Tiskane izdaje
Lahko je biti zabaven, biti zabaven s slogom je pa nekaj drugega, sem pomislil, ko sem prvič prebral zbirko pisanj Juliana Barnesa o iskanju natančnosti pri kuhanju, ki jih je londonski Guardian objavljal pred nekaj več kot desetimi leti, potem pa so jih zbrali v nič kaj predebeli knjižici. Veliki otoški romanopisec, ki sem ga imel čast spoznati konec devetdesetih, ob izidu slovenskega prevoda romana Prerekanja, se je lotil popisovanja zagate, ki ga obhaja ob tistem, kar zelo rad počne: pri kuhanju.
Avtor Flaubertove papige, Ljubezni etc., Smisla konca, Arthurja in Georgea, Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, Limonove mize in drugih del je namreč zelo zelo zaresen ljubiteljski kuhar in poznavalec vin. Tega početja se je – vzgojen v klasični srednjeslojni britanski družini, v kateri moški pač niso kuhali – lotil precej pozno v življenju, a ne brez strasti.
Že v tem sem ob prvem branju Pedantneža v kuhinji (The Pedant in the Kitchen) našel veliko podobnosti z njim, tudi jaz nisem začel ravno najbolj zgodaj (pa bi najbrž lahko, saj je bila mama nič drugega kot kuharica, dietna, a vendar), tako kot on sem sčasoma vse bolj širil svoj kuharski repertoar in tako kot on sem se sredi kuharije pogosto spraševal, kaj je avtor recepta sploh hotel povedati s tem ali onim navodilom.
Barnes je vse take zadrege spravil v zabavno obliko sedemnajstih duhovitih zgodb, ob katerih človeku ne preostane drugega, kot da se glasno smeji ob avtorjevi umetnosti uglajenega in zadržanega mojstrstva čudenja. S kuharskimi knjigami in recepti je pač tako, da se Barnes boji »grozljive svobode« nenatančno napisanih receptov, svoje početje opravičuje s ponižnimi željami, da hoče v svoji kuhinji le pripravljati okusno hrano zase in za prijatelje, nikogar zastrupiti ter polagoma širiti svoj kulinarični repertoar.
Nič več od tega. Zato postavlja vprašanja, ki si jih zastavljajo vsi, le da je on pri upoštevanju odgovorov žolčno in trmasto neomajen: odgovor mora biti jasen, razumljiv, enoznačen in konec. To je kajpak povezano z njegovim dojemanjem kuhanja: »Kuhanje je spreminjanje negotovosti (recepti) v gotovost (jed) s pomočjo razburjenja.«
Tisto, po čemer hlepi Barnes, je metoda, razsvetlitev, odgovor na veliki Kako. Kuhanje seveda lahko je improvizacija; lahko smo ekstravagantni, čudaški, tako ali drugače presenetljivi, lahko plavamo na krilih trenutnega navdiha – a prav vsako posamezno jed je treba kuharsko izvesti optimalno, tu niso mogoča poljubna odstopanja in približnost, v kuhinji ni svobode, zato tudi so profesionalne kuhinje organizacijsko urejene precej po vojaški oziroma (kot je namignil Anthony Bourdain) celo po zaporniški šegi.
In zato nestrpni pedantnež bolj kot svojemu občutku za posamezno jed zaupa zahtevanim stopinjam Celzija v pečici, predvidenemu času pečenja in gramom sestavin, kot jih pač določa recept. Če jih določa. Prepričan je, in z njim se lahko le strinjam, da bi morale biti kuharske knjige enako natančne kot učbeniki za kirurgijo. Zakaj, se sprašuje Barnes, bi bila beseda v receptu manj pomembna kot beseda v romanu?
Včasih – in ne le pri suflejih – gre za sekunde. In zato so smiselna natančna vprašanja. Koliko čebule sta dve srednje veliki čebuli? Koliko gramov je ščepec, koliko mililitrov kozarec? Koliko pest jagod? Je treba telefonirati družini pokojnega kuharja in povprašati, kolikšne so bile njegove dlani? Hm. In kaj, če se recepta za jagodni džem lotijo otroške ročice ali pa cirkuški velikan?
