Tiskane izdaje
Saj vem, da je kliše, ampak drame Antona Pavloviča Čehova me vedno spravijo v jok. Jasno mi je, da Čehovu to ne bi bilo všeč, saj je svoje drame vedno podnaslovil kot komedije in, kot je večkrat dejal, nikakor ni hotel, da bi bile jokljave in sentimentalne.
A v resnici se mi zdi, da je s tem opozorilom želel bralce oziroma gledalce le opozoriti, naj jih berejo z distanco, da bi z njihovo pomočjo na svoje življenje lahko pogledali z drugega zornega kota. Čeprav je moral ta racionalni občutljivec seveda vedeti, kako zelo žalostne so na trenutke njegove drame in kratke zgodbe.
Kot je večkrat dejal, je želel v dramah imitirati življenje, želel je, da se v njih junaki pogovarjajo tako, kot se pogovarjamo v svojem vsakdanu. »V življenju se ljudje ne ubijajo, ne obešajo in ne izjavljajo ljubezni v vsakem trenutku. Večji del svojega življenja jedo, pijejo in govorijo nesmisle. Treba je napisati takšno dramo, v kateri ljudje prihajajo, odhajajo, jedo, govorijo o času, igrajo karte, ker se vse to dogaja v resničnem življenju,« je zapisal.
Moja zelo stara v usnje vezana knjiga njegovih dram iz leta 1947 je na natančno določenih delih umazana od maskare, moja sentimentalnost je namreč z njo »podčrtovala« najbolj žalostne odlomke. Tistega recimo iz Strička Vanje, ko se Jelena in Sonja prvič zares pogovarjata o ljubezni, ko Sonja razume, da ima tudi prelepa Jelena svoja neuslišana hrepenenja in je kar nenadoma srečna, Jelena pa si želi, da bi od veselja kaj zaigrala na klavir, a njen mož, Serebrjakov, ne dovoli, ker je bolan. In kar naenkrat njuno veselje izgine.
Ali pa žalost Sonje (zaljubljena je v Astrova, ki je zaljubljen v Jeleno), ki na koncu drame skupaj z Vanjo ostane doma na vasi in ve, da bo od zdaj naprej živela čisto banalno življenje brez velike goreče ljubezni. Da bo to, kar ima v rokah zdaj – dolgočasnost trenutka –, vse, kar se bo zgodilo, in bo kar trajalo.
Da ne govorim o Treh sestrah, v katerih Maša, ko jo vprašajo, zakaj je vedno oblečena v črnino, pove, da zato, ker žaluje za svojim življenjem. Čehov je igralkam, ki so igrale nesrečno zaljubljeno Mašo, rad rekel, da ne smejo nikoli imeti preveč žalostnega obraza, saj je namreč opazil, da so se tisti, ki v sebi dolgo nosijo globoko žalost, nanjo že navadili, da si radi kdaj kaj zažvižgajo in zapojejo.
Tri sestre so v resnici drama o odtekanju časa, o tem, kako hitro mineva čas, kako se ljudje starajo in kako se človek počasi navadi, da hrepenenja in želje ostajajo neuresničeni. V Treh sestrah recimo glavni liki zelo radi govorijo o tem, kako se je kdo postaral.
Čehov je bil zdravnik, zato je bil realist, od blizu je videl grobost revnih kmetov, ki so pretepali svoje žene, otroke in živali, in sovražil je brezdelnost ter puhlost višjih slojev. Verjel je, da mora biti književnik objektiven kot kemik in da ne sme biti sodnik svojim glavnim osebam, ampak le nepristranski opazovalec.
Vedno znova me preseneti, kako veliko v svojih dramah piše tudi o naravi, ki jo uničuje človek; o gozdovih, ki izginjajo, ali o divjih živalih, ki jih streljajo; v Utvi, ko recimo eden od junakov sreča lovca, ki sta ustrelila utvo, reče: »Odšlo je prečudovito bitje, dva bedaka pa bosta odšla domov in večerjala.« Ko ga sredi noči v Moskvi napade nemir, prijateljem v telegram zapiše: »Grem na Melihovo poslušat slavce.«
Ker verjamem, da se melanholija kot kačji strup ozdravi le s presnovljenim kačjim strupom, je Čehov, čeprav sem redkokdaj melanholična, moje veliko zdravilo. Ker čisto v resnici je bil Čehov izjemno živ, lep in na svoj način divji mož, ne verjamem, da je bil velikokrat žalosten.
Kljub težki tuberkulozi je prepotoval vso Rusijo, pomagal številnim zapornikom na daljnih Sahalinskih otokih in celo obiskal najzanimivejše bordele na Japonskem. Napisal je celo esej o tem, na kakšnih mestih se je najbolje ljubiti, in na koncu ugotovil, da so postelje za to še vedno najbolj pripravne. Tudi tak je ta moj Čehov, vitalnež smeha in joka.
