Tiskane izdaje
O Mariboru je pisal marsikdo – od Smiljana Rozmana do Draga Jančarja in Norme Bale pa larpurlartistične »bele knjige« ... Ampak tako izvirno slovensko, egocentrično, subjektivno, poveličevalno, vase zazrto kot Ivan Ketiš, upokojeni ravnatelj Srednje elektro-računalniške šole v Mariboru, v knjižni novosti V mojem slogu (Subkulturni azil, 2014) bržkone ni pisal še nihče.
Proza je v prenesenem pomenu brezobziren vitalističen odsvit Mariborčana oziroma Slovencev, ki zavistno poveličujejo svoje interese. Glavni protagonist in mišica je avtor v prvi osebi, ki predstavi tipičnega Slovenca z neizčrpnimi rafali sarkazma, burkaštva, humorja, obrekovanja na ravni komaj še nežaljive promiskuitetne leksike, pa najsi mitraljira kulturo, politiko, šolstvo, medicino ali soseda, ki ga ni vredno omeniti, ker je on glavni, zato naj mu čim prej koza crkne.
Popoprani rafali
Najbolj neposredno, poznavalsko, kronološko in etnografsko avtentično predoča bralcu prvi del knjige z opisi Maribora, dogodkov, tragike in vragolij iz časa druge svetovne vojne in po njej z gradnjo Maribora in avtorjevim doraščanjem; vse do njegovega vernega očeta, ki je bil član OO ZK, on pa popoln ateist komunist, pa do opisov markantnih mariborskih likov, političnih veljakov ZK.
Popoprane rafale usmeri v šolstvo, kulturo, politiko, cerkveno dogajanje, ministre, sodišča s hudomušnostjo obešenjaškega humorja – nenadkriljiv je, ko mu zaradi predolgega jezika grozijo s smrtjo ali ko po požaru kupuje hlače z vonjem po prekajeni šunki v Modni hiši. Opiše čas, ko so Mariborčani s humorjem premagovali težke čase izgradnje s slabim standardom, a kasneje s preobiljem hrane in pijače.
Besedne rafale nebrzdano spušča tudi po tem, ko se žal oddalji od Maribora in razdrobljeno opisuje potovanje po svetu v vlogi srednješolskega ravnatelja in turista. Egocentrično se spotika ob ljudi, kritizira mednarodno sodelovanje, in ko od strani do strani strelja slepe naboje in pleve, ne zna nehati, ampak nastrelja v knjigo govore, ki jih je kdaj kje imel, in svoje uspehe in – na koncu ostane model pristnega Slovenca.
Larpurlartističnemu egocentrizmu bi se izognil, ko bi po opisih Maribora sklenil pisanje; a potem knjiga ne bi bila sinonim slovenske sinholíje. Tako avtor prikaže tudi egocentričnost današnjih Slovencev, ko nekateri napišejo več knjig, kot jih preberejo.
Sicer pa knjiga odbleskuje nedopolnjen projekt življenja, ko udari iz preobremenjene duše − to je vzorec sodobnikov z notranjimi pritiski, ki bruhajo besede, včasih psihedelično, besede, ki se zlivajo v potoke, da avtor vsaj enkrat v življenju doživi orgazem, ki ga prej ni doživel, dasiravno pri tem, kot Ketiš, pikro obdela in okrca celo svojega zobarja, inšpektorje, znance, farje, policiste, vse po vrsti. Super!
Podobne pisave zaradi pisanja so nemalokdaj nihilistično zagrenjene, Ketiševa pa prehaja v lahkotno burkaštvo, kot da so se ob pripravi knjige namerno strgale vajeti avtorju in uredniškim kriterijem. Knjiga je psihološki odraz samozdravljenja Slovencev tu in zdaj.
