Tiskane izdaje
Napoved okrogle mize v programu Debatne kavarne govori o petnajstih milijonih manj proračunskih sredstev za knjigo, zato smo povprašali poznavalce o prihodnjem založniškem letu. Z agencije za knjigo prihaja drugačen glas: denarja utegne biti celo nekaj več kot letos.
Naslov debate, v kateri bodo sodelovali uredniki Orlando Uršič (Litera), Urban Vovk (LUD Literatura), Mitja Čander (Beletrina) in direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Aleš Novak, se bere usodno: Bomo preživeli leto 2015?, zato smo jih vprašali o razlogih zanj. Za mnenje smo prosili tudi Sama Ruglja (UMco), ki je ravno izdal knjigo Izgubljeni bralec o slovenskem založništvu v času krize.
Direktor JAK Aleš Novak pravi: »Predvidevamo lahko, da bo situacija prihodnje leto primerljiva z letošnjim oziroma malenkost boljša, če se bo trend gospodarske rasti nadaljeval in če vlada (in lokalne skupnosti) ne bo uvajala dodatnih varčevalnih ukrepov, ki bi posegali v obseg sredstev za odkup knjižnega gradiva in bi ljudi z restriktivnostjo odvračali od kupovanja knjig.
Leta 2015 pričakujemo stabilno izvajanje kulturnopolitičnih ukrepov JAK: proračunska sredstva, ki jih država namenja knjigi, leta 2015 ostajajo predvidoma primerljiva z letošnjim letom oziroma se malenkost celo povečujejo.«
Čander: Sredstva so bila v prvih letih JAK podobno visoka kot tista, ki jih je prej knjigi neposredno namenjalo ministrstvo, v zadnjih letih, ko je recesija še bolj vplivala na javne finance, so celo znatno nižja kot v predagencijskih časih. Zapoved z manj denarja do več muzike običajno ne deluje.
S katerimi večjimi težavami ste se v založbi soočali v preteklih treh letih?
Uršič: Prodaja zlasti po knjigarnah (razen redkih izjem, kot sta na primer knjigarni Modrijan in Sanje) je ne samo pri Literi, pač pa v vseh založbah, ki izdajajo zahtevno literaturo, drastično padla. Ko rečem drastično, to pomeni, da smo v edini in največji verigi knjigarn povprečno prodali dvajset izvodov slovenskega romana letno, razen če smo imeli res velik hit; precej bolje je potekala prodaja po malih, neodvisnih knjigarnah.
Če v preteklih treh letih ne bi poleg ukrepov racionalizacije poslovanja naredili premika iz knjigarn na splet in v direktno prodajo, Litere najbrž danes ne bi več bilo, tako kot marsikatere založbe danes ni več. Da to ne bo le floskula, jih dr. Samo Rugelj v eseju o založništvu v kriznih časih Izgubljeni bralec natančno popiše. Seznam ni prav kratek.
Rugelj: Lani je naše podjetje kot knjižni založnik vstopilo v tako imenovano triletno programsko financiranje, sicer kot ena od založb z najnižjim zneskom na knjigo, a to nam omogoča vsaj približno načrtovanje prihodnjega izdajanja pomembnejših knjig. Naš moto zadnjih let pri knjigah je: če že ne ustvarjamo ekonomskega dobička, ustvarjamo vsaj družbeno in kulturno vrednost!
Vovk: Izpostavil bi predvsem vse večje težave pri izdajanju obsežnejših neleposlovnih knjig. Nižanje proračunov, ki se je z ministrstva preneslo na JAK in je na koncu prizadelo dolgoletne založniške programe, je namreč najbolj prizadelo ravno področje izdajanja zahtevnih teoretskih knjig.
Kaj pričakujete od leta 2015
Vovk: Upamo, da nas ne bo znova doletelo deset- do petnajstodstotno krčenje proračunov.
Rugelj: Na poslovnem nivoju ne pričakujemo večjih sprememb – boriti se bo treba za vsak prodan knjižni izvod. Skrbi nas, ali nas bo doletelo še kakšno znižanje produkcijskih sredstev, leta 2014 so namreč padla glede na 2013 (padanje je zgolj nadaljevanje trendov prejšnjih let), saj na knjižni naslov dobimo več kot pol manj sredstev od založb, ki dobivajo največ.
Kakšni sistemski ukrepi bi lahko izboljšali razmere na založniško-knjigotrškem področju?
Vovk: Če bi država urednikom in drugim nepogrešljivim členom v knjižni produkciji priznala status, kakršnega imajo uslužbenci v javnih zavodih s področij uprizoritvene, glasbene in likovne umetnosti, ki jim država redno zagotavlja plače in kritje osnovnih neprogramskih stroškov.
Uršič: Litera ima, po domače povedano, papir od ministrstva za kulturo, da je ustanova v javnem interesu. Kaj to pomeni? Da nismo nič manj pomembni za slovensko državo, kot sta pomembna Narodna galerija in Slovensko narodno gledališče!
V praksi slednja sistemsko dobita plačano vse, od plač, prostorov in žarnic do vece papirja, založbe pa smo vsako leto izpostavljene novim dokazovanjem, enoletnim pogodbam, nižanjem podpore, zamudam z razpisi, izplačila prihajajo sredi leta, avtorji mesece čakajo na honorarje ...
To ni poniževalno le do založb, pač pa tudi do slovenskih pesnikov, pisateljev, književnih prevajalcev in ne nazadnje do urednikov. Iz teh dejstev bi država morala črpati navdih za sistemsko ureditev področja založništva.
Kako prebroditi napovedano krčenje proračunskih sredstev
Druga stvar, ki je v stroki prav katastrofalna, je povezanost in enotno nastopanje nekomercialnih založb tako pri distribuciji in na trgu kot na področju vodenja civilnega dialoga z državo. V dvajsetih letih smo nekomercialne založbe enkrat samkrat bile sposobne stopiti do ministra za kulturo in z njim voditi civilni dialog.
Vovk: Poleg omenjenih rešitev ostanejo le še programske prilagoditve, povezane s komercializacijo.
Rugelj: Založniško-knjigotrška panoga bo po ocenah, če se bodo sedanji trendi nadaljevali, do konca leta 2015 padla na polovico prihodkov iz leta 2008.
Kakšno je po vašem mnenju zdajšnje ekonomsko stanje slovenskega založništva?
Uršič: Odvisno, kdo to stanje ocenjuje. Založniki in knjigotržci, ki pričakujejo donos na vloženi kapital, bodo stanje ocenili kot zelo slabo. Založbe, organizirane kot neprofitne ustanove, ki jim je pomembna predvsem kakovost knjig, so zadovoljne že samo s tem, da so nad vodo.
V tujini knjigotržci kupijo knjige od založb, takoj plačajo in jih po tem na svoj riziko prodajajo. Pri nas knjigotržci knjige dostavljajo do knjižnic in knjigarn, pričakujejo visoke rabate in dolge plačilne roke, poleg tega so prepričani, da zaradi njihove dostave založbe ne bodo nikjer in nikomur prodajale knjig.
Rugelj: Razen peščice založb z močno tradicijo in/ali močnim prodajnim knjižnim programom, ocenjujem, da je takih založb nekako deset, je ekonomska realnost večine založb taka, da se, kljub temu da nekatere dobivajo tudi javno podporo, vsak dan soočajo z izzivom, kako zagotoviti dovolj denarne likvidnosti za normalno poslovanje.
Ste opazili kakršnekoli učinke zakona o knjigi oziroma enotne cene knjige?
Uršič: Z odvetniki odvetniške družbe Čeferin resno razmišljamo, da bi ta zakon dali v ustavno presojo. Prepričani smo namreč, da ustvarja neenake možnosti na trgu. Tukaj sta trčila dva svetova: na eni strani imamo knjigotržce (pobudnike zakona), ki so v zadnjih dveh letih zaradi intenzivnih naporov založb na področju direktne in spletne prodaje začeli izgubljati kupce in obiskovalce knjigarn.
Zajela jih je panika. Na drugi strani so založniki, ki jim ta zakon preprečuje, da knjige po svoji kalkulaciji prek spleta, na sejmih in na predstavitvah prodajajo po ugodnejši ceni.
Kje so učinki? Spletna prodaja se je vsaj Literi od veljave zakona praktično ustavila, na predstavitvah, ki jih JAK spodbuja, pričakuje in podpira, pa imamo nezadovoljne kupce, ki so bili vajeni dobiti knjigo za deset evrov.
Dvomim, da je komurkoli jasno, kaj bi knjigotržci s tem zakonom sploh radi. Bi radi tržili knjige? Vljudno jih vabim na sedež naše založbe, kjer bodo dobili petdesetodstotni popust za fiksen odkup dvesto izvodov posameznega naslova, naj plačajo račun, pa naj gredo tržit.
Rugelj: S kolegi iz stroke smo se domenili, da bomo prve ocene učinkov zakona podali v začetku naslednjega leta, ko bo za nami tudi konec leta, ki je najpomembnejše obdobje za prodajo knjig. Sam sem do pozitivnih učinkov tega zakona za založnike, ki nimajo svojih knjigarn (poimenoval sem jih odvisni založniki, saj so odvisni od prodaje knjig v knjigarnah drugih založb), precej zadržan. Založnik od knjige, ki jo proda sam, dobi več denarja in hitreje.
