimedijskih arhivov, ki bi osvetlili vsak zorni kot, ohranilo se je le nekaj slik, porumenelih fotografij in bežnih zapisov. Vse drugo je prepuščeno naši domišljiji.
V slovenščino lani prevedena avtobiografija Isadore Duncan Moje življenje, ki mi je nedavno prišla v roke, je eden takšnih tekstov, ki nas lahko prepričajo, da so bili stari časi res zlati. Seveda če se distanciramo od vsesplošno znanih dejstev o življenjski poti slavne ameriške plesalke, ki je bila vse prej kot idilična, treba se je pač osredotočiti zgolj na besedilo, ki je seveda nujno pristransko, neobjektivno, romansirano in idealizirano, vendar obenem neskončno očarljivo.
Najprej zaradi neomajne vere v umetnost, ki je danes skoraj ni več zaslediti, le redki posamezniki so še sposobni videti v njej magično silo in se ji povsem posvetiti. In to v času, ko je, kot piše Isadora Duncan, večina očetov vzklikala, da bi raje videli svojo hčer mrtvo kot na odru. Ta popolna, pravzaprav kar naivna predanost umetnosti se manifestira v številnih norih in tudi komičnih peripetijah, ki se slišijo že kar neverjetno, če omenim le grško epizodo, vključno s pohajkovanjem naokoli v starogrških tunikah, izvajanjem različnih obredov in zaklinjanj ter predvsem domislico Duncanovih o gradnji lastnega templja le streljaj od atenske akropole.
Druga skrajno nenavadna zadeva je percepcija kulture, kjer je bilo mogoče uživati tako v konservativizmu kot v umetniškem prevratništvu, pravzaprav je bilo prevratništvo takrat sploh smiselno in učinkovito prav zaradi močne tradicije. Danes nobena, še tako radikalna akcija nima več odmeva, ker sesuvanje sesutega nima smisla in naboja. In tudi odziv občinstva se zdi za današnje čase nepojmljiv – na eni strani ogorčeni protesti in na drugi zmagovite ovacije in neizmerno navdušenje, vključno s tem, da so denimo obiskovalci v Londonu, Parizu, Berlinu in Budimpešti po predstavi iz kočije Isadore Duncan izpregli konje in kočijo z oboževano Isadoro kar sami privlekli pred njen hotel.
Rahločutnost pri ljubezenskih razmerjih je naslednja nedoumljiva kategorija. Resnici na ljubo je bila Isadora Duncan precej radoživa (kar med vrsticami tudi sama priznava), obenem pa v svojem opisovanju zvez karseda sentimentalna, neredko celo izrazito sladkobna in patetična. Je mogoče v objemu nekoga, s katerim imaš zgolj platonski odnos, omedleti, in to več kot enkrat? Noč za nočjo do jutra poslušati, kako ti prebira Dantejevo Božansko komedijo in biti vzhičen od »božanske esence njegovega sijajnega razuma«?
»Moja duša je bila podobna bojnemu polju, na katerem so se borili za prevlado Apolon, Dioniz, Kristus, Nietzsche in Wagner«, je morda stavek, ki najbolje ilustrira temperament, intelekt in predvsem čustva Isadore Duncan. Grandioznost, melodrama, nestanovitnost, površnost, kapricioznost, tudi artificialnost, ki se idealno sklada z obdobjem fin de siècla, vendar vsa ta nasprotujoča in pogosto sama po sebi negativna razsrediščenost in frivolnost kot celota tvorita strastno in očarljivo sintezo.
Ta je morda navidezna ali vsaj nepopolna, vendar je dobro, da je bilo Isadori Duncan prihranjeno sodobno medijsko mrcvarjenje. Če bi se rodila nekaj desetletij kasneje, bi verjetno o njej vedeli predvsem to, da sta se v Seni utopila njena dva otroka, da je tavala po svetu in iskala uteho z različnimi ljubimci, med drugim tudi s skoraj dvajset let starejšim Jeseninom.
Verjetno bi se na medmrežju pojavile tudi fotografije razočarane, alkoholizirane ženske, ki je bila le še bleda senca nekdanje lepotice, ali celo njenega tragičnega konca, ko se je v kolo športnega avtomobila zapletel njen šal in ji zlomil vrat. Tako pa se je najbolje prepustiti neomadeževanemu mitu – če se bodo vsi miti razblinili, bo življenje postalo neznosno.
